Ali morajo biti kulturni delavci res revni?
Poletje zaznamujejo festivali, koncerti in razstave po celi Sloveniji. V mnogih primerih so za javnost brezplačni oziroma se odvijajo v javnem prostoru, kot na primer Festival Junij v Ljubljani, mariborski festival Lent ali festival sodobne umetnosti Art Stays na Ptuju. Letošnje poletje pa nam bo na področju kulture žal ostalo v spominu tudi zaradi političnih napadov na kulturnike* in mačehovskega odnosa Ministrstva za kulturo do izvajalcev kulturnih projektov.
Mnogi kulturni dogodki in projekti so za širšo javnost lahko brezplačni, ker njihovi avtorji, umetniki, izvedbo financirajo s sredstvi, pridobljenimi na javnih razpisih. Za spodbujanje vrhunske slovenske umetnosti, ki zaradi svoje narave ponavadi ne dosega komercialnih uspehov (narodno) zabavne umetnosti, je ključna tudi proračunska podpora Ministrstva za kulturo.
V praksi so postopki pridobitve financiranja dolgotrajni. Ministrstvo pri odločanju redno zamuja zakonsko določene roke, uradniki odlašajo s podpisovanjem pogodb o financiranju, upravno sodišče pa v primeru sodnih sporov v povprečju melje 2,8 leta, preden v zadevah odloči. Umetniki so zato postavljeni v prekarne položaje: projektni partnerji, zunanji izvajalci, predvsem pa publika ne čakajo, da državni organi izpeljejo vse potrebne postopke. Termini so rezervirani in aktivnosti se morajo izvesti po načrtih, čeprav papirologija zamuja. Izvajalcem projektov tako pogosto ne preostane drugega, kot da nase prevzamejo finančno tveganje in projekte izvedejo še pred prejemom obljubljenih sredstev.
Pozivi ministrstva k prekinitvi pošiljanja zahtevkov za financiranje, ustavitve razpisov že po izbiri zmagovalcev in cinične izjave ministrice Ignacije Fridl Jarc, da umetniki pač morajo biti revni, če želimo, da ustvarjajo dobro umetnost, so zato še posebej nesprejemljivi, saj kulturne delavce postavljajo v še bolj ranljiv položaj.
Obligacijsko pravo v razmerjih, kjer je med strankama velik razkorak v pogajalski moči, predvideva varovalke v korist šibkejše stranke. Umetniki so pri sklepanju pogodb o sofinanciranju postavljeni v situacijo “sprejmi ali pusti”, torej se o pogodbenih pogojih ne morejo pogajati. Takšen položaj ni nič nenavadnega – večina strank je pri sklepanju pogodb v neenakem izhodiščnem položaju – pravo pa, kot rečeno, šibkejšo stranko ščiti, saj lahko sodišče zavrne uporabo pogojev, ki so zanjo nepravični ali pretirano strogi.
Prav take narave so določila v pogodbah o sofinanciranju kulturnih projektov, ki ministrstvu omogočajo spremembo višine financiranja projektov zaradi domnevnega proračunskega primanjkljaja. Kot smo že izpostavili, so taka določila problematična, saj ne vsebujejo objektivnih kriterijev (npr. odstotek znižanja proračunskih sredstev), ob izpolnitvi katerih se lahko pogodbe spreminjajo, niti ne omejujejo morebitnih sprememb projektnih sredstev s strani ministrstva. Po našem mnenju Ministrstvo za kulturo, v nasprotju z vtisom, ki ga je v javnih nastopih ustvarila ministrica, torej ne more enostransko ustaviti izplačil ali zmanjšati sredstev, dodeljenih kulturnim delavcem po obstoječih pogodbah.
Kulturne delavce, ki jih je prizadela samovolja ministrstva, lahko razvrstimo v tri skupine, za vsako pa imamo drugačen nasvet:
- tisti, ki imajo z ministrstvom sklenjene pogodbe, lahko njihovo izpolnitev zahtevajo z izvršbo ali s tožbo;
- kdor je prejel odločbo, pogodbe pa ne, naj najprej pozove ministrstvo k sklenitvi pogodbe, v primeru neuspeha pa razmisli o civilni tožbi;
- umetnikom, ki so na razpisih prejeli pozitivne ocene, odločb pa ne, oziroma jim je ministrstvo ustavilo razpise, predlagamo razmislek o upravnem sporu zoper sklep o ustavitvi postopka.
Napovedano povečanje proračunskih sredstev za področje kulture pozdravljamo in ugotavljamo, da pogoji za spremembe obstoječih pogodb o financiranju in morebitno zniževanje dodeljenih sredstev niso podani. Prav tako pozdravljamo napovedi ministrice na nedavni novinarski konferenci, da bo Ministrstvo za kulturo lahko izvedlo projekte, za katere so izdane odločbe in podpisane pogodbe.
V demokratični in pravni državi bi zgodba tukaj dobila epilog, kulturni delavci bi v rokih prejeli pogodbeno dodeljena sredstva, ministrstvo pa bi do konca pripeljalo vse začete razpisne postopke. Pa pri nas?
* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.
Ne spreglejte
Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2024. Izražena mnenja ne predstavljajo uradnega stališča MJU.