Spodkopavanje legitimnosti ustavnega sodišča ogroža pravno državo

Že nekaj časa smo priča izjavam, ki diskreditirajo Ustavno sodišče s sklicevanjem na domnevno politično pripadnost oziroma “ideološko usmerjenost” posameznih ustavnih sodnikov. Po odločitvi Ustavnega sodišča,[1] s katero je razveljavilo Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (v nadaljevanju: interventni zakon) in dopustilo referendum o interventnem zakonu, pa so se tovrstne izjave še okrepile. Gre za izjave, ki presegajo meje legitimne kritike posamezne odločitve in predstavljajo neprimerno spodkopavanje ene najpomembnejših nadzornih institucij v državi.

Namesto spoštovanja odločitev Ustavnega sodišča kot samostojnega in neodvisnega organa, pristojnega za presojo spoštovanja Ustave, prihaja s strani nosilcev oblasti ne le do napadov na vsebino odločitev, temveč zlasti do napadov na legitimnost institucije ter na osebno integriteto njenih članov.[2] Posebej zaskrbljujoče je, da celo nekdanji ustavni sodniki v razpravo Ustavnem sodišču vnašajo vprašanje domnevne politične pripadnosti in pristranskosti ustavnih sodnikov.[3] Takšno ravnanje prispeva k delegitimaciji institucij, ki izvajajo nadzor nad nosilci oblasti, in spodkopava temelje pravne države.

Deligitimacija Ustavnega sodišča s strani koalicije, njenih poslancev in podpornikov ter celo predsednika vlade je še toliko bolj zaskrbljujoča, ker gre za nosilce oblasti oziroma z njo tesno povezane osebe, ki lahko v celoti vplivajo tako na primerno zakonodajno tehniko kot na ustavnoskladno vsebino zakonov, ki jih sprejemajo.

Težko si je predstaviti, da bi kakšna sestava Ustavnega sodišča, ki bi jo sestavljali pravni strokovnjaki glede sklepa o nedopustnosti referenduma o interventnem zakonu, odločila bistveno drugače, kot je odločila aktualna sestava Ustavnega sodišča. Kot je v relevantni odločbi pojasnilo samo Ustavno sodišče, bi namreč zakonodajalec lahko vsebino, ki ne sme biti predmet odločanja na referendumu, ločeno umestil v poseben predlog zakona, druge vsebine pa v drug(e) predlog(e) zakona(ov) ter s tem zagotovil tako spoštovanje ustavne pravice do referenduma kot tudi izvzetje vsebin iz druge in četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave iz referendumskega odločanja.[4] Ker tega ni storil, je sam ustvaril zahteven ustavnopravni položaj, glede katerega se je moralo opredeliti Ustavno sodišče. Da pri tej odločitvi ni šlo za vprašanje politične pripadnosti posameznih ustavnih sodnikov, kaže tudi velika večina, s katero je bila odločitev sprejeta,[5] vključno z glasom ustavnega sodnika, ki ima domnevno bolj konservativna stališča.

Poleg izjav, ki spodkopavajo legitimnost Ustavnega sodišča, so v navedenem kontekstu zaskrbljujoči tudi pozivi k zvišanju praga za izvolitev ustavnih sodnikov z navadne na dvotretjinsko večino.[6] Vprašanje potrebne večine sicer ureja prvi odstavek 14. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS).[7] Pri tem se ob morebitni spremembi obstoječe ureditve odpira vprašanje, kakšna večina je potrebna za spremembo. Po naši oceni bi bilo najverjetneje za takšno spremembo potrebna dvotretjinska večina. Nasprotna razlaga bi namreč pomenila, da bi lahko trenutna sestava Državnega zbora z navadno večino omejila pristojnosti navadne večine v prihodnjih sestavah Državnega zbora in določila ureditev, katere sprememba bi bila v bodoče mogoča le z dvotretjinsko večino. S tem bi trenutna parlamentarna večina prihodnjim sestavam Državnega zbora bistveno otežila spremembo pravil, ki jih je sama določila z navadno večino, v praksi pa bi lahko to odprlo vrata resnim zlorabam zakonodajnega postopka.

Kritika posameznih odločitev ali pravnih razlag institucij je zagotovo lahko legitimna. Ni pa legitimno, da se namesto argumentirane kritike vsebine odločitev napada osebna integriteta ustavnih sodnikov in jih diskreditira s sklicevanjem na njihovo domnevno politično pripadnost oziroma “ideološko usmerjenost”, kadar nam njihove odločitve niso po godu. Sprejemanje ustavnosodnega nadzora je eden od temeljev pravne države, zaupanje vanj pa bi morala politika s svojimi besedami in dejanji krepiti, ne pa spodkopavati.

Opombe:

[1] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-106/26 z dne 24. 7. 2026.

[2] Glej npr. prve odzive koalicijskih poslancev, izpostavljene v prispevku Dnevnika Ustavno sodišče: referendum o interventnem zakonu je dopusten. Prihajajo odzivi z dne 3. 8. 2026 (dostopno na: https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/ustavno-sodisce-referendum-o-interventnem-zakonu-je-dopusten-2819191/).

[3] Glej npr. Demokracija, (INTERVJU) Dr. Peter Jambrek: »Preidiva k bistvu: te ustavne pobude so iz trte izvite, nimajo nobene ustavne podlage« z dne 21. 6. 2026 (dostopno na: https://demokracija.si/izpostavljeno/intervju-dr-peter-jambrek-preidiva-k-bistvu-te-ustavne-pobude-so-iz-trte-izvite-nimajo-nobene-ustavne-podlage/#goog_rewarded).

[4] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-106/26 z dne 24. 7. 2026, 60. točka obrazložitve.

[5] Proti je glasoval le ustavni sodnik Marko Starman.

[6] Glej npr. STA, V Mladi Sloveniji za dvotretjinsko večino pri imenovanju ustavnih sodnikov, 4. 8. 2026 (dostopno na: https://www.sta.si/3584635/v-mladi-sloveniji-za-dvotretjinsko-vecino-pri-imenovanju-ustavnih-sodnikov).

[7] Zakon o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21, 22/25 in 57/25 – ZF.