Pogosta vprašanja

SEZNAM VSEH VPRAŠANJ:

i. Ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije COVID-19

  1. Ali lahko delodajalec strošek obveznega testiranja za COVID prevali na delavca?
  2. Kakšne so pravne posledice zavrnitve PCT pogoja na delovnem mestu?
  3. Ali lahko lastnik lokala ali organizator prireditve preveri izpolnjevanje pogoja PCT?
  4. Ali lahko zahtevam odškodnino, ker organizator shoda, prireditve ali lastnik lokala zahteva, da izkažem pogoj PCT?

ii. Ugotavljanje identitete

  1. Se mora policist, ki vodi postopek, predstaviti?
  2. Kdaj lahko policist ugotavlja mojo identiteto?
  3. Kako ravnati, ko vas ustavi policist in želi legitimirati?
  4. S katerimi dokumenti lahko dokazujem svojo identiteto?
  5. Ali smo dolžni upoštevati ukrepe, ki nam jih odredi policist?
  6. Ali policija lahko video in avdio snema proteste?
  7. Ali policija protestnike lahko identificira na podlagi javno dostopnih fotografij?
  8. Ali policija za identificiranje protestnikov lahko uporablja sistem za avtomatsko prepoznavo obrazov?

iii. Zaseg predmetov

  1. Ali policisti lahko zasežejo transparent?

iv. Pravica do protesta, zbiranja in izražanja

  1. Kako se uresničuje pravica do protesta?
  2. Ali se lahko pravica do zbiranja omeji?
  3. Zakaj je svoboda izražanja pomembna in kdaj se lahko omeji?
  4. Ali so protesti dovoljeni tudi, če je zbiranje omejeno ali prepovedano?
  5. Koga lahko prekrškovni organ šteje kot organizatorja protesta?
  6. Ali je med protestom prepovedano hupanje ali hoja po cesti?

v. Nadzor nad delom policistov

  1. Ali se mora policist, ki vodi postopek, predstaviti?
  2. Ali lahko policista na javnem prostoru snemamo?
  3. Kako se lahko pritožim na delo policistov?

vi. Prekrškovni postopek

  1. Ali lahko dobim globo zaradi kršenja ukrepa obveznega nošenja zaščitne maske?
  2. Prejel sem globo za prekršek na podlagi odloka, ki ni bil objavljen v Uradnem listu. Ali lahko zahtevam, da mi država povrne že plačano globo?
  3. Kako poteka štetje roka v prekrškovnih postopkih?
  4. Prejel sem plačilni nalog, kakšne so moje pravne možnosti?

i. UKREPI ZA PREPREČEVANJE ŠIRJENJA EPIDEMIJE COVID-19

Ali lahko delodajalec strošek obveznega testiranja za COVID prevali na delavca?

Prevalitev stroška obveznega testiranja na COVID-19 na delavca ni dopustna, četudi ima delavec možnost brezplačnega cepljenja in obveznega testiranja v tem primeru ne bi potreboval.

Skladno s 14. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS št. 43/11, v nad. ZVZD-1) zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcu ne sme povzročiti finančnih obveznosti, prav tako pa zdravstvene posledice opravljanja dela ne smejo prizadeti delavčeve plače ter posegati v njegov z delom pridobljeni materialni in socialni položaj. Kot je razvidno iz obrazložitve predloga zakona, je namen te določbe finančna razbremenitev delavca in obremenitev delodajalca v skladu s konvencijo MOD št. 155 in Direktivo Sveta 89/391/EGS.

Poleg tega 36. člen ZVZD-1 določa obveznost delodajalca, da zagotovi zdravstvene preglede delavcev, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje pri delu. Na drugi strani ima delavec skladno s prvim odstavkom 54. člena ZVZD-1 pravico do zdravstvenih pregledov, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje pri delu, skladno z drugim odstavkom 54. člena ZVZD-1 pa tudi obveznost, da tak zdravstveni pregled opravi.

Če delodajalec v oceni tveganja in izjavi o varnosti določi, da morajo delavci za opravljanje dela izpolnjevati pogoj testiranja na COVID-19, če niso cepljeni ali preboleli, je tak zdravstveni pregled (testiranje) za delavce obvezen, njegove stroške pa v skladu z ZVZD-1 nosi delodajalec.

Na oceno, da je zagotavljanje zdravih in varnih delovnih pogojev breme delodajalca, ne vpliva okoliščina, da je delavcem dana možnost brezplačnega prostovoljnega cepljenja proti COVID-19. Delovno pravo izhaja iz predpostavke, da je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti pogoje za opravljanje dela. Pri tem sicer obstaja obveznost delavca, da delodajalcu ne povzroča škode in se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, RS, št. 21/13 et al.), v nad. ZDR-1), vendar pa zavrnitev cepljenja ni protipravno ravnanje, na podlagi katerega bi bil delavec lahko odškodninsko odgovoren.

V delovnem pravu poznamo tudi nekatere druge dolžnosti oz. tveganja, katerih realizacija bremeni delodajalca, četudi na okoliščine, ki so podlaga za finančna bremena, nima vpliva. Tako je npr. delodajalčeva zakonska dolžnost povračilo stroškov za prevoz na delo, pri čemer delodajalec ne more vplivati na kraj bivanja delavca (130. člen ZDR-1). Prav tako delodajalca bremeni nadomestilo za čas delavčeve bolniške odsotnosti, kar velja tako za primere poklicnih kot nepoklicnih poškodb in bolezni (tretji odstavek 137. člena ZDR-1). Delodajalec je dolžan delavcu izplačati bolniško nadomestilo iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni tudi v primeru, ko bi se delavec z večjo skrbnostjo ali opustitvijo kakšne dejavnosti bolezni ali poškodbi lahko izognil.

Takšna skrb delodajalca za delavca izhaja iz dejstva, da delavec pri delodajalcu ne dela zgolj občasno in začasno, ampak z vključitvijo v delovni proces postane od razmerja eksistenčno odvisen, svoje delovne in ustvarjalne potenciale pa (večinoma izključno in dolgoročno) investira v delodajalčevo organizacijo. Zato delovno razmerje ni zgolj odnos, kjer nekdo dela in drugi za to plača, ampak prinaša dodatne obveznosti za obe pogodbeni stranki.

Če obstajajo okoliščine ali nastopijo riziki, ki delodajalcu pri skrbi za delavca nalagajo prekomerne zaveze ali bremena, jih mora prevzeti država, bodisi z vzpostavitvijo sistema socialnega zavarovanja bodisi z neposrednimi plačili. Čas takšnih nepredvidljivih in prekomernih zavez za delodajalce je čas epidemije. Ukinitev financiranja testiranja s strani države sicer ni nezakonita, zdi pa se, da ni povezana z nemožnostjo države zagotoviti za ljudi brezplačna testiranja, ampak prej s pedagoško in kaznovalno funkcijo, ki je posledica nezadostne precepljenosti prebivalstva. Neuspeha oblikovanja strategij in izvrševanja nalog, ki so v pristojnosti države, pa ni dopustno naložiti delodajalcem. Poleg tega je vprašljivo tudi, na kakšen način ukinitev brezplačnega testiranja posega v pravico do zdravja in življenja tako cepljenih kor necepljenih ljudi.

Kakšne so pravne posledice zavrnitve PCT pogoja na delovnem mestu?

Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št.174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22 in 8/22) določa, da morajo pogoj PCT izpolnjevati vsi delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu ali samostojno opravljajo dejavnost. Pogoj morajo izpolnjevati ves čas opravljanja dela. Tega pogoja ni treba izpolnjevati le delavcem, ki svoje delo opravljajo od doma.

Pogoj PCT lahko delavec izkazuje s potrdilom o prebolelosti, ali s potrdilom o cepljenju, ali s potrdilom o opravljenem testiranju s PCR testom, ali HAG testom. Poleg tega pogoj PCT delavec izpolni tudi, če je opravil presejalno testiranje s testom HAG za samotestiranje.

Odločitev o cepljenju proti COVID-19 je osebna in prostovoljna odločitev vsakega posameznika in delodajalec na podlagi veljavne zakonodaje od delavca ne sme zahtevati, da se cepi. Obvezno cepljenje se lahko predpiše le po točno določenem postopku, opisanem v Zakonu o nalezljivih boleznih. Obveznega cepljenja ne more predpisati delodajalec. V odloku je cepljenje le ena od dveh okoliščin, ki zaposlenega opraviči periodičnega testiranja.

Iz odloka izhaja, da mora delavec, v kolikor ni cepljen ali prebolel, opraviti redno testiranje. Posledice zavrnitve takšnega testiranja so predvsem delovnopravne. V skladu z Zakonom o zdravju in varnosti pri delu (ZVZD) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje pri delu ter v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu. Testiranje delavcev lahko štejemo za enega od ukrepov delodajalca za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Zavrnitev delodajalčeve zahteve lahko predstavlja kršitev delovnih obveznosti, kršitev teh ukrepov pa ima lahko za posledico disciplinski postopek zoper delavca, pa tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Položaj, v katerem se nahajamo zaradi epidemije, je specifičen, pravna praksa pa še ni oblikovana. Tako še ni jasno, ali lahko delodajalec odklonitev testiranja s strani delavca šteje kot razlog za izredno odpoved ali redno odpoved. Izredna odpoved pomeni takojšnjo odpoved, in sicer brez odpovednega roka, brez odpravnine in brez možnosti pridobitve denarnega nadomestila. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo le v taksativno naštetih razlogih, med katerimi je tudi v drugi alineji 110. člena Zakon o delovnih razmerjih določen razlog: “če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja”. Iz povedanega izhaja, da mora imeti delodajalec, v kolikor poda izredno odpoved zaradi odklonitve testiranja, v svojih splošnih aktih to odklonitev opredeljeno kot hudo kršitev. Ob tem mora biti hkrati izpolnjen tudi pogoj, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ker gre za novo stvar, po večini delodajalci tega še nimajo določenega na tak način. Lahko pa delodajalec na novo sprejme pravilnik o testiranju in v njem opredeli hude kršitve ter druge stvari, povezane s testiranjem. O sprejemu pravilnika mora delodajalec obvestiti delavca na običajen način.

Če delodajalec obveznega testiranja nima opredeljenega v svojih aktih kot hujšo kršitev delovnega razmerja, lahko odklonitev testiranja predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z odklonitvijo testiranja je delavec kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pred redno odpovedjo mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. V primeru redne odpovedi ima delavec pravico do odpovednega roka, ne pa do nadomestila za brezposelnost in odpravnine.

Ali lahko lastnik lokala ali organizator prireditve preveri izpolnjevanje pogoja PCT?

Na Pravno mrežo za varstvo demokracije (PMVD) se je obrnilo več ponudnikov storitev, ki so skladno z odloki za preprečevanje epidemije COVID-19 zavezani k pregledovanju izpolnjevanja PCT pogoja pri svojih gostih, obiskovalcih in uporabnikih storitev. Po trenutno veljavnih odlokih morajo PCT izpolnjevati tako ponudniki oz. njihovi zaposleni kot gostje v naslednjih primerih: v notranjosti lokalov in restavracij, v nastanitvah, na kulturnih prireditvah, na športnih prireditvah, na shodih z nad 100 udeleženci, pri sejemski dejavnosti, pri kongresni dejavnosti, v gostinskih obratih, ki nudijo glasbo za ples oziroma družabni program ter v igralnicah in igralnih salonih. Ponudnike storitev zanima, ali lahko od posameznikov zahtevajo, da jim predložijo dokazilo o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma ali so odškodninsko odgovorni, ker s to zahtevo posegajo v njihove pravice. Ravno tako so se na nas obrnili gostje oziroma obiskovalci, ki jih zanima, ali lahko ponudnik storitve od njih zahteva, da mu predočijo izpolnjevanje pogoja PCT.

Način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja PCT določa Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št.174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22 in 8/22). Odlok temelji na 39. členu Zakona o nalezljivih boleznih, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je protiustaven, hkrati pa ga ni razveljavilo, zato ta zakonska določba ostaja v veljavi, dokler ne bo sprejeta nova. Rok, do katerega bi zakonodajalec ta člen moral uskladiti z ustavo, je sicer že potekel, a ker za to ni predvidena nobena sankcija, tak kot je, torej protiustaven, ostaja v veljavi.

Informacijska pooblaščenka je že večkrat poudarila, da predstavlja z vidika varstva osebnih podatkov obdelava podatkov v zvezi z zdravjem posameznikov, med katere sodi tudi pogoj PCT, enega najbolj resnih in tveganih posegov v zasebnost. Informacijska pooblaščenka je dne 5. 8. 2021 javnost obvestila, da je inšpekcijski postopek glede zakonitosti obdelave osebnih podatkov pri preverjanju pogoja PCT prekinila in na Ustavno sodišče RS podala predlog za presojo ustavnosti in zakonitosti omenjenega odloka. Informacijska pooblaščenka je javno opozorila na pomanjkanje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, saj skladno z 38. členom Ustave RS obdelavo osebnih podatkov lahko določa le zakon, preverjanje pogoja PCT pa je predpisano zgolj z vladnim odlokom.

Pri tem poudarjamo, da je treba za ugotovitev (ne)ustavnosti odloka počakati na odločitev Ustavnega sodišča RS. Odlok, ki določa način izpolnjevanja pogoja PCT, trenutno velja. Razveljavi ga lahko le Ustavno sodišče RS, saj informacijska pooblaščenka nima pristojnosti za presojo ustavnosti vladnih odlokov in njihovo razveljavitev. Takega pooblastila nima niti inšpektorat, še manj posamezniki, ki jim odlok nalaga obveznost preverjanja (npr. organizatorji prireditev) ali izkazovanja (npr. obiskovalci prireditev) pogoja PCT. Do odločitve Ustavnega sodišča RS so vsi, tako tisti, ki jih odlok zavezuje k predložitvi, kot tudi tisti, ki jim odlok nalaga nadzor nad pogojem PCT, dolžni odlok upoštevati, v nasprotnem primeru pa lahko prejmejo globo.

Odlok je torej zavezujoč predpis, ki ga je treba upoštevati, dokler velja oziroma dokler Ustavno sodišče RS ne ugotovi, da je nezakonit oziroma neustaven. Tako ga mora na terenu upoštevati tudi inšpektor – če ugotovi kršitev, lahko lastnikom lokalov, igralnic in organizatorjem prireditev ipd. izda globo. Zoper odločbo o prekršku omenjeni lahko vložijo zahtevo za sodno varstvo, pri čemer je zelo verjetno, da bo prekrškovno sodišče ugotovilo, da je bil prekršek izrečen nezakonito, saj je bil izrečen na podlagi odloka, ki je bil sprejet v nasprotju z ustavo in zakonom in je s tem kršil načelo zakonitosti. Sodišča v nasprotju z inšpekcijskimi organi imajo tako imenovano pristojnost exceptio ilegalis, kar pomeni, da jim ni treba uporabiti podzakonskega akta, torej odloka, za katerega menijo, da nasprotuje zakonu. Inšpekcijski organi tega pooblastila nimajo in morajo slediti vsebini veljavnih predpisov. (Odgovor pripravljen dne 01.09.2021)

Ali lahko zahtevam odškodnino, ker organizator shoda, prireditve ali lastnik lokala zahteva, da izkažem pogoj PCT?

Pravno podlago za nastanek odškodninske obveznosti za škodo, ki nastane posameznikom zaradi posegov v njihove pravice s strani drugih, predstavlja 148. člen Obligacijskega zakonika. Odškodninska obveznost nastane takrat, kadar so izpolnjene vse štiri predpostavke za njen nastanek:

  • da je prišlo do nastanka škode,
  • da je bilo ravnanje povzročitelja protipravno,
  • da je podana pravno upoštevna vzročna zveza med ravnanjem povzročitelja in nastalo škodo ter
  • da povzročitelj škode za njen nastanek odgovarja.

Če kdo zahteva predložitev dokazil o izpolnjevanju pogoja PCT, niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko obveznost.

Z gotovostjo lahko trdimo vsaj, da ni izpolnjen pogoj protipravnosti. Protipravnost je vsako ravnanje, ki je v nasprotju s pravom: bodisi da gre za storitev ali opustitev. Gre za ravnanje, ki pomeni neupravičen poseg (brez veljavnega pravnega temelja) v premoženjskopravno varovane pravice posameznika. V obravnavnem primeru se posega v pravice posameznikov na podlagi veljavnih in pravno zavezujočih odlokov. Za lastnike lokalov in organizatorje dogodkov obstaja veljavna pravna podlaga, ki jim nalaga pregledovanje pogoja PCT. Zato jim ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem pa ni podana podlaga za odškodninsko obveznost.

ii. UGOTAVLJANJE IDENTITETE

Se mora policist, ki vodi postopek, predstaviti?

Policist, ki opravlja naloge v uniformi, mora osebi, zoper katero začne izvajati policijska pooblastila, na njeno zahtevo povedati ime in priimek, lahko pa tudi identifikacijsko številko ter policijsko enoto. Če policist opravlja naloge v civilni obleki, pa se mora pred začetkom postopka oziroma takoj ko je to mogoče izkazati s službeno izkaznico – zaradi okoliščin se lahko sprva kot policist predstavi ustno.

Samo takšna predhodna predstavitev daje policistu pravico, da začne z izvajanjem postopka, osebi, ki jo policist obravnava, pa jasno naznani, da gre za uradni policijski postopek.

Kdaj lahko policist ugotavlja mojo identiteto?

Policist osebe ne sme zaustaviti zgolj zato, da bi ugotovil njeno identiteto. Zakon o osebni izkaznici sicer določa, da mora vsakdo osebno izkaznico ali drug identifikacijski dokument imeti vedno pri sebi (razen kadar je to glede na okoliščine nesmotrno), policistu pa jo po Zakon o nalogah in pooblastilih policije mora dati na vpogled le, če:

  • ga je treba privesti ali pridržati,
  • se nahaja ali vstopa v območje, kraj, prostor, objekt ali okoliš, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje oz. se tam izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali predmetov in sledi, ki so pomembne za nadaljnje postopke,
  • je po opisu podoben iskani osebi ali vzbuja sum, da je otrok, ali mladoletnik na begu, ali se je izgubil, ali je očitno nebogljen in je ugotavljanje identitete nujno za zagotovitev pomoči,
  • bi lahko dal koristne podatke za opravljanje policijskih nalog,
  • z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storil, izvršuje ali je storil kaznivo dejanje ali prekršek.

Če obstaja eden od zgornjih razlogov, mora policist legitimacijo izvesti tako, da osebo na primeren način ustavi in ji pojasni razlog ustavitve. Na protestih se policija najpogosteje sklicuje na to, da oseba vzbuja sum, da bo storila kaznivo dejanje ali prekršek, pri čemer je policist dolžan pojasniti, za kateri prekršek ali kaznivo dejanje naj bi šlo (udeležba na mirnih protestih sam po sebi ni razlog za takšen sum; napotilo nadrejenih o vsesplošnem legitimiranju na mirnih protestih je nezakonito), nato policija lahko zahteva izročitev identifikacijskega dokumenta, ga pogleda ter primerja in preveri podatke v ustreznih evidencah.

Kako ravnati, ko vas ustavi policist in želi legitimirati?

  1. Ob ustavitvi policistu pojasnite: “Po 40. členu Zakona o nalogah in pooblastilih ste dolžni navesti razloge za ugotavljanje moje identitete”. Policist vam mora predočiti zakonski razlog in na podlagi česa ga je ugotovil v vašem primeru. Zahtevajte tudi policistove podatke (ime in priimek, lahko pa tudi identifikacijsko številko ter njegovo policijsko enoto).
  2. Če vam policist podatkov ne da ali se z razlogi za legitimacijo ne strinjate, kljub vsemu izkažite svojo identiteto, naknadno pa sprožite pritožbo zoper delo policista. S to namero seznanite policista.
  3. Obdržite mirno kri. V primeru vašega verbalnega zdrsa se utegne obravnava celotnega postopka preusmeriti iz prekoračitve policijskih pooblastil na vaše nedostojno vedenje, za katerega se po Zakonu o javnem redu in miru lahko izreče globa od 416,00 do 832,00 evrov.

S katerimi dokumenti lahko dokazujem svojo identiteto?

Državljan ni dolžan pridobiti osebne izkaznice, po Zakonu o osebni izkaznici ima lahko tudi drug uradni identifikacijski dokument, ki ga je izdal državni organ. Na njem morajo biti navedeni točni osebni podatki, imeti pa mora tudi fotografijo, ki izkazuje imetnikovo podobo (potni list, vozniško dovoljenje ipd.).

Ali smo dolžni upoštevati ukrepe, ki nam jih odredi policist?

Ukrepe, ki jih odredi policist, smo dolžni upoštevati le, če so ti zakoniti.

Primer zakonitega ukaza med vzdrževanjem javnega reda ob množični kršitvi (pretepanje, razgrajanje ipd.) je, če policist ukaže kršiteljem, naj prenehajo s kršenjem javnega reda, in jih opozori, da bo sicer zoper njih uporabil zakonita prisilna sredstva. Policistov ukaz mora biti jasen, kratek in nedvoumno izražen. Po odredbah, ukazih, navodilih ali zahtevah policistov, ki so potrebne za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo policijskega postopka, se morajo ravnati tudi vsi ostali navzoči. Če npr. policist izvaja legitimiranje in se nekdo drug vmeša v postopek, mu lahko policist ukaže, naj se umakne.

Če se oseba ne podredi ukazu, jo policist lahko kaznuje z globo od 333 do 625 evrov. V praksi se lahko zgodi, da bo oseba kaznovana, ker ni upoštevala ukrepa, za katerega meni, da je nezakonit. V tem primeru bo nezakonitost lahko dokazovala v postopku pred sodiščem.

Ali policija lahko video in avdio snema proteste?

Policija sme pri spremljanju javnih zbiranj za učinkovito zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja uporabljati tehnična sredstva za fotografiranje ter video in avdio snemanje pod dvema pogojema:

  • Če je glede na okoliščine mogoče pričakovati množične kršitve javnega reda ali kazniva dejanja (114. člen Zakona o nalogah in pooblastilih). V predlogu zakona predlagatelj pojasnjuje, da so “okoliščine, zaradi katerih je mogoče pričakovati množične kršitve javnega reda ali kazniva dejanja,” podane na tistih javnih zbiranjih, “kjer obstaja možnost za nastanek škode ali ogrožanje dobrine, ki se varuje z opravljanjem policijske naloge (npr. nogometna tekma med večjimi rivali in smučarski skoki v Planici).” Policija je zavezana načelu spoštovanja človekove osebnosti, dostojanstva in drugih človekovih pravic (12. člen Zakona o nalogah in pooblastilih) ter načelu sorazmernosti, po katerem mora uporabiti najmanj invazivna policijska pooblastila (16. člen Zakona o nalogah in pooblastilih). Policija sme snemati le tiste shode, kjer obstaja možnost za nastanek škode ali nevarnosti za življenja in zdravja ljudi ter premoženja (npr. shode, kjer se napoveduje ali pričakuje nasilje), ne pa kar vseh shodov. Zlasti razlog za snemanje ne more biti lažja identifikacija protestnikov.
  • Da so udeleženci protesta s strani policije o snemanju obveščeni pred oz. med snemanjem ali vsaj po njem (razen če bi obveščanje o snemanju onemogočilo ali očitno otežilo izvedbo določene policijske naloge).

Če so podani zgornji pogoji, smejo policisti za spremljanje javnih zbiranj uporabljati video kamere neposredno, iz vozila, plovila, zrakoplova, zgradb ali drugih objektov in celo iz brezpilotnih letal (dronov). Pri uporabi brezpilotnih letal morajo upoštevati splošne pogoje, ki so predpisani za njihovo letenje. Izjemoma, če je to nujno za izvedbo policijske naloge, so dopustna odstopanja od teh pogojev, če se z uporabo brezpilotnega letala ne ogroža varnost življenja, zdravje ali premoženje ljudi zaradi udarca ali izgube nadzora nad sistemom brezpilotnega letala ali če se ne ogroža ali moti varnost v zračnem prometu (114.a člen Zakona o nalogah in pooblastilih).

Ali policija protestnike lahko identificira na podlagi javno dostopnih fotografij?

Policija za identifikacijo protestnikov lahko uporabi tudi javno dostopne fotografije ali posnetke, npr. z odprtih Facebook profilov, iz televizijskih oddaj in časopisov. Pooblastila policije pri prepoznavi morebitnih storilcev so odvisna od teže kaznivega ravnanja:

  • preiskovanje sumov prekrškov – pri identificiranju morebitnih kršiteljev smejo policisti javno dostopne (ali s strani policije posnete) fotografije ali posnetke zgolj “ročno” primerjati s fotografijami v evidencah in drugih zbirkah podatkov, kršitelje pa lahko identificirajo tudi “po spominu”, ker so kršitelja že obravnavali ali ga osebno poznajo,
  • preiskovanje sumov kaznivih dejanj – za prepoznavo oseb s fotografij ali video posnetkov policisti smejo uporabiti računalniške programe za avtomatsko prepoznavo obrazov.

Ali policija za identificiranje protestnikov lahko uporablja sistem za avtomatsko prepoznavo obrazov?

Policisti zaradi opravljanja policijskih nalog zbirajo in obdelujejo osebne in druge podatke, vključno s podatki o biometričnih značilnostih oseb. Pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj smejo policisti, če je to glede na okoliščine storitve konkretnega kaznivega dejanja nujno in potrebno, primerjati prstne odtise in odtise dlani, fotografije s fotografijami drugih oseb ter primerjati profile DNK. Navedene podatke smejo obdelovati avtomatizirano (112. člen Zakona o nalogah in pooblastilih).

Slovenska policija za avtomatsko prepoznavo obrazov uporablja sistem Face Trace, ki ne omogoča identifikacije (kot npr. sistem Clearview), ampak le primerjavo po podobnosti opisanemu storilcu. Policija za namene avtomatske prepoznave obrazov uporablja fotografije obrazov posameznikov, ki se nahajajo v evidenci obrazov osumljencev storitve kaznivih dejanj (drugi odstavek 149. člena Zakona o kazenskem postopku). Postopek prepoznave v aplikaciji poteka tako, da se fotorobot ali posnetek (npr. izdelan iz videonadzornega sistema) storilca kaznivega dejanja kot slika neznane osebe vnese v evidenco, aplikacija pa opravi avtomatsko primerjavo s fotografijami oseb iz evidence. Rezultat te primerjave je seznam oseb, razvrščenih po podobnosti opisanemu storilcu, končno identifikacijo osebe pa vedno ročno opravi še strokovnjak za primerjavo obraznih značilnosti. Več o tem v mnenju Informacijske pooblaščenke.

iii. ZASEG PREDMETOV

Ali policisti lahko zasežejo transparent?

Če policist nima odredbe sodišča, sme zaseči predmete na podlagi Zakona o policijskih pooblastilih, Zakona o kazenskem postopku ter Zakona o prekrških le v naslednjih primerih:

  • predmete, primerne za napad ali samopoškodbo, ali predmete, s katerimi se lahko huje ogrozi javni red ali splošna varnost ljudi ali premoženja,
  • če so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali kaznivo dejanje ali če so nastali s prekrškom ali kaznivim dejanjem,
  • utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku.

Transparent policist torej lahko zaseže le, če ugotovi, da je bil uporabljen ali namenjen za prekršek ali kaznivo dejanje. Tak primer bi bil transparent, ki javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ali vsebuje elemente kaznivega dejanja grožnje ali prekrška nedostojnega vedenja, kamor sodijo transparenti z žaljivimi besedami, ki škodujejo ugledu posameznika, ali skupine, ali uradne osebe pri uradnem poslovanju. Pri tem je treba upoštevati, da je svoboda izražanja pravica, ki ima v demokratični družbi posebno pomembno vlogo. Zato policija npr. transparenta “smrt janšizmu, svoboda vsem” ne sme zaseči, saj ne predstavlja kaznivega dejanja ali prekrška.

Ob morebitnem zasegu transparenta policisti osebi izdajo potrdilo, če pa zasežejo predmete, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, sestavijo zapisnik in ga izročijo osebi. Ob zasegu ne smejo povzročiti nepotrebne škode.

iv. PRAVICA DO PROTESTA, ZBIRANJA IN IZRAŽANJA

Kako se uresničuje pravica do protesta?

Pravica do protesta v slovenski ustavi ni izrecno omenjena, sestavljata pa jo dve drugi ustavno varovani človekovi pravici: pravica do zbiranja in svoboda izražanja. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice je "pravica do mirnega zbiranja temeljna pravica v demokratični družbi in je, tako kot svoboda izražanja, eden od temeljev take družbe" (para. 91). Pravico do mirnega zbiranja jamči tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (21. člen). Stališče Odbora ZN za človekove pravice, ustanovljenega z omenjenim paktom, je, da je pravica do mirnega zbiranja "temeljna človekova pravica, ki je nujna za javno izražanje pogledov in mnenj posameznikov ter v demokratičnih družbah nepogrešljiva." Od držav se ne pričakuje le pasivno dovoljevanje mirnih zbiranj, ampak da taka zbiranja aktivno omogočajo.

Ali se lahko pravica do zbiranja omeji?

Ustavna pravica do zbiranja ni absolutna in se lahko omeji z zakonom, če to zahteva varnost države, javna varnost ali varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni – a omejitve morajo biti primerne, nujne in sorazmerne z zasledovanimi cilji. Pravica do zbiranja se uresničuje v obliki organiziranja in udeležbe na javnih shodih (organizirano ali spontano zbiranje zaradi izražanja mnenj o javnih ali skupnih zadevah) in javnih prireditvah (zbiranje zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, verske ali druge dejavnosti). V primeru širjenja nalezljivih bolezni Vlada RS lahko prepove zbiranje ljudi na javnih mestih, v zasebnih prostorih pa ne, ker za to ni pravne podlage.

Z vidika epidemije COVID-19 mora biti omejevanje zbiranj utemeljeno s ciljem zaščite javnega zdravja, vendar pa mora biti taka omejitev časovno omejena in podvržena rednemu preverjanju njene učinkovitosti, nujnosti in sorazmernosti. Omejevanje zbiranja je namreč upravičeno le, če ni na voljo nobenega manj omejujočega ukrepa za doseganje istega cilja (npr. zagotavljanje razdalje med protestniki, nošenje mask, omejevanje števila udeleženih, informiranje javnosti, dogovori z organizatorji glede časa in prostora zbiranja itd.). Tudi znotraj tega nabora morajo oblasti sprejeti najmanj omejujoče ukrepe, da se protestnikom omogoči prenos sporočila.

Velik pomen mirnega zbiranja in izražanja mnenj za demokracijo je poudarilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločitvi U-I-50/21-39 z dne 17. 6. 2021. Sodišče je jasno izpostavilo, da se pravice do protesta tudi v razmerah epidemije ne sme omejevati bolj, kot je to nujno potrebno. Poudarilo je poseben pomen svobode izražanja in svobode mirnega zbiranja, tako v organizirani kot neorganizirani obliki.

Ustavna odločba je tudi jasno napotilo vladi in zakonodajalcu, da je omejevanje teh pravic dopustno zgolj ob ustreznih strokovnih utemeljitvah. Ustavno sodišče je poudarilo obveznost države, da omogoči varno uresničevanje pravice do mirnega zbiranja, ob hkratnem varovanju pravice do življenja in zdravja ljudi; oblast mora torej posebej skrbno preučiti možnosti za uskladitev obeh pravic.

Po stališču Posebnega poročevalca ZN za mirno zbiranje in združevanje morajo biti zbiranja na splošno omogočena tako, da jih »vidijo in slišijo« tisti, katerim so namenjena (para. 40). Slovenske oblasti v času epidemije COVID-19 neupravičeno ovirajo ustavno pravico do zbiranja, saj prepovedi in omejitev z ničemer ne utemeljujejo in ne iščejo milejših ukrepov – še več, poleti 2020 je Vlada RS pogojno, ob pozitivnem mnenju NIJZ, dovolila javne (kulturne, športne, verske) prireditve z udeležbo do 500 ljudi, javnih (političnih) shodov pa ne.

Zakaj je svoboda izražanja pomembna in kdaj se lahko omeji?

Ljudje imamo pravico povedati, kaj mislimo, deliti informacije in zahtevati boljši svet. Pravico se imamo tudi strinjati ali ne strinjati z oblastjo. Uresničevanje teh pravic – brez strahu ali nezakonitega vmešavanja – je osrednjega pomena za življenje v odprti in demokratični družbi, v kateri ljudje uživajo svoje človekove pravice.

Ustavna svoboda izražanja zagotavlja svobodo misli, govora, tiska in drugih oblik javnega izražanja. Omejena je lahko samo s pravicami drugih, a le, če je to primerno, nujno in sorazmerno. Tako so v kazenskem pravu prepovedani sovražni govor zoper določeno družbeno skupino, grožnja konkretnemu posamezniku, njegova razžalitev ali obrekovanje, kot prekršek zoper javni red in mir je določeno nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje in povzročanje hrupa, pravila v cestnem prometu pa krši tisti, ki hupa in uporablja svetlobne opozorilne znake, če njemu ali komu drugemu ne grozi nevarnost. Vse te omejitve svobode izražanja se tehtajo v konkretnih primerih, pri čemer je treba upoštevati kontekst dejanja, razmerje med izrekujočim in oškodovancem ter njun status. Ko se na primer izražamo o politikih kot javnih osebah, je naša svoboda izražanja širša kot pri nejavnih osebah.

Oblasti imajo dolžnost prepovedati sovražni govor, ki spodbuja k sovraštvu in nasilju. Žal pa dolžnost pogosto zlorabljajo za utišanje mirnega oporečništva, recimo s sprejemom zakonodaje v imenu boja proti terorizmu, nacionalne varnosti ali religije. Svoboda izražanja je v številnih delih sveta na udaru oblasti tudi v okviru njihovega zatiranja aktivistov, nevladnih organizacij ter posameznikov, ki pomagajo beguncem in migrantom. Kako vlade tolerirajo njim nenaklonjena stališča ali kritične glasove, je pogosto dober pokazatelj, kako obravnavajo človekove pravice na splošno.

Koga lahko prekrškovni organ šteje kot organizatorja protesta?

Zakon o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 64/11– uradno prečiščeno besedilo- ZJZ) natančno določa, da je organizatorka oziroma organizator shoda fizična ali pravna oseba, za račun katere se izvede shod oziroma prireditev, in vsak, ki se javno razglaša za organizatorja ali kot organizator nastopa pred državnim organom (sedma točka 4. člena ZJZ). Iz povedanega tako izhaja, da prekrškovni organ ne more kot organizatorja šteti nekoga, ki le daje napotke ljudem, skrbi za program na shodu in ljudi nagovarja k udeležbi. To so lahko le pobudniki shoda.

ZJZ ne postavlja ovir za neorganizirane javne shode, ki pomenijo spontani odziv na določene dogodke ali stanja v družbi. To izhaja tudi iz Komentarja Zakona o javnih zbiranjih (GV Založba, Ljubljana 2011). V komentarju je še izpostavljeno, da posamezniki, ki se pojavljajo kot pobudniki zbiranja, niso organizatorji ali vodje, kot jih opredeljuje ZJZ (stran 115 Zakona o javnih zbiranjih s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2011).

ZJZ tudi natančno določa, katere so obveznosti organizatorja protesta in koliko je globa, v kolikor organizator protesta tega ne upošteva. Ko prekrškovni organ posamezniku izda globo, ker ni upošteval obveznosti organizatorja, mora v postopku tudi izkazati, da je kršitelj organizator. Kot že prej navedeno, mora prekrškovni organ trditi in izkazati, da je bil shod izveden na račun kršitelja oziroma da se je kršitelj javno razglašal za organizatorja ali kot tak nastopal pred državnim organom.

Več o obveznostih organizatorja shoda si lahko preberete v navodilih upravne enote.

Ali je med protestom prepovedano hupanje ali hoja po cesti?

Zaradi slabega epidemiološkega stanja in omejitve pravice do zbiranja je bilo decembra 2020 v slovenskih mestih izvedenih nekaj protestov, kjer so udeleženci kritiko in nestrinjanje z delovanjem oblasti izrazili v obliki avtomobilskega hupanja. Policija je v zvezi s protestom, ki je potekal s pomočjo avtomobila, ugotovila več kršitev prometnih predpisov in na tej podlagi izrekla globe. Med drugim je protestnike kaznovala tudi zaradi hupanja – uporabe zvočnih opozorilnih znakov – in jim izdala plačilni nalog oziroma plačilo globe v višini 40,00 EUR.

Kršitve cestnoprometnih predpisov je policija ugotovila tudi, ko so protestniki hodili po mestnih cestah. Kaznuje jih z določilom, skladno s katerim se kaznuje pešec, ki ne uporablja površin, namenjenih hoji pešcev. Globa znaša 40,00 EUR.

Menimo, da tako ravnanje policije ni pravilno, saj predstavlja neutemeljeno uporabo cestnoprometnih predpisov in nasprotuje temeljnima človekovima pravicama – svobodi izražanja in svobodi zbiranja. Opozoriti je treba na namen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki je bil sprejet zaradi zagotavljanja varnosti v cestnem prometu. Kaznovanje protestnikov zgolj zaradi hupanja ali hoje po cestišču pa ni bilo namenjeno zagotavljanju prometne varnosti, pač pa izkazovanju moči in represije. Pri tem posebej opozarjamo, da govorimo o manjših cestah v mestu, kjer se protestniki nahajajo krajši čas. Zaradi tega policija ne more trditi, da je prišlo do nesorazmernega posega.

Avtomobilski protest ni običajna udeležba v cestnem prometu, ampak ena zadnjih možnosti za izražanje političnih stališč prebivalcev, ki jim je zaradi neuspešnega upravljanja z epidemijo že več mesecev omejena pravica do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter svoboda zbiranja in združevanja iz 42. člena URS.

Shodi (organizirani in neorganizirani) za izražanje mnenj in stališč so, skladno z Zakonom o javnih zbiranjih (ZJZ), zakonita oblika izvajanja pravice do javnega zbiranja in izražanja mnenj. Neorganizirani shodi običajno pomenijo ravnanje, ki ni v skladu s prometnimi pravili, določenimi v Zakonu o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki sicer veljajo na prometnih površinah. Prometna pravila namreč določajo, da morajo pešci uporabljati prometne površine, namenjene hoji, ter ne smejo hoditi po vozišču ali se zadrževati na njem ali nanj nenadoma stopiti (prvi in tretji odstavek 83. člena ZPrCP). Na javnih shodih pa se pešci sprehajajo tudi po vozišču. Ker so zbiranja pešcev, po novem pa tudi kolesarjev, prepoznana kot javni shodi, se pri tehtanju med svobodo izražanja kot temeljno človekovo pravico ter varnostjo v cestnem prometu tehtnica nagne v korist prve. Tudi zato, ker cesta, ulica ali trg, v hipu, ko je preplavljena s sredstvi izražanja mnenja (človeškimi telesi, kolesi, avtomobili itd.), postane kraj izvajanja protesta, njena cestno prometna vloga pa se za omejen čas umakne v ozadje.

Svoboda izražanja je eden bistvenih temeljev demokratične družbe, eden osnovnih pogojev za njen napredek in za samoizpolnitev vsakega posameznika. V slovenskem pravnem redu jo zagotavljata 39. člen URS ter 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kot opozarja ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič v komentarju 39. člena Ustave RS, se pojem izražanje nanaša tudi na “simbolno izražanje in sploh na vsa ravnanja, katerih namen je izraziti idejo oziroma mnenje ali predstaviti novico oziroma informacijo”, torej se lahko nanaša tudi na opozorilno vožnjo.

v. NADZOR NAD DELOM POLICISTOV

Ali se mora policist, ki vodi postopek, predstaviti?

Policist v uniformi mora na zahtevo osebe, zoper katero izvaja policijska pooblastila, povedati svoje ime in priimek, lahko pa tudi identifikacijsko številko ter svojo policijsko enoto.

Kadar policist opravlja naloge v civilni obleki, se mora pred policijskim postopkom izkazati s službeno izkaznico, če pa okoliščine tega ne dopuščajo, se mora ustno predstaviti kot policist. Takoj ko je možno, se mora izkazati s službeno izkaznico. Samo takšna predhodna predstavitev daje policistu pravico, da začne z izvajanjem policijskih pooblastil, hkrati pa osebi, ki jo obravnava v postopku, jasno naznani, da gre za uradni policijski postopek.

V policijskih postopkih, v katerih se vnaprej pričakuje velika nevarnost za policiste, lahko policisti med opravljanjem policijskih nalog izjemoma uporabijo maskirna pokrivala za prikritje svoje prepoznavnosti. V teh izjemnih primerih se jim ni treba predstaviti.

Ali lahko policista na javnem prostoru snemamo?

Lahko. Snemanje izvrševanja policijskih pooblastil z namenom pridobitve dokaza o delovanju policistov v konkretnem postopku predstavlja izvrševanje ustavne pravice do svobodnega izražanja. Policisti kot javni uslužbenci imajo pri opravljanju svojih delovnih nalog bistveno manjše pričakovanje zasebnosti in varstva osebnih podatkov kot posamezniki v zasebni sferi. Posnetek je tudi informacija javnega značaja, ki jo je dovoljeno uporabiti, in sicer ne le kot dokaz v pravnem ali sodnem postopku, ampak tudi javno objaviti na spletu, zlasti če posnetek prikazuje pomembne napake pri delu policije ali pa služi kot javno povabilo k premisleku in javni razpravi o pravilnosti dela policije.

Omejitve snemanja pri izvrševanju pooblastil so dopustne le, če snemanje ovira izvrševanje policijskih pooblastil oziroma če predstavlja nevarnost za policiste in za druge osebe. Status posameznika, ki snema, ni relevanten, saj se pravica do svobode izražanja nanaša na vse, ne le na profesionalne novinarje ali fotografe.

Kako se lahko pritožim na delo policistov?

Če se posameznik ne strinja z ravnanjem policista pri opravljanju policijskih nalog, ki bi lahko pomenilo kršitev človekovih pravic, se lahko najkasneje v 45 dneh po dogodku pritoži na Ministrstvo za notranje zadeve RS. Pritožbo lahko vloži v pisni obliki, ustno na zapisnik ali elektronsko na uradni e-naslov ministrstva. Obrazec pritožbe najdete tukaj.

Pri ugotavljanju kršitev človekovih pravic se kot pritožbeni razlogi upoštevajo predvsem navedbe o:

  • opustitvi oziroma neukrepanju policistov,
  • uporabi prisilnih sredstev,
  • uporabi policijskih pooblastil ter
  • komunikaciji, ki se kaže v nedostojnem in nekorektnem odnosu.

V postopku se ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporabe pooblastil. Ne ugotavlja pa se, ali je pritožnik storil kaznivo dejanje oz. prekršek ali ne. S tem postopkom se pritožnik tudi ne more izogniti kazenskemu postopku ali postopku o prekršku in predpisani sankciji.

Pritožbe, vložene zoper delo policistov, se rešujejo na dveh ravneh: v pomiritvenem postopku pri vodji policijske enote oz. pred senatom ministrstva (npr. v primeru nestrinjanja z ugotovitvami pomiritvenega postopka ali očitanih hujših posegov v človekove pravice).

vi. Prekrškovni postopek

Ali lahko dobim globo zaradi kršenja ukrepa obveznega nošenja zaščitne maske?

Zaradi preprečitve širjenja novega koronavirusa je Vlada RS predpisala različne ukrepe, med drugim tudi nošenje zaščitne maske na prostem (odprti javni prostori). Neupoštevanje predpisanih ukrepov prekrškovni organi v praksi sankcionirajo tudi s predpisovanjem kazni – glob.

Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, prekrškovni organi nimajo pravne podlage za izrekanje glob v primeru neupoštevanja ukrepa obveznega nošenja zaščitne maske v odprtih javnih prostorih.

Ukrep obveznega nošenja zaščitne maske ni predpisan v nobenem zakonu, predpisan je le v podzakonskem aktu, ki ga je izdala Vlada RS. Tako trenutno veljavni Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22 in 8/22) predpisuje, da je obvezna uporaba zaščitne kirurške maske ali maske tipa FFP2 pri gibanju in zadrževanju v vseh zaprtih javnih krajih oziroma prostorih. Poleg tega je uporaba maske obvezna tudi na odprtih javnih krajih oziroma prostorih, če ni mogoče zagotoviti medosebne razdalje najmanj 1,5 metra, in v osebnih vozilih.

ZNB v nobenem členu ne določa zakonskih znakov prekrškov glede nespoštovanja ukrepov, povezanih z nošenjem maske, tega pa ne more storiti vladni odlok, ki je podzakonski akt. Določbe 2., 3. in 6. člena Zakona o prekrških (ZP-1) namreč določajo, da nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo vlade ali odlokom občine določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Določba 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS) pa določa, da vlada z odlokom ureja posamezna vprašanja ali sprejema posamezne ukrepe, ki imajo splošen pomen, ter sprejema druge odločitve. Vlada RS torej nima pristojnosti, da bi z odloki določala posamezna dejanja kot prekrške, kar pomeni, da v primeru nespoštovanja zapovedi nošenja mask ni mogoče izreči globe, saj nespoštovanje tega ukrepa ne predstavlja prekrška. Drugačno postopanje prekrškovnih organov pomeni kršitev načela zakonitosti.

Tudi Vrhovno sodišče RS je v svoji odločitvi IV Ips 10/2021 zapisalo, da odlok, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na podlagi 39. člena ZNB, ni pravni vir, s katerim se lahko določi prekršek. V nadaljevanju pa je še ugotovilo, da splošna zapoved nošenja maske ne izhaja iz ZNB. Sodišče je sprejelo odločitev, da je kaznovanje zaradi nenošenja mask v notranjih prostorih v nasprotju z zahtevami načela zakonitosti v kaznovalnem pravu.

Pri tem pa posebej opozarjamo, da se opisana sodna praksa nanaša le na kaznovanje na podlagi ZNB. To pravno nadziranje ne vpliva na utemeljenost prekrškov po Zakonu o zasebnem varovanju ZZasV-1. V kolikor v posameznih objektih, kot so pošta, bolnica ali trgovina, ne bomo nosili maske in nas bo varnostnik na to opozoril, mi pa ga ne bomo upoštevali, nas lahko prekrškovni organ kaznuje skladno z ZZasV-1.

Objekti lahko skladno s 5. členom ZZasV-1 vzpostavijo varovano območje (varovano območje je prostor, objekt ali območje v lasti, najemu ali upravljanju naročnika storitve, ki je s pogodbo, določeno z imetnikom licence, območje, na katerem se izvaja interno varovanje, in neposredna bližina varovane osebe).

Če na varovanem območju veljajo posebna pravila za zagotavljanje reda, skladno z ZZasV-1 velja, da je naročnik storitve dolžan zagotoviti, da je pred vstopom na varovano območje na vidnem mestu napis »VAROVANJE« , poleg njega pa morajo biti napisana posebna pravila za zagotavljanje reda (deveti odstavek 11. člena ZZasV-1). V kolikor ima trgovina vzpostavljeno varovano območje in ima v posebnih pravilih zapisano nošenje maske, lahko varnostnik od vas zahteva, da nosite masko. Skladno s 45. členom ZzasV-1 smo dolžni ravnati v skladu z ukrepi varnostnika. V nasprotnem primeru nam lahko prekrškovni organ izda globo v višini od 200,00 do 400,00 EUR.

Prejel sem odločbo o prekršku na podlagi odloka, ki ni bil objavljen v Uradnem listu. Ali lahko zahtevam, da mi država povrne že plačano globo?

Ustavno sodišče Republike Slovenije je vladi že v pomladanskem valu epidemije s sklepom št. U-I-83/20-10 z dne 16. 4. 2020 naložilo, da: »mora Vlada brez odlašanja po vročitvi tega sklepa, nato pa vsaj vsakih sedem dni na temelju mnenja stroke preverjati, ali so uvedeni ukrepi še potrebni za doseganje ciljev, in jih ob upoštevanju strokovnih razlogov podaljšati, spremeniti ali odpraviti. O tem mora Vlada obvestiti javnost.«1 Na podlagi te odločitve je vlada v praksi ukrepe na podlagi 39. člena ZNB sprejemala kot:

  • odloke, kadar je pravne norme sprejela na novo ali pa je spremenila ali dopolnila že obstoječe pravne norme; odloke je po sprejemu objavila v Uradnem listu RS,
  • sklepe, kadar je v nespremenjeni obliki podaljševala pravne norme, ki so bile v preteklosti sprejete z odloki; sklepov ni objavljala v Uradnem listu RS, ampak zgolj v obliki sporočila za javnost o sprejetih sklepih vlade.

Ustavno sodišče je v svoji delni odločbi in sklepu št. U-I-445/20-13 z dne 3. 12. 2020 ugotovilo, da način podaljševanja ukrepov s sklepi, ki niso objavljeni v Uradnem listu RS, ni skladen z ustavo, zato je na primeru podaljševanja odlokov o zbiranju v vzgojno-izobraževalnih zavodih ugotovilo, da dva sklepa vlade ter en sklep ministrice za izobraževanje niso začeli veljati, zato ukrepi iz odlokov niso bili podaljšani.

Glede časovne veljavnosti ukrepov so odloki vlade določali, da strokovno utemeljenost ukrepov vlada ugotavlja vsakih 7 oz. 14 dni (odvisno od narave ukrepa in pričakovanega časa, ko se lahko pokažejo in ocenijo njegovi učinki, ter od invazivnosti ukrepa v človekove pravice) in ob upoštevanju strokovnih razlogov odloči, da se ti ukrepi še naprej uporabljajo ali pa ukrepe spremeni oziroma odpravi ter o tem obvesti Državni zbor RS in javnost. Veljavnost ukrepov zgolj na podlagi odlokov se je tako za vsak odlok iztekla že po 7 oz. 14 dneh od njegove izdaje, njihova nadaljnja veljavnost pa je bila odvisna od veljavnosti nadaljnjih sklepov vlade o njihovem podaljšanju.2 Ustavno sodišče je v sklepu U-I-83/20-10 določilo, da vlada preverja ukrepe omejitve gibanja in zbiranja vsaj vsakih sedem dni in na temelju mnenja stroke odloči, ali so uvedeni ukrepi še potrebni za doseganje ciljev ter jih ob upoštevanju strokovnih razlogov podaljša, spremeni ali odpravi. Ker je vlada na abstrakten način uredila pravni položaj nedoločenega števila pravnih subjektov, na katere se nanašajo, ustavno sodišče ugotavlja, da so ti sklepi po svoji vsebini predpis. Predpis je namreč vsak akt, ki vsebuje splošna in abstraktna pravna pravila, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov oziroma ki vsebuje pravila, ki navzven povzročajo pravne učinke.3 Okoliščina, da sklepi Vlade RS niso bili objavljeni, vpliva na njihovo veljavnost in posledično tudi na veljavnost ukrepov iz odlokov. Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati 15. dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu (154. člen Ustave). Ker obravnavani sklepi vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, niso začeli veljati in se tudi niso smeli uporabljati.4 Ukrepi so bili veljavni le prvih sedem (oziroma 14) dni od začetka uporabe odloka, v nadaljevanju pa je bila njihova veljavnost odvisna od veljavnosti sklepov Vlade RS o njihovem podaljšanju. S sklepi vlade, ki niso niti začeli veljati, ukrepi iz odlokov niso bili veljavno podaljšani. S tem je veljavnost ukrepov iz odlokov dejansko prenehala.5

Zgornje ugotovitve je Ustavno sodišče RS dne 3. 12. 2020 z odločbo U-I-445/20 sicer podalo ob obravnavanju sklepov, s katerimi je vlada podaljševala odloke o zbiranju v vzgojno-izobraževalnih zavodih (dva sklepa vlade in sklep ministrice za izobraževanje), a nedvomno enake ugotovitve veljajo tudi za sklepe, s katerimi so se podaljševali ukrepi iz odlokov na drugih področjih. Da je temu tako, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, ki v 16. točki zapiše, da »zahteva po pravni predvidljivosti na določenem področju urejanja družbenih razmerij izjemoma narekuje odločitev Ustavnega sodišča o posebno pomembnih precedenčnih ustavnopravnih vprašanjih sistemske narave, ki se po razumni oceni utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in primerljive vsebine, periodično sprejemanimi v prihodnosti (27. točka obrazložitve v odločbi št. U-I-83/20)«. Pomembnost odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-445/20 in njen posredni vpliv na vse neobjavljene sklepe vlade pa še bolj izrecno naslavlja ustavna sodnica Špelca Mežnar v pritrdilnem ločenem mnenju, ko omenja »daljnosežnost posledic, ki jih odločitev prinaša tudi za druge ukrepe« in zaključuje, da »škoda zaradi neobstoječe pravne podlage številnih (verjetno potrebnih) ukrepov v času epidemije za državo in njene prebivalce ne bo usodna.«

O širši veljavnosti odločbe Ustavnega sodišča RS ni nobenega dvoma. Odločitev je »ugotovitvena«, saj v njej na primeru odloka s področja vzgoje in izobraževanja ugotavlja, da zaradi nepravilne objave predpisov o podaljšanju ukrepov ti ne veljajo in se zato ne morejo uporabljati. To velja »v celoti in brez novih odločb Ustavnega sodišča RS tudi za ostale odloke, ki so imeli omejeno veljavnost (praviloma sedem dni) in katerih veljavnost je vlada poskusila podaljšati s sklepom, ki pa ga ni objavila v Uradnem listu Republike Slovenije. To pomeni, da so tudi vsi ostali podobni odloki po enem tednu prenehali veljati in v določenem obdobju niso veljali.«6 »Noben predpis, ki je predpis (splošen in abstrakten pravni akt) in ki ni bil objavljen, v pravni državi ne velja. To je splošno in temeljno pravilo«.7 Dejstvo, da nek predpis ne velja, mora upoštevati vsak državni organ v državi, pri čemer glede veljavnosti predpisov ni treba čakati na nove odločitve Ustavnega sodišča.

Na PMVD smo naredili natančno analizo odlokov, ki so omejevali gibanje, in ugotovili, da te niso bili objavljeni, kot to prikazuje tabela:

Veljavnost ukrepov

Posamezniki, ki so prejeli globo na podlagi neobjavljenega odloka in je ta že postala pravnomočna (npr. da so globo plačali ali pa so zamudili rok za vložitev zahteve za sodno varstvo), imajo na voljo naslednja pravna sredstva:

  • Posameznik vloži pobudo državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Prizadeti posameznik lahko vloži pobudo državnemu tožilstvu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen zakon o prekrških ali predpis, ki določa prekršek. Ker predpis, ki je podlaga za prekršek, ni bil veljaven, je zoper odločbo o prekršku možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (169. člen ZP-1). O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov na nejavni seji (170. člen ZP-1). Posameznik je na sodišče ne more vložiti direktno, ampak lahko da le pobudo državnemu tožilstvu.

  • Posameznik vloži pobudo prekrškovnemu organu za odpravo ali spremembo odločbe.

Prizadeti posameznik lahko vloži pobudo prekrškovnemu organu, da ta sodišču, ki je pristojno za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, poda predlog za odpravo ali spremembo pravnomočne odločbe o prekršku. Sodišče pravnomočno odločbo odpravi ali spremeni med drugim takrat, ko so bile z odločbo očitno v škodo storilca prekršene materialne določbe zakona o prekršku ali predpisa, ki določa prekršek (171.a člen ZP-1). Prekrškovni organ predlog za odpravo ali spremembo odločbe vloži po uradni dolžnosti ali na pisno pobudo prizadete osebe ali njenega zastopnika, državnega tožilca ali sodišča. Prekrškovni organ na pobudo ni vezan, razen če jo poda sodišče ali državno tožilstvo. Prekrškovni organ mora o vložitvi predloga in odločitvi sodišča obvestiti državnega tožilca ali sodišče, ki je vložilo pobudo. Sodišče o predlogu odloči s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva. Za odločanje sodišča o predlogu za odpravo ali spremembo odločbe na predlog prekrškovnega organa se smiselno uporabljajo določbe tega zakona za odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo (171.b člen ZP-1). Predlog za odpravo ali spremembo odločbe o prekršku se lahko vloži najpozneje v treh letih od njene pravnomočnosti oziroma do izteka trajanja stranskih sankcij (171.c člen ZP-1).

  • Možnosti državnega tožilstva – zahteva za varstvo zakonitosti.

Državno tožilstvo lahko po uradni dolžnosti ali na pobudo prizadetega posameznika vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen zakon o prekrških ali predpis, ki določa prekršek. Ker predpis, ki je podlaga za prekršek, ni bil veljaven, je zoper odločbo o prekršku možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odločanju o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti državni tožilec upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse (169. člen ZP-1). O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov na nejavni seji (170. člen ZP-1).

  • Možnosti prekrškovnega organa – predlog za odpravo ali spremembo odločbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je po svoji naravi namenjena vsebinsko zahtevnim zadevam, v katerih mora Vrhovno sodišče Republike Slovenije oblikovati enotno sodno prakso glede pomembnih materialnih in procesnih vprašanj. Zato je bilo v letu 2011 v postopek o prekršku z novelo ZP-1G vneseno dodatno izredno pravno sredstvo – Odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa (171.a člen ZP-1). S tem izrednim pravnim sredstvom naj bi se brez sodelovanja najvišjih sodišč v državi odpravile napake, ki se zgodijo v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom in jih ni mogoče odpraviti z rednim pravnim sredstvom. To izredno pravno sredstvo omogoča prekrškovnemu organu, da pristojnemu sodišču predlaga odpravo ali spremembo svoje odločitve, če sam ali na pobudo zainteresiranih oseb ugotovi, da je v hitrem postopku prišlo do v zakonu določene kršitve – eden od razlogov, ki ga zakon predvideva kot razlog za vložitev tega sredstva, je, če prekrškovni organ ugotovi, da so bile z izdanim plačilnim nalogom očitno v škodo storilca prekršene materialne določbe ZP-1 ali materialnega predpisa, ki določa prekršek.

Kako poteka štetje roka v prekrškovnih postopkih?

Rok je v prekrškovnem postopku zelo pomemben. V kolikor zamudimo rok za posamezna dejanja, izgubimo pravico do uveljavljanja tega procesnega dejanja v postopku. Če na primer zamudimo rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, bo le ta zavržena, organ pa se sploh ne bo ukvarjal z njeno vsebinsko utemeljitvijo. Zato je izredno pomembno, da pri uveljavljanju svojih pravic v postopku ne zamudite za to določenih rokov.

Roki v prekrškovnem postopku se računajo po dnevih, mesecih in letih.

  • Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Če smo odločbo prejeli dne 15. 1. in imamo 5 dni za odgovor, to pomeni, da se rok prične šteti 16. 1., izteče pa se 20. 1. ob polnoči.
  • Rok, ki je določen po mesecih oziroma po letih, se konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno, oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se konča rok zadnji dan v tem mesecu. Če smo prejeli odločbo 30. 1. in imamo mesec dni za odgovor, se rok izteče 28. 2. To pa ne valja, če je je zapisano, da imamo rok 30 dni. V tem primeru uporabimo pravilo iz prejšnje alineje.
  • Konec roka je lahko označen tudi z določenim koledarskim dnem.
  • Začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki v Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji. Če smo odločbo prejeli v soboto, 1. 2., prične rok teči v nedeljo, 2. 2.
  • Če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika. Pri tem pa bodimo pazljivi, če nam je odločbo izdala policija. Policija namreč šteje soboto kot delovni dan. V kolikor se rok v tem primeru izteče v soboto, se le ta ne prenaša na ponedeljek.

Glede štetja rokov je pomembno, da vemo, kdaj nam je bil dokument vročen. Pri tem obstaja več različnih situacij:

  • Če nam je dokument vročila neposredna uradna oseba prekrškovnega organa, velja vročitev za opravljeno takrat, ko se je vročitev izvršila.
  • Če smo dokument prejeli od poštarja in podpisali vročilnico, velja, da je bila vročitev opravljena na dan, ko nam je dokument vročil poštar.
  • Če nas ni bilo doma in je poštar pustil v hišnem predalčku obvestilo, imamo 15 dni časa, da pošiljko prejmemo na pošti. Če se v roku teh 15 dni zglasimo na pošti in dvignemo pošiljko ter podpišemo vročilnico, velja dokument za vročenega na dan prejema pošiljke.
  • Če se v 15 dneh ne oglasimo na pošti, nam bo poštar po 15 dneh pustil pošiljko v hišnem predalčniku. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, torej na zadnji dan 15-dnevnega roka. Zato ni pomembno, kdaj je poštar dejansko pustil pisanje v hišnem predalčniku – zaradi tega se rok ne sme podaljšati. V dispoziciji prejemnika pošiljke je namreč, da ali pisanje dvigne v zakonskem roku ali pa se sam izpostavi temu, da se bo s pisanjem dejansko seznanil šele po tem, ko mu bo že tekel rok za izjavo, saj zaradi svoje neaktivnosti ne more biti v boljšem položaju kot oseba, ki pisanje dvigne na pošti vsaj zadnji dan teka roka za prevzem pisanja.

Prejel sem plačilni nalog, kakšne so moje pravne možnosti?

Plačilni nalog prekrškovni organ, v večini primerov je to policija, izda v hitrem, poenostavljenem prekrškovnem postopku. Plačilni nalog ureja Zakon o prekrških (ZP-1) v 57. členu. Iz zakona izhaja, da lahko plačilni nalog prekrškovni organ izda le, če je uradna oseba prekršek osebno zaznala ali ugotovila z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, v posebnih primerih pa tudi, ko prekršek ugotovi le na podlagi zbranih obvestil in dokazov.

Plačilni nalog velja kot pisna odločba o prekršku in zato vsebuje določene osebne podatke kršitelja, ki so točno našteti v tretjem odstavku 57. člena ZP-1, poleg osebnih podatkov vsebuje še kraj in čas, pravno opredelitev prekrška, znesek globe, številko računa za plačilo in pravni pouk ter druge podatke v skladu s predpisi.

V primerih, ko menite, da prekrška dejansko ni bilo in vas je prekrškovni organ kaznoval neupravičeno, lahko zoper plačilni nalog vložite zahtevo za sodno varstvo. Vendar vas opozarjamo, da, v kolikor vložite zahtevo za sodno varstvo, izgubite pravico do plačila polovične kazni. Torej, če plačate kazen takoj in ne vložite zahteve za sodno varstvo, lahko plačate polovični znesek, po vložitvi zahteve za sodno varstvo pa ne več. V kolikor z zahtevo za sodno varstvo ne boste uspešni, boste morali poravnati celotno kazen in stroške sodnega postopka.

Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo je v večini primerov 8 dni od prejema plačilnega naloga. V določenih primerih je možen tudi drugačen rok, zato vedno preverite, kaj je zapisano v pravnem pouku plačilnega naloga. Zahteva za sodno varstvo se vloži pisno, in sicer pri prekrškovnem organu, ki je plačilni nalog izdal. Prekrškovni organ bo zahtevo za sodno varstvo pregledal in ugotovil, ali je pravočasna ali jo je izdala upravičena oseba in podobno. Če bo prekrškovni organ ugotovil, da je zahteva za sodno varstvo upravičena, bo že sam ustavil prekrškovni postopek. To se v večini primerov ne zgodi. Tako prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo skupaj z ostalo dokumentacijo posreduje pristojnemu sodišču v obravnavo.