Pogosta
vprašanja


Pogosta vprašanja med drugim prinašajo odgovore o policijskih pooblastilih ter uresničevanja pravic do svobode izražanja in zbiranja. Če kakšen odgovor pogrešaš, nas prosim kontaktiraj na pomoc@pravna-mreza.si.

i. UKREPI ZA PREPREČEVANJE ŠIRJENJA EPIDEMIJE COVID-19

Kakšne so pravne posledice zavrnitve testiranja za zaposlene v šolstvu?

V zvezi s testiranjem zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih* pred vstopom v zavode in začetkom dela je potrebno izhajati iz obveznosti iz Zakona o nalezljivih boleznih, ki v 31. členu navaja, da v zdravstveno higienske preglede zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni spadajo usmerjeni pregledi oseb, vključno z odvzemom materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo (testiranje). Pregledi so obvezni za osebe, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno, vzgojno-varstveno in zdravstveno dejavnost. Na tej podlagi je bila sprejeta Odredba o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV2 za osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja (velja od 23.1.2021). Potrebnost izvajanja testiranj bo minister za zdravje preverjal vsakih 14 dni na podlagi strokovnih mnenj.

Odredba predstavlja neposredno navodilo vodstvom posameznih zavodov (delodajalcem), da zaposlene napotijo na testiranje še pred začetkom dela in v delovni proces pripustijo le tiste zaposlene, ki izkažejo negativen izvid na Covid-19. Testiranja se ni treba udeležiti osebam, ki so prebolele bolezen COVID-19 in pri katerih je od ugotovljene okužbe preteklo najmanj 21 dni in največ tri mesece. Hkrati se testiranja lahko udeležijo le osebe, ki na dan testiranja nimajo povišane telesne temperature, nimajo prisotnih akutnih znakov okužbe dihal ali prebavil in v zadnjih desetih dneh niso bile v stiku z okuženo osebo.

V primeru, da zaposleni ne sledijo navodilu delodajalca, ima to lahko več negativnih posledic:

  • Prekrškovne sankcije: Zakon o nalezljivih boleznih predvideva globo v višini 400 do 4.000 evrov za posameznika, ki zavrača ali se izmika obveznim higienskim pregledom. Na odločbo o prekršku, ki bi jo izdal zdravstveni inšpektorat, se lahko vloži zahteva za sodno varstvo. V tem trenutku ne vidimo možnosti, da bi bila ta zahteva uspešna, saj ima inšpektor vse pravne podlage za izdajo globe.
  • Delovnopravne sankcije: Neupoštevanje navodila delodajalca glede testiranja lahko predstavlja tudi kršitev 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki med hujše kršitve delovnih obveznosti uvršča kršitev predpisov in opustitev ukrepov za varstvo delavcev, delovnih sredstev in življenjskega okolja. Testiranje delavcev bi namreč lahko štelo za enega od ukrepov delodajalca za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, v času razglašene epidemije se to nanaša predvsem na preprečevanje širjenja bolezni. Kršitev teh ukrepov ima lahko za posledico disciplinski postopek zoper delavca ter tudi prenehanje delovnega razmerja.
  • Kazenskopravne sankcije: Če bi zaposleni, ki ni želel opraviti testiranja, v delovno okolje prinesel okužbo, pa bi to lahko imelo tudi težje posledice, predvsem kazenskopravne. Hkrati krovni zakon na področju delovnih razmerij določa primere, ko mora delodajalec prepovedati opravljanje dela; če npr. delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja – v teh primerih lahko posledično spet pride do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
  • Civilne sankcije: Delavec je odškodninsko odgovoren, kadar pri svojem delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči delodajalcu škodo, je le-to delodajalcu dolžan povrniti. Podrobneje potek postopka odškodninske odgovornosti v vzgoji in izobraževanju določa 74. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS.

Ob upoštevanju trenutnih okoliščin menimo, da ob zavrnitvi testiranja obstajajo argumenti za utemeljitev obstoja razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Samo zakonitost odpovedi pa presoja delovno sodišče, ki bi v primeru individualnih sporov odločilo ob natančni in poglobljeni presoji vseh okoliščin posameznega primera.

Položaj, v katerem se nahajamo zaradi epidemije, je specifičen in terja strogo tehtanje posegov v pravice posameznika na eni strani in obseg ukrepov preprečevanje širjenja epidemije na drugi; kako globoko in kako natančno je potrebno to presojati, bo povedala šele (ustavno)sodna praksa. Trenutno ni gotovo, ali je ukrep obveznega testiranja sorazmeren in nujen za doseganje preprečevanja epidemije in za zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Tak odgovor lahko da le Ustavno sodišče RS; po naših informacijah je bila že vložena pobuda za presojo ustavnosti pravnih podlag, izid te pobude pa je negotov. Odgovor na navedeno vprašanje (sorazmernosti ukrepov) bi bil pomemben tudi pri presoji, ali je podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi se glede na to presojalo, ali je podan krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.


* Gre za osebe, ki delajo v vrtcih in osnovnih šolah, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, glasbenih šolah, domovih za učence, dijaških in študentskih domovih, organizacijah za izobraževanje odraslih, srednjih in višjih strokovnih šolah ter v visokošolskih zavodih.

Pripravljeno: 29.1.2021

Kakšne so pravne posledice zavrnitve testiranja za zaposlene v trgovini?

Obveznost testiranja je bila uvedena z Odlokom o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (UL RS, št. 20/2021, v nad. Odlok), ki ima po našem mnenju precej trhle zakonske temelje.

Obvezno testiranje temelji na 4. točki prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki določa, da Vlada RS lahko "4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov." Zelo težko si je predstavljati, kako bi bilo lahko obvezno testiranje izpeljano iz pojma "omejitve ali prepovedi prometa blaga", ki v osnovi pomeni, da se določenega blaga ne sme prodajati oz. se ga lahko prodaja le za osebni prevzem ali po pošti ali, recimo, na zunanjih površinah. Zakon nikjer ne pravi, da Vlada RS lahko z odlokom določi obveznost, da se odvzame biološki material za laboratorijsko preiskavo (takšno izrecno določbo ima zakon recimo za šolnike v 31. členu ZNB, za vse delavce pa take obveznosti v ZNB ni).

Glede obveznosti testiranja Odlok deli prodajalne na tiste, kjer je prodaja mogoča brez testa, in na tiste, kjer so nujni testi. Na tej točki se razmejitev med enimi in drugimi zdi arbitrarna in ponekod nima stvarno utemeljenih razlogov (zakaj v lekarni, na pošti in na bencinskem servisu test ni potreben, v drugih trgovinah pa je potreben).

Ker zgornje dileme lahko razreši samo Ustavno sodišče RS, do katerega je dostop zelo otežen (postopki trajajo dolgo in ni gotovo, da bo zadevo, ki jim jo posamezniki predložijo v obravnavo, sploh vsebinsko obravnavali), navajamo možne negativne posledice za primer, da zaposleni ne bi sledili navodilu delodajalca in se ne bi želeli testirati:

  • Prekrškovne sankcije: Zakon o nalezljivih boleznih predvideva globo v višini 400 do 4.000 evrov za tiste, ki kršijo obveznosti iz 39. člena ZNB, njegova konkretizacija z odlokom je, kot rečeno, zelo vprašljiva. Na odločbo o prekršku, ki bi jo izdal zdravstveni inšpektorat, se lahko vloži zahteva za sodno varstvo. Zaradi zgornjih razlogov bi bila ta zahteva lahko uspešna, ni pa tega mogoče z gotovostjo trditi.
  • Delovnopravne sankcije: V skladu z Zakonom o zdravju in varnosti pri delu mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu. Testiranje delavcev lahko štejemo za enega od ukrepov delodajalca za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, v času razglašene epidemije se to nanaša predvsem na preprečevanje širjenja bolezni. Delodajalec lahko odredi testiranje na svoje stroške. Zavrnitev delodajalčeve zahteve lahko predstavlja kršitev delovnih obveznosti, kršitev teh ukrepov pa ima lahko za posledico disciplinski postopek zoper delavca, pa tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi.
  • Civilne sankcije: Delavec je odškodninsko odgovoren, kadar pri svojem delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči delodajalcu škodo, je to delodajalcu dolžan povrniti.

Ne izključujemo možnosti, da bo v prihodnosti Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so bile zahteve po obveznem testiranju z neprimernimi testi nesorazmeren poseg v pravico do telesne integritete posameznikov, a v tem trenutku v izogib morebitnim negativnim pravnim posledicam svetujemo testiranje.

Pripravljeno: 18.2.2021

Kdo so ožji družinski člani po odloku o omejitvi gibanja in prepovedi zbiranja ljudi?

Pojem ožjega družinskega člana v splošni družinski zakonodaji ni opredeljen. Njegov obseg mora opredeliti področna zakonodaja, torej zakon oz. podzakonski akt, ki nanj veže pravne posledice. Zgolj kot primer: v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja so kot ožji družinski člani opredeljeni zakonec in otroci (zavarovančevi otroci in otroci, ki so z odločbo pristojnega organa nameščeni v družino z namenom posvojitve) (20. člen ZZVZZ); enak položaj kot zakonci imajo tudi razvezani zakonci, ki jim je s sodno odločbo prisojena preživnina, ter zunajzakonski partnerji (21. člen ZZVZZ).

Na področju omejitve gibanja in prepovedi zbiranja je odlok, sprejet oktobra 2020, vseboval definicijo za ožje družinske člane, in sicer: zakonec, zunajzakonski partner, partner iz sklenjene in nesklenjene partnerske zveze in razvezani zakonec in partner, ki mu je s sodno odločbo prisojena preživnina, in njihovi starši, zakonski in nezakonski otrok, posvojenec in otrok, ki je z odločbo pristojnega organa nameščen v družino z namenom posvojitve. Čeprav ta odlok ne velja več in so ga nadomestili novi odloki, iz katerih je ta definicija iz nepojasnjenih razlogov izpadla, se je ob odsotnosti drugih pravil mogoče sklicevati na to opredelitev. Med ožje družinske člane za potrebe odlokov o omejitvi gibanja in prepovedi zbiranj torej sodijo:

  • zakonec (partnerja_ka iz formalno sklenjene zakonska zveze med moškim in žensko, 3. člen DZ),
  • zunajzakonski partner (partner_ica iz dalj časa trajajoča življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, 4. člen DZ; pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti ni prijava skupnega bivališča, ampak dejstvo daljše čustvene, spolne, moralno-etične, ekonomske povezanosti, ki se dokazuje na različne načine),
  • partner iz sklenjene partnerske zveze (partner_ica iz formalno sklenjene življenjske skupnosti dveh žensk ali dveh moških, 2. člen ZPZ),
  • partner iz nesklenjene partnerske zveze (parter_ica iz dalj časa trajajoče življenjske skupnosti dveh žensk ali dveh moških, ki nista sklenila partnerske zveze, pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti ni skupno prebivališče, ampak dejstvo daljše čustvene, spolne, moralno-etične, ekonomske povezanosti, ki se dokazuje na različne načine, 3. člen ZPZ),
  • razvezani zakonec in partner, ki mu je s sodno odločbo prisojena preživnina,
  • starši,
  • zakonski in nezakonski otrok (opomba: z nerodno besedno zvezo nezakonski otrok je najbrž mišljen pastorek, torej partnerjev otrok),
  • posvojenec in otrok, ki je z odločbo pristojnega organa nameščen v družino z namenom posvojitve.

Med ožje družinske člane bi bilo zaradi načela varstva koristi otroka nujno vključiti tudi otroka, ki je nameščen v rejniško družino.

Poleg ožjih družinskih članov se izjeme iz odlokov, ko je gibanje in zbiranje dopustno, nanaša tudi na člane skupnega gospodinjstva. Za člane istega gospodinjstva veljajo člani, ki skladno z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča, izjavijo, da stalno prebivajo skupaj in skupaj porabljajo dohodke za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb.

ii. UGOTAVLJANJE IDENTITETE

Se mora policist, ki vodi postopek, predstaviti?

Policist, ki opravlja naloge v uniformi, mora osebi, zoper katero začne izvajati policijska pooblastila, na njeno zahtevo povedati ime in priimek, lahko pa tudi identifikacijsko številko ter policijsko enoto. Če policist opravlja naloge v civilni obleki, pa se mora pred začetkom postopka oziroma takoj ko je to mogoče izkazati s službeno izkaznico - zaradi okoliščin se lahko sprva kot policist predstavi ustno .

Samo takšna predhodna predstavitev daje policistu pravico, da začne z izvajanjem postopka, osebi, ki jo policist obravnava, pa jasno naznani, da gre za uradni policijski postopek.

Kdaj lahko policist ugotavlja mojo identiteto?

Policist osebe ne sme zaustaviti zgolj zato, da bi ugotovil njeno identiteto. Zakon o osebni izkaznici sicer določa, da mora vsakdo osebno izkaznico ali drug identifikacijski dokument imeti vedno pri sebi (razen kadar je to glede na okoliščine nesmotrno), policistu pa jo po Zakon o nalogah in pooblastilih policije mora dati na vpogled le, če:

  • ga je treba privesti ali pridržati,
  • se nahaja ali vstopa v območje, kraj, prostor, objekt ali okoliš, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje oz. se tam izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali predmetov in sledi, ki so pomembne za nadaljnje postopke,
  • je po opisu podoben iskani osebi ali vzbuja sum, da je otrok ali mladoletnik na begu ali se je izgubil ali je očitno nebogljen in je ugotavljanje identitete nujno za zagotovitev pomoči,
  • bi lahko dal koristne podatke za opravljanje policijskih nalog,
  • z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storil, izvršuje ali je storil kaznivo dejanje ali prekršek.

Če obstaja eden od zgornjih razlogov, mora policist legitimacijo izvesti tako, da osebo na primeren način ustavi in ji pojasni razlog ustavitve. Na protestih se policija najpogosteje sklicuje na to, da oseba vzbuja sum, da bo storila kaznivo dejanje ali prekršek, pri čemer je policist dolžan pojasniti, za kateri prekršek ali kaznivo dejanje naj bi šlo (udeležba na mirnih protestih sam po sebi ni razlog za takšen sum; napotilo nadrejenih o vsesplošnem legitimiranju na mirnih protestih je nezakonito), nato policija lahko zahteva izročitev identifikacijskega dokumenta, ga pogleda ter primerja in preveri podatke v ustreznih evidencah.

Kako ravnati, ko vas ustavi policist in želi legitimirati?

  1. Ob ustavitvi policistu pojasnite: “Po 40. členu Zakona o nalogah in pooblastilih ste dolžni navesti razloge za ugotavljanje moje identitete”. Policist vam mora predočiti zakonski razlog in na podlagi česa ga je ugotovil v vašem primeru. Zahtevajte tudi policistove podatke (ime in priimek, lahko pa tudi identifikacijsko številko ter njegovo policijsko enoto).
  2. Če vam policist podatkov ne da ali se z razlogi za legitimacijo ne strinjate, kljub vsemu izkažite svojo identiteto, naknadno pa sprožite pritožbo zoper delo policista. S to namero seznanite policista.
  3. Obdržite mirno kri. V primeru vašega verbalnega zdrsa, se utegne obravnava celotnega postopka preusmeriti iz prekoračitve policijskih pooblastil na vaše nedostojno vedenje, za katerega se po Zakonu o javnem redu in miru lahko izreče globa od 416,00 do 832,00 evrov.

S katerimi dokumenti lahko dokazujem svojo identiteto?

Državljan ni dolžan pridobiti osebne izkaznice, po Zakonu o osebni izkaznici ima lahko tudi drug uradni identifikacijski dokument, ki ga je izdal državni organ. Na njem morajo biti navedeni točni osebni podatki, imeti pa mora tudi fotografijo, ki izkazuje imetnikovo podobo (potni list, vozniško dovoljenje ipd.).

Ali smo dolžni upoštevati ukrepe, ki nam jih odredi policist?

Ukrepe, ki jih odredi policist, smo dolžni upoštevati le, če so ti zakoniti.

Primer zakonitega ukaza med vzdrževanjem javnega reda ob množični kršitvi (pretepanje, razgrajanje ipd.) je, če policist ukaže kršiteljem, naj prenehajo s kršenjem javnega reda, in jih opozori, da bo sicer zoper njih uporabil zakonita prisilna sredstva. Policistov ukaz mora biti jasen, kratek in nedvoumno izražen. Po odredbah, ukazih, navodilih ali zahtevah policistov, ki so potrebne za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo policijskega postopka, se morajo ravnati tudi vsi ostali navzoči. Če npr. policist izvaja legitimiranje in se nekdo drug vmeša v postopek, mu lahko policist ukaže, naj se umakne.

Primer nezakonitega ukaza je zahteva policista, naj si oseba nadene zaščitno masko. Takšen ukaz ni zakonit, saj obveznost nošenja mask nima zakonske podlage. Vlada RS je namreč to obveznost sprejela z odlokom na osnovi 2. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, po kateri pa lahko prepove ali omeji le gibanje. Ukrep je ob določenih okoliščinah brez dvoma ustrezen za preprečevanje širjenja okužb, vendar pa za sankcioniranje kršenja tega ukrepa vlada nima zakonske podlage.

Če se oseba ne podredi ukazu, jo policist lahko kaznuje z globo od 333 do 625 evrov. V praksi se lahko zgodi, da bo oseba kaznovana, ker ni upoštevala ukrepa, za katerega meni, da je nezakonit. V tem primeru bo nezakonitost lahko dokazovala v postopku pred sodiščem.

iii. ZASEG PREDMETOV

Ali policisti lahko zasežejo transparent?

Če policist nima odredbe sodišča, sme zaseči predmete na podlagi Zakona o policijskih pooblastilih, Zakona o kazenskem postopku ter Zakona o prekrških le v naslednjih primerih:

  • predmete, primerne za napad ali samopoškodbo ali predmete, s katerimi se lahko huje ogrozi javni red ali splošna varnost ljudi ali premoženja,
  • če so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali kaznivo dejanje ali če so nastali s prekrškom ali kaznivim dejanjem,
  • ali utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku.

Transparent policist torej lahko zaseže le, če ugotovi, da je bil uporabljen ali namenjen za prekršek ali kaznivo dejanje. Tak primer bi bil transparent, ki javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ali vsebuje elemente kaznivega dejanja grožnje ali prekrška nedostojnega vedenja, kamor sodijo transparentni z žaljivimi besedami, ki škodujejo ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je svoboda izražanja pravica, ki ima v demokratični družbi posebno pomembno vlogo. Zato policija npr. transparenta “smrt janšizmu, svoboda vsem” ne sme zaseči, saj ne predstavlja kaznivega dejanja ali prekrška.

Ob morebitnem zasegu transparenta policisti osebi izdajo potrdilo, če pa zasežejo predmete, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, sestavijo zapisnik in ga izročijo osebi. Ob zasegu ne smejo povzročiti nepotrebne škode.

iv. PRAVICA DO PROTESTA, ZBIRANJA IN IZRAŽANJA

Kako se uresničuje pravica do protesta?

Pravica do protesta v slovenski ustavi ni izrecno omenjena, sestavljata pa jo dve drugi ustavno varovani človekovi pravici: pravica do zbiranja in svoboda izražanja. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice je "pravica do mirnega zbiranja temeljna pravica v demokratični družbi in je, tako kot svoboda izražanja, eden od temeljev take družbe" (para. 91). Pravico do mirnega zbiranja jamči tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (21. člen). Stališče Odbora ZN za človekove pravice, ustanovljenega z omejenim paktom, je, da je pravica do mirnega zbiranja "temeljna človekova pravica, ki je nujna za javno izražanje pogledov in mnenj posameznikov, ter v demokratičnih družbah nepogrešljiva." Od držav se ne pričakuje le pasivno dovoljevanje mirnih zbiranj, ampak da taka zbiranja aktivno omogočajo.

Ali se lahko pravica do zbiranja omeji?

Ustavna pravica do zbiranja ni absolutna in se lahko omeji z zakonom, če to zahteva varnost države, javna varnost ali varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni - a omejitve morajo biti primerne, nujne in sorazmerne z zasledovanimi cilji. Pravica do zbiranja se uresničuje v obliki organiziranja in udeležbe na javnih shodih (organizirano ali spontano zbiranje zaradi izražanja mnenj o javnih ali skupnih zadevah) in javnih prireditvah (zbiranje zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, verske ali druge dejavnosti). V primeru širjenja nalezljivih bolezni Vlada RS lahko prepove zbiranje ljudi na javnih mestih, v zasebnih prostorih pa ne, ker za to ni pravne podlage.

Z vidika epidemije COVID-19 mora biti omejevanje zbiranj utemeljeno s ciljem zaščite javnega zdravja, vendar pa mora biti taka omejitev časovno omejena in podvržena rednemu preverjanju njene učinkovotosti, nujnosti in sorazmernosti. Omejevanje zbiranja je namreč upravičeno le, če ni na voljo nobenega manj omejujočega ukrepa za doseganje istega cilja (npr. zagotavljanje razdalje med protestniki, nošenje mask, omejevanje števila udeleženih, informiranje javnosti, dogovori z organizatorji glede časa in prostora zbiranja itd.). Tudi znotraj tega nabora morajo oblasti sprejeti najmanj omejujoče ukrepe, da se protestnikom omogoči prenos sporočila.

Po stališču Posebnega poročevalca ZN za mirno zbiranje in združevanje morajo biti zbiranja na splošno omogočena tako, da jih »vidijo in slišijo« tisti, katerim so namenjena (para. 40). Slovenske oblasti v času epidemije COVID-19 neupravičeno ovirajo ustavno pravico do zbiranja, saj prepovedi in omejitev z ničemer ne utemeljujejo in ne iščejo milejših ukrepov - še več, poleti 2020, je Vlada RS pogojno, ob pozitivnem mnenju NIJZ, dovolila javne (kulturne, športne, verske) prireditve z udeležbo do 500 ljudi, javnih (političnih) shodov pa ne.

Zakaj je svoboda izražanja pomembna in kdaj se lahko omeji?

Ljudje imamo pravico povedati, kaj mislimo, deliti informacije in zahtevati boljši svet. Pravico se imamo tudi strinjati ali ne strinjati z oblastjo. Uresničevanje teh pravic – brez strahu ali nezakonitega vmešavanja – je osrednjega pomena za življenje v odprti in demokratični družbi, v kateri ljudje uživajo svoje človekove pravice.

Ustavna svoboda izražanja zagotavlja svobodo misli, govora, tiska in drugih oblik javnega izražanja. Omejena je lahko samo s pravicami drugih, a le, če je to primerno, nujno in sorazmerno. Tako je v kazenskem pravu prepovedani sovražni govor zoper določeno družbeno skupino, grožnja konkretnemu posamezniku, njegova razžalitev ali obrekovanje, kot prekršek zoper javni red in mir je določeno nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje in povzročanje hrupa, pravila v cestnem prometu pa krši tisti, ki hupa in uporablja svetlobne opozorilne znake, če njemu ali komu drugemu ne grozi nevarnost. Vse te omejitve svobode izražanja se tehtajo v konkretnih primerih, pri čemer je treba upoštevati kontekst dejanja, razmerje med izrekujočim in oškodovancem ter njun status. Ko se na primer izražamo o politikih kot javnih osebah, je naša svoboda izražanja širša kot pri nejavnih osebah.

Oblasti imajo dolžnost prepovedati sovražni govor, ki spodbuja k sovraštvu in nasilju. Žal pa dolžnost pogosto zlorabljajo za utišanje mirnega oporečništva, recimo s sprejemom zakonodaje v imenu boja proti terorizmu, nacionalne varnosti ali religije. Svoboda izražanja je v številnih delih sveta na udaru oblasti tudi v okviru njihovega zatiranja aktivistov, nevladnih organizacij in posameznikov, ki pomagajo beguncem in migrantom. Kako vlade tolerirajo njim nenaklonjena stališča ali kritične glasove, je pogosto dober pokazatelj, kako obravnavajo človekove pravice na splošno.

Ali so protesti dovoljeni tudi, če je zbiranje omejeno ali prepovedano?

Protest se lahko izvede tudi v okoliščinah omejenega zbiranja. V tem primeru se protest uresničuje zlasti preko pravice do svobode izražanja.

Če se sprehajate po mestu in imate na transparentu ali dežniku napis “vlada pada”, ne gre za protest, pri katerem se osebe zbirajo z drugimi, ampak gre za manifestacijo svobode izražanja. Ta s protikoronskimi predpisi ni in ne more biti omejena, saj za to ni stvarno utemeljenih razlogov. Težko si je namreč zamisliti primer, ki bi v demokratični družbi upravičeval omejitev svobode izražanja zaradi preprečevanja nalezljive bolezni. Tudi slovenska zakonodaja takšne možnosti ne predvideva, saj Zakon o nalezljivih boleznih Vladi RS omogoča zgolj omejevanje prehoda državne meje, svobode gibanja, zbiranja in prometa blaga in izdelkov.

Podobnejša analiza pravice do zbiranja je pripravljena v obliki pravnega mnenja.

Kdaj je oseba lahko oglobljena zaradi organiziranja protesta?

Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) v tretjem odstavku 57. člena določa, da če posameznik organizira zbiranje ljudi v nasprotju s predpisom o prepovedi oz. omejevanju zbiranja ljudi na javnem kraju (ta predpis, konkretno odlok, lahko sprejme vlada na podlagi 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB) in je narava prekrška posebno huda zaradi povzročitve nevarnosti za zdravje večjega števila ljudi v času, ko je zbiranje ljudi prepovedano zaradi nevarnosti širjenja nalezljive bolezni, se posameznik kaznuje z globo od 1.200 do 12.000 eurov.

Ker pojma organiziranja zbiranj ne opredeli, si je mogoče pomagati z Zakonom o javnih zbiranjih (ZJZ), ki loči neorganiziran in organiziran shod. Organiziran shod je shod, pri katerem organizator razglaša (javno oglašuje) oziroma poziva k udeležbi z javno objavo oziroma z vabili, posredovanimi tistim, ki naj se shoda udeležijo (3. točka prvega odstavka 4. člena ZJZ).

Pozivanje k udeležbi tako preko medijev, socialnih omrežij, z lepljenjem plakatov, deljenjem letakov, pošiljanjem sms sporočil, je mogoče šteti za organiziranje zbiranja. Pri pozivanju preko socialnih omrežij ni bistveno, ali je profil osebe javen ali zaseben, mora pa biti iz zapisa jasno, da oseba poziva na točno določen protest, na določenem kraju, ob določenem času. Nekaj primerov po naši presoji dopustnih in prepovedanih izjav:

  • "Jutri se dobimo na protestu pred občino ob 18.00!" - To je pozivanje k protestu in je lahko kaznivo, a le če se ta protest potem zares zgodi, saj sicer tako organiziranje ne more imeti hudih posledic za zdravje večjega števila ljudi.
  • "Vse je narobe, treba je začeti protestirati!" - To ni pozivanje k protestu niti njegova organizacija, ampak gre za izvrševanje svobode govora, ki ni omejena.
  • “Vse je narobe, jutri ob 8.00 bom pred šolo!” - To ni pozivanje drugih ljudi k njihovi aktivnosti, ampak zgolj obveščanje o svojih namerah, zato takšno dejanje ni kaznivo.
  • "V torek popoldne se namesto na zoom, odpravimo na individualni sprehod po mestu!" - Gre sicer za poziv drugim, a ne gre za poziv k zbiranju. Ni določena niti lokacija niti ura, zato ne gre za poziv na shod.

Še enkrat poudarjamo, da je globa organizatorju lahko izrečena le, če je "narava prekrška posebno huda zaradi povzročitve nevarnosti za zdravje večjega števila ljudi.”

Če se na podlagi organiziranja ali pozivanja k protestu ta tudi zares zgodi, bodo udeleženci (ne glede na to, ali so organizatorji ali ne) lahko kaznovani tudi z globo zaradi zbiranja. Taka splošna prepoved zbiranja je sicer ustavno sporna, saj Ustava RS varuje tako svobodo govora kot tudi pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj (42. člen Ustave). Več o tem si lahko preberete v pravnem mnenju.

v. NADZOR NAD DELOM POLICISTOV

Ali se mora policist, ki vodi postopek, predstaviti?

Policist v uniformi mora na zahtevo osebe, zoper katero izvaja policijska pooblastila, povedati svoje ime in priimek, lahko pa tudi identifikacijsko številko ter svojo policijsko enoto.

Kadar policist opravlja naloge v civilni obleki, se mora pred policijskim postopkom izkazati s službeno izkaznico, če pa okoliščine tega ne dopuščajo, se mora ustno predstaviti kot policist. Takoj, ko je možno, se mora izkazati s službeno izkaznico. Samo takšna predhodna predstavitev daje policistu pravico, da začne z izvajanjem policijskih pooblastil, hkrati pa osebi, ki jo obravnava v postopku, jasno naznani, da gre za uradni policijski postopek.

V policijskih postopkih, v katerih se vnaprej pričakuje velika nevarnost za policiste, lahko policisti med opravljanjem policijskih nalog izjemoma uporabijo maskirna pokrivala za prikritje svoje prepoznavnosti. V teh izjemnih primerih se jim ni treba predstaviti.

Ali lahko policista na javnem prostoru snemamo?

Lahko. Snemanje izvrševanja policijskih pooblastil z namenom pridobitve dokaza o delovanju policistov v konkretnem postopku predstavlja izvrševanje ustavne pravice do svobodnega izražanja. Policisti kot javni uslužbenci imajo pri opravljanju svojih delovnih nalog bistveno manjše pričakovanje zasebnosti in varstva osebnih podatkov kot posamezniki v zasebni sferi. Posnetek je tudi informacija javnega značaja, ki jo je dovoljeno uporabiti ne le kot dokaz v pravnem ali sodnem postopku, ampak tudi javno objaviti na spletu, zlasti če posnetek prikazuje pomembne napake pri delu policije ali pa služi kot javno povabilo k premisleku in javni razpravi o pravilnosti dela policije.

Omejitve snemanja pri izvrševanju pooblastil so dopustne le, če snemanje ovira izvrševanje policijskih pooblastil oziroma če predstavlja nevarnost za policiste in za druge osebe. Status posameznika, ki snema, ni relevanten, saj se pravica do svobode izražanja nanaša na vse, ne le na profesionalne novinarje ali fotografe.

Kako se lahko pritožim na delo policistov?

Če se posameznik ne strinja z ravnanjem policista pri opravljanju policijskih nalog, ki bi lahko pomenilo kršitev človekovih pravic, se lahko najkasneje v 45 dneh po dogodku pritoži na Ministrstvo za notranje zadeve. Pritožbo lahko vloži v pisni obliki, ustno na zapisnik ali elektronsko na uradni e-naslov ministrstva. Obrazec pritožbe najdete tukaj.

Pri ugotavljanju kršitev človekovih pravic se kot pritožbeni razlogi upoštevajo predvsem navedbe o:

  • opustitvi oziroma neukrepanju policistov,
  • uporabi prisilnih sredstev,
  • uporabi policijskih pooblastil ter
  • komunikaciji, ki se kaže v nedostojnem in nekorektnem odnosu.

V postopku se ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporabe pooblastil. Ne ugotavlja pa se, ali je pritožnik storil kaznivo dejanje oz. prekršek ali ne. S tem postopkom se pritožnik tudi ne more izogniti kazenskemu postopku ali postopku o prekršku in predpisani sankciji.

Pritožbe, vložene zoper delo policistov, se rešujejo na dveh ravneh: v pomiritvenem postopku pri vodji policijske enote oz. pred senatom ministrstva (npr. v primeru nestrinjanja z ugotovitvami pomiritvenega postopeka ali očitanih hujših posegov v človekove pravice).