Pogosta vprašanja med drugim prinašajo odgovore o policijskih pooblastilih ter uresničevanja pravic do svobode izražanja in zbiranja. Če kakšen odgovor pogrešaš, nas prosim kontaktiraj na pomoc@pravna-mreza.si.
i. Ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije COVID-19
ii. Ugotavljanje identitete
iii. Zaseg predmetov
iv. Pravica do protesta, zbiranja in izražanja
v. Nadzor nad delom policistov
V zvezi s testiranjem zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih* pred vstopom v zavode in začetkom dela je potrebno izhajati iz obveznosti iz Zakona o nalezljivih boleznih, ki v 31. členu navaja, da v zdravstveno higienske preglede zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni spadajo usmerjeni pregledi oseb, vključno z odvzemom materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo (testiranje). Pregledi so obvezni za osebe, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno, vzgojno-varstveno in zdravstveno dejavnost. Na tej podlagi je bila sprejeta Odredba o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV2 za osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja (velja od 23.1.2021). Potrebnost izvajanja testiranj bo minister za zdravje preverjal vsakih 14 dni na podlagi strokovnih mnenj.
Odredba predstavlja neposredno navodilo vodstvom posameznih zavodov (delodajalcem), da zaposlene napotijo na testiranje še pred začetkom dela in v delovni proces pripustijo le tiste zaposlene, ki izkažejo negativen izvid na Covid-19. Testiranja se ni treba udeležiti osebam, ki so prebolele bolezen COVID-19 in pri katerih je od ugotovljene okužbe preteklo najmanj 21 dni in največ tri mesece. Hkrati se testiranja lahko udeležijo le osebe, ki na dan testiranja nimajo povišane telesne temperature, nimajo prisotnih akutnih znakov okužbe dihal ali prebavil in v zadnjih desetih dneh niso bile v stiku z okuženo osebo.
V primeru, da zaposleni ne sledijo navodilu delodajalca, ima to lahko več negativnih posledic:
Ob upoštevanju trenutnih okoliščin menimo, da ob zavrnitvi testiranja obstajajo argumenti za utemeljitev obstoja razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Samo zakonitost odpovedi pa presoja delovno sodišče, ki bi v primeru individualnih sporov odločilo ob natančni in poglobljeni presoji vseh okoliščin posameznega primera.
Položaj, v katerem se nahajamo zaradi epidemije, je specifičen in terja strogo tehtanje posegov v pravice posameznika na eni strani in obseg ukrepov preprečevanje širjenja epidemije na drugi; kako globoko in kako natančno je potrebno to presojati, bo povedala šele (ustavno)sodna praksa. Trenutno ni gotovo, ali je ukrep obveznega testiranja sorazmeren in nujen za doseganje preprečevanja epidemije in za zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Tak odgovor lahko da le Ustavno sodišče RS; po naših informacijah je bila že vložena pobuda za presojo ustavnosti pravnih podlag, izid te pobude pa je negotov. Odgovor na navedeno vprašanje (sorazmernosti ukrepov) bi bil pomemben tudi pri presoji, ali je podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi se glede na to presojalo, ali je podan krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
* Gre za osebe, ki delajo v vrtcih in osnovnih šolah, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, glasbenih šolah, domovih za učence, dijaških in študentskih domovih, organizacijah za izobraževanje odraslih, srednjih in višjih strokovnih šolah ter v visokošolskih zavodih.
Pripravljeno: 29.1.2021
Obveznost testiranja je bila uvedena z Odlokom o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (UL RS, št. 20/2021, v nad. Odlok), ki ima po našem mnenju precej trhle zakonske temelje.
Obvezno testiranje temelji na 4. točki prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki določa, da Vlada RS lahko "4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov." Zelo težko si je predstavljati, kako bi bilo lahko obvezno testiranje izpeljano iz pojma "omejitve ali prepovedi prometa blaga", ki v osnovi pomeni, da se določenega blaga ne sme prodajati oz. se ga lahko prodaja le za osebni prevzem ali po pošti ali, recimo, na zunanjih površinah. Zakon nikjer ne pravi, da Vlada RS lahko z odlokom določi obveznost, da se odvzame biološki material za laboratorijsko preiskavo (takšno izrecno določbo ima zakon recimo za šolnike v 31. členu ZNB, za vse delavce pa take obveznosti v ZNB ni).
Glede obveznosti testiranja Odlok deli prodajalne na tiste, kjer je prodaja mogoča brez testa, in na tiste, kjer so nujni testi. Na tej točki se razmejitev med enimi in drugimi zdi arbitrarna in ponekod nima stvarno utemeljenih razlogov (zakaj v lekarni, na pošti in na bencinskem servisu test ni potreben, v drugih trgovinah pa je potreben).
Ker zgornje dileme lahko razreši samo Ustavno sodišče RS, do katerega je dostop zelo otežen (postopki trajajo dolgo in ni gotovo, da bo zadevo, ki jim jo posamezniki predložijo v obravnavo, sploh vsebinsko obravnavali), navajamo možne negativne posledice za primer, da zaposleni ne bi sledili navodilu delodajalca in se ne bi želeli testirati:
Ne izključujemo možnosti, da bo v prihodnosti Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so bile zahteve po obveznem testiranju z neprimernimi testi nesorazmeren poseg v pravico do telesne integritete posameznikov, a v tem trenutku v izogib morebitnim negativnim pravnim posledicam svetujemo testiranje.
Pripravljeno: 18.2.2021
Pojem ožjega družinskega člana v splošni družinski zakonodaji ni opredeljen. Njegov obseg mora opredeliti področna zakonodaja, torej zakon oz. podzakonski akt, ki nanj veže pravne posledice. Zgolj kot primer: v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja so kot ožji družinski člani opredeljeni zakonec in otroci (zavarovančevi otroci in otroci, ki so z odločbo pristojnega organa nameščeni v družino z namenom posvojitve) (20. člen ZZVZZ); enak položaj kot zakonci imajo tudi razvezani zakonci, ki jim je s sodno odločbo prisojena preživnina, ter zunajzakonski partnerji (21. člen ZZVZZ).
Na področju omejitve gibanja in prepovedi zbiranja je odlok, sprejet oktobra 2020, vseboval definicijo za ožje družinske člane, in sicer: zakonec, zunajzakonski partner, partner iz sklenjene in nesklenjene partnerske zveze in razvezani zakonec in partner, ki mu je s sodno odločbo prisojena preživnina, in njihovi starši, zakonski in nezakonski otrok, posvojenec in otrok, ki je z odločbo pristojnega organa nameščen v družino z namenom posvojitve. Čeprav ta odlok ne velja več in so ga nadomestili novi odloki, iz katerih je ta definicija iz nepojasnjenih razlogov izpadla, se je ob odsotnosti drugih pravil mogoče sklicevati na to opredelitev. Med ožje družinske člane za potrebe odlokov o omejitvi gibanja in prepovedi zbiranj torej sodijo:
Med ožje družinske člane bi bilo zaradi načela varstva koristi otroka nujno vključiti tudi otroka, ki je nameščen v rejniško družino.
Poleg ožjih družinskih članov se izjeme iz odlokov, ko je gibanje in zbiranje dopustno, nanaša tudi na člane skupnega gospodinjstva. Za člane istega gospodinjstva veljajo člani, ki skladno z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča, izjavijo, da stalno prebivajo skupaj in skupaj porabljajo dohodke za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb.
Policist, ki opravlja naloge v uniformi, mora osebi, zoper katero začne izvajati policijska pooblastila, na njeno zahtevo povedati ime in priimek, lahko pa tudi identifikacijsko številko ter policijsko enoto. Če policist opravlja naloge v civilni obleki, pa se mora pred začetkom postopka oziroma takoj ko je to mogoče izkazati s službeno izkaznico - zaradi okoliščin se lahko sprva kot policist predstavi ustno .
Samo takšna predhodna predstavitev daje policistu pravico, da začne z izvajanjem postopka, osebi, ki jo policist obravnava, pa jasno naznani, da gre za uradni policijski postopek.
Policist osebe ne sme zaustaviti zgolj zato, da bi ugotovil njeno identiteto. Zakon o osebni izkaznici sicer določa, da mora vsakdo osebno izkaznico ali drug identifikacijski dokument imeti vedno pri sebi (razen kadar je to glede na okoliščine nesmotrno), policistu pa jo po Zakon o nalogah in pooblastilih policije mora dati na vpogled le, če:
Če obstaja eden od zgornjih razlogov, mora policist legitimacijo izvesti tako, da osebo na primeren način ustavi in ji pojasni razlog ustavitve. Na protestih se policija najpogosteje sklicuje na to, da oseba vzbuja sum, da bo storila kaznivo dejanje ali prekršek, pri čemer je policist dolžan pojasniti, za kateri prekršek ali kaznivo dejanje naj bi šlo (udeležba na mirnih protestih sam po sebi ni razlog za takšen sum; napotilo nadrejenih o vsesplošnem legitimiranju na mirnih protestih je nezakonito), nato policija lahko zahteva izročitev identifikacijskega dokumenta, ga pogleda ter primerja in preveri podatke v ustreznih evidencah.
Državljan ni dolžan pridobiti osebne izkaznice, po Zakonu o osebni izkaznici ima lahko tudi drug uradni identifikacijski dokument, ki ga je izdal državni organ. Na njem morajo biti navedeni točni osebni podatki, imeti pa mora tudi fotografijo, ki izkazuje imetnikovo podobo (potni list, vozniško dovoljenje ipd.).
Ukrepe, ki jih odredi policist, smo dolžni upoštevati le, če so ti zakoniti.
Primer zakonitega ukaza med vzdrževanjem javnega reda ob množični kršitvi (pretepanje, razgrajanje ipd.) je, če policist ukaže kršiteljem, naj prenehajo s kršenjem javnega reda, in jih opozori, da bo sicer zoper njih uporabil zakonita prisilna sredstva. Policistov ukaz mora biti jasen, kratek in nedvoumno izražen. Po odredbah, ukazih, navodilih ali zahtevah policistov, ki so potrebne za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo policijskega postopka, se morajo ravnati tudi vsi ostali navzoči. Če npr. policist izvaja legitimiranje in se nekdo drug vmeša v postopek, mu lahko policist ukaže, naj se umakne.
Primer nezakonitega ukaza je zahteva policista, naj si oseba nadene zaščitno masko. Takšen ukaz ni zakonit, saj obveznost nošenja mask nima zakonske podlage. Vlada RS je namreč to obveznost sprejela z odlokom na osnovi 2. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, po kateri pa lahko prepove ali omeji le gibanje. Ukrep je ob določenih okoliščinah brez dvoma ustrezen za preprečevanje širjenja okužb, vendar pa za sankcioniranje kršenja tega ukrepa vlada nima zakonske podlage.
Če se oseba ne podredi ukazu, jo policist lahko kaznuje z globo od 333 do 625 evrov. V praksi se lahko zgodi, da bo oseba kaznovana, ker ni upoštevala ukrepa, za katerega meni, da je nezakonit. V tem primeru bo nezakonitost lahko dokazovala v postopku pred sodiščem.
Če policist nima odredbe sodišča, sme zaseči predmete na podlagi Zakona o policijskih pooblastilih, Zakona o kazenskem postopku ter Zakona o prekrških le v naslednjih primerih:
Transparent policist torej lahko zaseže le, če ugotovi, da je bil uporabljen ali namenjen za prekršek ali kaznivo dejanje. Tak primer bi bil transparent, ki javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ali vsebuje elemente kaznivega dejanja grožnje ali prekrška nedostojnega vedenja, kamor sodijo transparentni z žaljivimi besedami, ki škodujejo ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je svoboda izražanja pravica, ki ima v demokratični družbi posebno pomembno vlogo. Zato policija npr. transparenta “smrt janšizmu, svoboda vsem” ne sme zaseči, saj ne predstavlja kaznivega dejanja ali prekrška.
Ob morebitnem zasegu transparenta policisti osebi izdajo potrdilo, če pa zasežejo predmete, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, sestavijo zapisnik in ga izročijo osebi. Ob zasegu ne smejo povzročiti nepotrebne škode.
Pravica do protesta v slovenski ustavi ni izrecno omenjena, sestavljata pa jo dve drugi ustavno varovani človekovi pravici: pravica do zbiranja in svoboda izražanja. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice je "pravica do mirnega zbiranja temeljna pravica v demokratični družbi in je, tako kot svoboda izražanja, eden od temeljev take družbe" (para. 91). Pravico do mirnega zbiranja jamči tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (21. člen). Stališče Odbora ZN za človekove pravice, ustanovljenega z omejenim paktom, je, da je pravica do mirnega zbiranja "temeljna človekova pravica, ki je nujna za javno izražanje pogledov in mnenj posameznikov, ter v demokratičnih družbah nepogrešljiva." Od držav se ne pričakuje le pasivno dovoljevanje mirnih zbiranj, ampak da taka zbiranja aktivno omogočajo.
Ustavna pravica do zbiranja ni absolutna in se lahko omeji z zakonom, če to zahteva varnost države, javna varnost ali varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni - a omejitve morajo biti primerne, nujne in sorazmerne z zasledovanimi cilji. Pravica do zbiranja se uresničuje v obliki organiziranja in udeležbe na javnih shodih (organizirano ali spontano zbiranje zaradi izražanja mnenj o javnih ali skupnih zadevah) in javnih prireditvah (zbiranje zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, verske ali druge dejavnosti). V primeru širjenja nalezljivih bolezni Vlada RS lahko prepove zbiranje ljudi na javnih mestih, v zasebnih prostorih pa ne, ker za to ni pravne podlage.
Z vidika epidemije COVID-19 mora biti omejevanje zbiranj utemeljeno s ciljem zaščite javnega zdravja, vendar pa mora biti taka omejitev časovno omejena in podvržena rednemu preverjanju njene učinkovotosti, nujnosti in sorazmernosti. Omejevanje zbiranja je namreč upravičeno le, če ni na voljo nobenega manj omejujočega ukrepa za doseganje istega cilja (npr. zagotavljanje razdalje med protestniki, nošenje mask, omejevanje števila udeleženih, informiranje javnosti, dogovori z organizatorji glede časa in prostora zbiranja itd.). Tudi znotraj tega nabora morajo oblasti sprejeti najmanj omejujoče ukrepe, da se protestnikom omogoči prenos sporočila.
Po stališču Posebnega poročevalca ZN za mirno zbiranje in združevanje morajo biti zbiranja na splošno omogočena tako, da jih »vidijo in slišijo« tisti, katerim so namenjena (para. 40). Slovenske oblasti v času epidemije COVID-19 neupravičeno ovirajo ustavno pravico do zbiranja, saj prepovedi in omejitev z ničemer ne utemeljujejo in ne iščejo milejših ukrepov - še več, poleti 2020, je Vlada RS pogojno, ob pozitivnem mnenju NIJZ, dovolila javne (kulturne, športne, verske) prireditve z udeležbo do 500 ljudi, javnih (političnih) shodov pa ne.
Ljudje imamo pravico povedati, kaj mislimo, deliti informacije in zahtevati boljši svet. Pravico se imamo tudi strinjati ali ne strinjati z oblastjo. Uresničevanje teh pravic – brez strahu ali nezakonitega vmešavanja – je osrednjega pomena za življenje v odprti in demokratični družbi, v kateri ljudje uživajo svoje človekove pravice.
Ustavna svoboda izražanja zagotavlja svobodo misli, govora, tiska in drugih oblik javnega izražanja. Omejena je lahko samo s pravicami drugih, a le, če je to primerno, nujno in sorazmerno. Tako je v kazenskem pravu prepovedani sovražni govor zoper določeno družbeno skupino, grožnja konkretnemu posamezniku, njegova razžalitev ali obrekovanje, kot prekršek zoper javni red in mir je določeno nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje in povzročanje hrupa, pravila v cestnem prometu pa krši tisti, ki hupa in uporablja svetlobne opozorilne znake, če njemu ali komu drugemu ne grozi nevarnost. Vse te omejitve svobode izražanja se tehtajo v konkretnih primerih, pri čemer je treba upoštevati kontekst dejanja, razmerje med izrekujočim in oškodovancem ter njun status. Ko se na primer izražamo o politikih kot javnih osebah, je naša svoboda izražanja širša kot pri nejavnih osebah.
Oblasti imajo dolžnost prepovedati sovražni govor, ki spodbuja k sovraštvu in nasilju. Žal pa dolžnost pogosto zlorabljajo za utišanje mirnega oporečništva, recimo s sprejemom zakonodaje v imenu boja proti terorizmu, nacionalne varnosti ali religije. Svoboda izražanja je v številnih delih sveta na udaru oblasti tudi v okviru njihovega zatiranja aktivistov, nevladnih organizacij in posameznikov, ki pomagajo beguncem in migrantom. Kako vlade tolerirajo njim nenaklonjena stališča ali kritične glasove, je pogosto dober pokazatelj, kako obravnavajo človekove pravice na splošno.
Protest se lahko izvede tudi v okoliščinah omejenega zbiranja. V tem primeru se protest uresničuje zlasti preko pravice do svobode izražanja.
Če se sprehajate po mestu in imate na transparentu ali dežniku napis “vlada pada”, ne gre za protest, pri katerem se osebe zbirajo z drugimi, ampak gre za manifestacijo svobode izražanja. Ta s protikoronskimi predpisi ni in ne more biti omejena, saj za to ni stvarno utemeljenih razlogov. Težko si je namreč zamisliti primer, ki bi v demokratični družbi upravičeval omejitev svobode izražanja zaradi preprečevanja nalezljive bolezni. Tudi slovenska zakonodaja takšne možnosti ne predvideva, saj Zakon o nalezljivih boleznih Vladi RS omogoča zgolj omejevanje prehoda državne meje, svobode gibanja, zbiranja in prometa blaga in izdelkov.
Podobnejša analiza pravice do zbiranja je pripravljena v obliki pravnega mnenja.
Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) v tretjem odstavku 57. člena določa, da če posameznik organizira zbiranje ljudi v nasprotju s predpisom o prepovedi oz. omejevanju zbiranja ljudi na javnem kraju (ta predpis, konkretno odlok, lahko sprejme vlada na podlagi 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB) in je narava prekrška posebno huda zaradi povzročitve nevarnosti za zdravje večjega števila ljudi v času, ko je zbiranje ljudi prepovedano zaradi nevarnosti širjenja nalezljive bolezni, se posameznik kaznuje z globo od 1.200 do 12.000 eurov.
Ker pojma organiziranja zbiranj ne opredeli, si je mogoče pomagati z Zakonom o javnih zbiranjih (ZJZ), ki loči neorganiziran in organiziran shod. Organiziran shod je shod, pri katerem organizator razglaša (javno oglašuje) oziroma poziva k udeležbi z javno objavo oziroma z vabili, posredovanimi tistim, ki naj se shoda udeležijo (3. točka prvega odstavka 4. člena ZJZ).
Pozivanje k udeležbi tako preko medijev, socialnih omrežij, z lepljenjem plakatov, deljenjem letakov, pošiljanjem sms sporočil, je mogoče šteti za organiziranje zbiranja. Pri pozivanju preko socialnih omrežij ni bistveno, ali je profil osebe javen ali zaseben, mora pa biti iz zapisa jasno, da oseba poziva na točno določen protest, na določenem kraju, ob določenem času. Nekaj primerov po naši presoji dopustnih in prepovedanih izjav:
Še enkrat poudarjamo, da je globa organizatorju lahko izrečena le, če je "narava prekrška posebno huda zaradi povzročitve nevarnosti za zdravje večjega števila ljudi.”
Če se na podlagi organiziranja ali pozivanja k protestu ta tudi zares zgodi, bodo udeleženci (ne glede na to, ali so organizatorji ali ne) lahko kaznovani tudi z globo zaradi zbiranja. Taka splošna prepoved zbiranja je sicer ustavno sporna, saj Ustava RS varuje tako svobodo govora kot tudi pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj (42. člen Ustave). Več o tem si lahko preberete v pravnem mnenju.
Policist v uniformi mora na zahtevo osebe, zoper katero izvaja policijska pooblastila, povedati svoje ime in priimek, lahko pa tudi identifikacijsko številko ter svojo policijsko enoto.
Kadar policist opravlja naloge v civilni obleki, se mora pred policijskim postopkom izkazati s službeno izkaznico, če pa okoliščine tega ne dopuščajo, se mora ustno predstaviti kot policist. Takoj, ko je možno, se mora izkazati s službeno izkaznico. Samo takšna predhodna predstavitev daje policistu pravico, da začne z izvajanjem policijskih pooblastil, hkrati pa osebi, ki jo obravnava v postopku, jasno naznani, da gre za uradni policijski postopek.
V policijskih postopkih, v katerih se vnaprej pričakuje velika nevarnost za policiste, lahko policisti med opravljanjem policijskih nalog izjemoma uporabijo maskirna pokrivala za prikritje svoje prepoznavnosti. V teh izjemnih primerih se jim ni treba predstaviti.
Lahko. Snemanje izvrševanja policijskih pooblastil z namenom pridobitve dokaza o delovanju policistov v konkretnem postopku predstavlja izvrševanje ustavne pravice do svobodnega izražanja. Policisti kot javni uslužbenci imajo pri opravljanju svojih delovnih nalog bistveno manjše pričakovanje zasebnosti in varstva osebnih podatkov kot posamezniki v zasebni sferi. Posnetek je tudi informacija javnega značaja, ki jo je dovoljeno uporabiti ne le kot dokaz v pravnem ali sodnem postopku, ampak tudi javno objaviti na spletu, zlasti če posnetek prikazuje pomembne napake pri delu policije ali pa služi kot javno povabilo k premisleku in javni razpravi o pravilnosti dela policije.
Omejitve snemanja pri izvrševanju pooblastil so dopustne le, če snemanje ovira izvrševanje policijskih pooblastil oziroma če predstavlja nevarnost za policiste in za druge osebe. Status posameznika, ki snema, ni relevanten, saj se pravica do svobode izražanja nanaša na vse, ne le na profesionalne novinarje ali fotografe.
Če se posameznik ne strinja z ravnanjem policista pri opravljanju policijskih nalog, ki bi lahko pomenilo kršitev človekovih pravic, se lahko najkasneje v 45 dneh po dogodku pritoži na Ministrstvo za notranje zadeve. Pritožbo lahko vloži v pisni obliki, ustno na zapisnik ali elektronsko na uradni e-naslov ministrstva. Obrazec pritožbe najdete tukaj.
Pri ugotavljanju kršitev človekovih pravic se kot pritožbeni razlogi upoštevajo predvsem navedbe o:
V postopku se ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporabe pooblastil. Ne ugotavlja pa se, ali je pritožnik storil kaznivo dejanje oz. prekršek ali ne. S tem postopkom se pritožnik tudi ne more izogniti kazenskemu postopku ali postopku o prekršku in predpisani sankciji.
Pritožbe, vložene zoper delo policistov, se rešujejo na dveh ravneh: v pomiritvenem postopku pri vodji policijske enote oz. pred senatom ministrstva (npr. v primeru nestrinjanja z ugotovitvami pomiritvenega postopeka ali očitanih hujših posegov v človekove pravice).