Ker gre za izjemno dolgo besedilo, ki v celoti obsega okoli 60 strani, bomo prevod objavljali postopoma, začenjamo pa z uvodom.

Prepoved splava: “Danes ne vlada pravo, vladajo osebna nagnjenja posameznic in posameznikov. To odklanjamo in se s tem ne strinjamo.”

Pol stoletja sta Roe proti Wade (1973) in Načrtovano starševstvo jugovzhodne Pensilvanije proti Casey (1992) ščitila svobodo in enakopravnost žensk. Roe je vzpostavil in Casey potrdil, da ustava ščiti pravico ženske, da se sama odloči, ali bo donosila otroka. Roe je vzpostavil in Casey potrdil, da v prvih obdobjih nosečnosti vlada ne more sprejeti teh odločitev namesto žensk. Vlada ne more nadzorovati ženskega telesa ali poteka življenja ženske: ne more odločiti kakšna naj bo prihodnost ženske. (več v Casey in Gonzales proti Carhart (odklonilno ločeno mnenje sodnice Ruth Ginsburg)). Spoštovanje ženske kot avtonomnega bitja in celovito priznanje njene enakopravnosti sta pomenila, da se ji je zagotovilo pomembno izbiro pri najbolj osebnih in odločujočih življenjskih odločitvah.

Roe in Casey sta dobro razumela težavnost in razdiralnost vprašanja splava. Vrhovno sodišče (v nadaljevanju Sodišče, op. ur.) je vedelo, da imajo Američani temeljno različne poglede na “moralnost oziroma pomen” tega, da “se nosečnost prekine, tudi v najbolj začetnem obdobju”. Sodišče je tudi pripoznalo, da ima “država legitimne interese od začetka nosečnosti, da ščiti” “življenje zarodka, ki bo morda postal otrok”. In zato je Sodišče našlo ravnovesje, kot ga pogosto, ko se tehta več vrednot in ciljev. Odločilo je, da lahko zvezna država (v nadaljevanju država, op. ur.) prepove splav po tem, ko zarodek lahko preživi, če prepoved vključuje izjeme, ki varujejo življenje in zdravje ženske. Odločilo je, da tudi pred možnostjo preživetja zarodka lahko država uredi postopek splava na različne in pomembne načine. A dokler točka preživetja ni dosežena, je odločilo Sodišče, država ne more uvesti “resnih ovir” za uresničevanje “pravice ženske, da izbere postopek”, ki se njej (in ne vladi) zdi primeren, upoštevajoč vse okoliščine in kompleksnosti njenega življenja.

Danes je Sodišče zavrglo to ravnovesje. Trdi, da od trenutka spočetja ženska nima nobenih pravic več. Država jo lahko prisili, da nosečnost dokonča, tudi za najvišjo osebno in družinsko ceno. Omejitev splava, trdi večina, je dovoljena, če je razumna, kar je najnižja zahtevnost presoje v pravu. In ker je, kot je Sodišče večkrat odločilo, zaščita življenja zarodka razumna, bodo države menile, da lahko uvedejo vseh vrst omejitve. Zakon Misisipija, ki se je presojal, prepoveduje splav po petnajstem tednu nosečnosti. Zaradi odločitve večine bo lahko zakon druge zvezne države enako določil že po preteku desetega tedna ali petega ali tretjega ali prvega – ali, če ponovimo, že po trenutku oploditve. Države so že sprejele take zakone v pričakovanju današnje odločitve. Še več jih bo sledilo. Nekatere so sprejele zakone, ki omejujejo vse oblike splava, tudi z zdravili na domu. Sprejele so prepovedi brez izjem za primere, ko je ženska žrtev posilstva ali incesta. Po teh zakonih bo ženska morala donositi otroka svojega posiljevalca ali mlado dekle otroka svojega očeta – ne glede na to, ali ji bo to uničilo življenje. Po današnji sodbi lahko nekatere države tudi prisilijo ženske, da donosijo zarodek s hudimi fizičnimi okvarami – denimo z boleznijo Tay-Sachs, ki pomeni gotovo smrt v roku največ nekaj let po rojstvu. Države lahko celo določijo, da prepoved splava ne upošteva zaščite ženske pred nevarnostjo smrti ali resnimi grožnjami za njeno zdravje. V širokem nizu primerov bo lahko država vsilila svojo moralno izbiro na žensko in jo prisilila, da rodi otroka.

Uveljavljanje vseh teh drakonskih omejitev bo prav tako v veliki meri prepuščeno odločitvam države. Ta lahko določi kazenske sankcije zoper tiste, ki nudijo splav, tudi dolge zaporne kazni. Nekatere države se ne bodo ustavile pri tem. Morda bo, v luči današnje odločitve, zakon države kriminaliziral tudi ravnanje ženske in ji predpisal zaporno ali denarno kazen, ker si bo drznila iskati ali narediti splav. In kot je nedavno pokazal Teksas, lahko država tudi naščuva soseda proti sosedu in ponovači državljane, da se izkorenini vse in vsakogar, ki bi želeli narediti splav ali pomagati drugemu človeku pri tem.

Večina poskuša prikriti geografsko daljnosežnost učinkov njihove odločitve. Današnja odločitev, trdi večina, dovoljuje “vsaki državi”, da uredi splav, kot želi. A to je hladna tolažba revni ženski, ki ne more zbrati denarja, da bi odletela v oddaljeno državo narediti splav. Zaradi današnje odločitve bodo trpele predvsem ženske, ki nimajo finančnih sredstev. V vsakem primeru pa bodo tudi meddržavne omejitve kmalu na vidiku. Po tej odločitvi bodo nekatere države morda preprečile ženskam, da bi potovale iz države, da bi naredile splav, ali da bi od drugod prejele zdravila za izvedbo splava. Ponekod bodo morda kriminalizirali že poizkuse, vključno z nudenjem informacij ali denarja za pomoč ženskam, da bi lahko dostopale do splava v drugih državah. Najbolj grozeče pa je, da ni v današnji sodbi ničesar, kar bi preprečevalo zvezni vladi, da prepove splav v celotnih Združenih državah Amerike od trenutka spočetja in brez izjem za posilstvo ali incest. Če se to zgodi, bodo “prepričanja prebivalcev (posameznih držav)” brez pomena. Za žensko pa bo izziv najti denar ne za obisk “New Yorka (ali) Kalifornije” ampak Toronta.

Ne glede na to, kakšen bo natančen domet prihajajočih zakonov, je ena posledica današnje sodbe že gotova: omejuje se pravice žensk in njihov status svobodnih in enakopravnih državljank. Včeraj je ustava zagotavljala, da lahko ženska, soočena z nenačrtovano nosečnostjo, (v okviru razumnih pogojev) sama sprejme odločitev, ali bo donosila otroka z vsemi posledicami, ki jih to vključuje in ki spremenijo življenje. S tem, ko je ustava varovala reproduktivno svobodo vsake ženske, je ščitila tudi “zmožnost ženske, da enakopravno sodeluje v gospodarskem in družbenem življenju (tega naroda)”. (več v Casey) Nič več. Od danes dalje, trdi to Sodišče, lahko država vselej prisili žensko, da rodi, s tem ko prepove celo najbolj zgodnje splave. S tem spremeni država nekaj, kar je, ko je svobodno, čudež, v nekaj, kar je, ko je vsiljeno, lahko nočna mora. Nekatere ženske, še posebej bogatejše, bodo našle poti okoli uveljavljanja moči države. Druge – tiste brez denarja ali varuške ali možnosti, da si vzamejo dopust – ne bodo imele te sreče. Morda se bodo zatekle k nevarnim metodam splava in utrpele poškodbe ali celo umrle. Morda bodo ohranile nosečnost in imele otroka, a za visoko osebno in družinsko ceno. Najmanj, kar bodo plačale, bo cena izgube nadzora nad lastnimi življenji. Ustava, je odločila danes večina, ne bo zagotavljala nobene zaščite, navkljub obljubam svobode in enakopravnosti za vse.

In nihče ne bi smel gojiti prepričanja, da je tokratna večina s svojim delom končala. Pravica, ki sta jo priznavala Roe in Casey, ni stala sama zase. Prav nasprotno, Sodišče jo že desetletja povezuje z drugimi ustaljenimi svoboščinami, vključno s telesno nedotakljivostjo, z družinskimi odnosi in rojstvi. Najočitneje je pravica do prekinitve nosečnosti izhajala iz pravice kupiti in uporabljati kontracepcijo. (več v Griswold proti Connecticut, 381 U.S. 479 (1965) in Eisenstadt proti Baird, 405 U.S. 438 (1972)). Posledično so te pravice v zadnjem času vodile do pravice do istosopolne zasebnosti in zakonske zveze. (več v Lawrence proti Texasu, 539 U.S. 558 (2003); Obergefell proti Hodges, 576 U.S. 644 (2015)). Vse to je del istega ustavnega tkiva, ki ščiti avtonomijo odločitev o najbolj intimnih življenjskih odločitvah. Večina (ali če smo natančnejši, njen večji del) želi zagotoviti, da nič, kar je danes naredila, “ne postavlja pod vprašaj precedensov, ki se ne dotikajo splava”. (izjema je pritrdilno ločeno mnenje sodnika Clarencea Thomasa, v katerem zagovarja spremembo sodne prakse, vzpostavljene v sodbah v primerih Griswold, Lawrence in Obergefell). Kako bi to lahko bilo res? Edina ponujena razlaga današnje odločitve večine je, da pravica odločiti se za splav ne “korenini globoko v zgodovini”: do Roe, trdi večina, ljudje niso menili, da spada splav pod ustavno zagotovljeno svobodo. Enako lahko trdimo za večino pravic, za katere večina zatrjuje, da se z njimi ne poigrava. Večina bi lahko napisala enako dolgo mnenje, v katerem bi pojasnila, da do sredine 20. stoletja “v ameriškem pravu ni bilo podpore za ustavno pravico za pridobitev kontracepcije”. Tako imamo dve možnosti. Ali večina niti sama zares ne verjame lastni argumentaciji. Ali pa, če verjame, so vse pravice, ki nimajo zgodovine, ki bi segala v sredino 19. stoletja, v negotovosti. Ali je glavnina mnenja večine hipokritična ali pa so ogrožene tudi druge ustavne pravice. Lahko je zgolj eno ali drugo.

Posebej poveden pa je nonšalanten odnos večine do prelamljanja z ustaljeno sodno prakso in s precedensi tega Sodišča. Stare decisis je latinski izraz za temeljni kamen vladavine prava: da naj stvari, ki so odločene, ostanejo odločene, razen če obstaja zares dober razlog za spremembo. Gre za doktrino sodniške skromnosti in ponižnosti. Teh vrlin v današnji odločitvi ni mogoče razbrati. Večina nima nobenega dobrega razloga za uzurpacijo prava in nemir v družbi, ki ga s tem sproža. Roe in Casey sta pravo te države že desetletja, oblikujeta pričakovanja žensk glede njihovih izbir, ko pride do nenačrtovane nosečnosti. Ženske se zanašajo na dostopnost splava, ko oblikujejo svoje odnose in načrtujejo svoja življenja. Pravni okvir Roe in Casey, ki je bil izoblikovan, da uravnoteži vzporedne interese na tem področju, se je izkazal za učinkovitega na sodiščih širom države. Nobeni nedavni dogodki, ne na področju prava ne v realnosti, niso niti spodkopali niti vrgli sence dvoma na te precedense. Na kratko, nič se ni spremenilo. V resnici je Sodišče že v sodbi Casey ugotovilo, da vse to drži. Casey je precedens o precedensu. Pretehtal je iste argumente, ki so bili tudi tokrat podani s ciljem, da se spremeni sodba Roe, in razsojeno je bilo, da tak korak ne bi bil upravičen. Danes sodišče spreminja to smer presoje zgolj in samo zaradi enega razloga: ker se je sestava Sodišča spremenila. Stare decisis, je to Sodišče pogostokrat zapisalo, “prispeva k dejanski in dojeti integriteti pravosodnega procesa”, s tem ko zagotavlja, da so odločitve “utemeljene v pravu in ne v osebnih nagnjenjih posameznikov”. (več v Payne proti Tennesseju, 501 U.S. 808, 827 (1991); Vasques proti Hillery, 474 U.S. 254, 265 (1986)) Danes vladajo osebna nagnjenja posameznikov. Sodišče je odstopilo od svoje dolžnosti, da zvesto in nepristransko uveljavlja pravo. To odklanjamo in se s tem ne strinjamo.