Quo vadis, Slovenija?
Slovenija je konec avgusta blokirala skupno izjavo EU, s katero bi ta in njenih 27 držav članic obsodile načrte izraelske vlade za širitev nezakonitih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu. Gre za obžalovanja vredno potezo, ki se je je v preteklih letih pogosto posluževala madžarska vlada Viktorja Orbána in je že postala prepoznaven vzorec evropske zunanje politike do izraelsko-palestinskega vprašanja (kot tudi številnih drugih vprašanj), po katerem ena sama država blokira skupno stališče celotne EU, ki v svetu predstavlja 450 milijonov ljudi. Prav v trenutku, ko se je zdelo, da se bo s koncem Orbánove šestnajstletne vladavine končala tudi ta praksa slabitve načelnih stališč EU, je vse bolj jasno, da bi mesto Madžarske lahko zapolnila Slovenija.
Za takšen pristop se je slovenska vlada odločila kljub vse jasnejšim ugotovitvam o ravnanju Izraela in kljub obveznostim, ki iz njih izhajajo. Po najnovejših poročilih OZN in EU se je na okupiranem Zahodnem bregu v zadnjih letih kot sestavni del sistematične politike, ki jo podpira oziroma omogoča država Izrael, bistveno pospešila gradnja in širitev nezakonitih izraelskih naselbin, povečalo nasilje s strani izraelskih naseljencev nad palestinskim prebivalstvom ter okrepilo izvajanje politik, usmerjenih v trajno spreminjanje demografske in ozemeljske podobe okupiranega palestinskega ozemlja z namenom njegove aneksije.
Pri tem je še posebej pomembno svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu o Pravnih posledicah politik in praks Izraela na okupiranem palestinskem ozemlju, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, v katerem je sodišče ugotovilo, da takšne politike in prakse Izraela pomenijo zelo širok nabor resnih kršitev mednarodnega prava, med drugim kršitve mednarodnega prava človekovih pravic, vključno s prepovedjo rasne segregacije oz. apartheida, kršitve mednarodnega humanitarnega prava, zlasti prepovedi prisilnega razseljevanja civilistov z okupiranega ozemlja in naseljevanja naseljencev na okupirano ozemlje, kršitev prepovedi aneksije okupiranega ozemlja ter kršitev pravice palestinskega naroda do samoodločbe.
Sporno ravnanje Slovenije na žalost omogoča trenutna ustavnopravna ureditev zunanjega delovanja EU. Skupne izjave o pomembnih vprašanjih mednarodne politike sodijo na področje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), kjer so države članice drugače kot pri zunanjih gospodarskih odnosih praktično v celoti ohranile svojo zunanjo suverenost. To se odraža v soglasnem odločanju v Evropskem svetu in Svetu EU, ki ju sestavljajo predstavniki izvršilnih vej držav članic in že zaradi sestave zastopata primarno njihove interese, ter v izključitvi Evropskega parlamenta iz odločanja. Pravilo soglasja omogoča, da posamezna država članica z vetom onemogoči ali upočasni delovanje EU kot celote, kar je še posebej problematično pri odzivanju na resne kršitve človekovih pravic v svetu. Odločitve SZVP so zaradi njega dovzetne tudi za vpliv tretjih držav, ki želijo prek posamezne članice vplivati na zunanjo politiko EU.
Pravica do veta pa državam članicam še ne daje povsem prostih rok. Člen 24(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) njihovo samovoljno ravnanje vsaj na načelni ravni omejuje s posebno dolžnostjo lojalnega sodelovanja na področju SZVP. Države članice morajo v duhu lojalnosti in solidarnosti dejavno in brez pridržkov podpirati SZVP, si prizadevati za krepitev medsebojne politične solidarnosti ter se vzdržati ravnanj, ki bi nasprotovala interesom EU ali zmanjšala njeno učinkovitost. Ker je varstvo človekovih pravic skladno s členi 3(5), 21 in 23 PEU temeljna vrednota in cilj zunanjega delovanja EU, bi morala ta dolžnost veljati še toliko bolj tam, kjer gre za enotno nastopanje EU v njihovo varstvo.
Skladno s tem lahko upamo, da je pri slovenski blokadi šlo za enkraten spodrsljaj slovenske zunanje politike, ki se v prihodnje ne bo ponovil. To je v luči nedavnega odprtja izraelskega veleposlaništva v Sloveniji sicer težko pričakovati, vendar se mora tudi trenutna slovenska vlada zavedati, da članstvo v EU ne pomeni le pravice reči "ne", temveč tudi dolžnost, da kot članica evropske družine s svojim ravnanjem ne utiša skupnosti 450 milijonov ljudi takrat, ko bi morala najodločneje spregovoriti. Slovenska podpora skupni izjavi EU, ki bi obsodila mednarodna protipravna ravnanja Izraela, pri tem ne bi bila niti "hlapčevska" niti ne bi pomenila odpovedi zunanje suverenosti Slovenije, temveč bi, ravno nasprotno, predstavljala najbolj suvereno držo in odločitev države, katere obstoj in varnost izhajata ravno iz pravil mednarodnega prava, ki jih Izrael na okupiranem palestinskem ozemlju brezobzirno krši.
Več o pravnih možnostih in omejitvah varstva človekovih pravic v skupni zunanji in varnostni politiki EU si lahko preberete tukaj.
* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.
Ne spreglejte
Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2024. Izražena mnenja ne predstavljajo uradnega stališča MJU.