Po zavrnitvi sprememb Zakona o parlamentarni preiskavi – spremembe zakona?

23. 10. 2026
Kolaž stavbe DZ in roke s povečevalnim steklom na levi in treh rok, ki gestikulirajo stop, na desni

Volivci* so na zakonodajnem referendumu 11. oktobra 2026 po zaenkrat še neuradnih, a prepričljivih, rezultatih zavrnili Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B). Zavrnjeni ZPPre-B bi odvzel ustavnosodno varstvo širokemu naboru upravičencev, med drugim preiskovancu ter osebam, zajetim v predmetu preiskave, ki menijo, da za njihovo preiskavo ni izkazan javni interes.

Zavrnitev ZPPre-B je zato dobrodošla, a vendar se razprava o ureditvi instituta parlamentarne preiskave tukaj ne konča. V preteklih mesecih smo v Pravni mreži za varstvo demokracije opravili poglobljeno raziskavo instituta parlamentarne preiskave. Kaj smo ugotovili?

Veliko težavo predstavlja položaj oseb, zajetih v predmet preiskave, ki niso niti preiskovanci niti priče. Te osebe ne uživajo pravic preiskovancev in prič, kot sta sodelovanje pri izvajanju dokazov in pravica do pooblaščenca; pogosto sploh ne vedo, da je preiskovalna komisija dostopala do njihovih osebnih podatkov.

Dokazi se izvajajo javno in z medijskim prenosom, varstvo zasebnosti pa je prepuščeno presoji komisije. V praksi tako pogosto prihaja do uhajanja informacij, za katero nihče ne odgovarja. Prav tako je problematičen dostop komisije do bančnih podatkov, ki ga zakon ne omejuje in zanj ne zahteva sodne odločbe.

Diskusija o reformi instituta parlamentarne preiskave se tako nadaljuje. Na podlagi primerjave s kazenskim postopkom in ureditvijo v Nemčiji, Avstriji in Združenem kraljestvu smo pripravili naslednje iztočnice za razpravo o reformi tega področja:

  1. Celovita prenova. Zakon o parlamentarni preiskavi je treba celovito prenoviti, pri čemer je ključna procesna pravila treba urediti izrecno in sistematično, s poudarkom na sodnem varstvu preiskovancev, prič ter drugih prizadetih oseb v vseh fazah preiskave.
  2. Postopkovni sodnik in odvetnik. Po avstrijskem zgledu naj se uvedeta postopkovni sodnik, ki bi zaslišane osebe poučil o njihovih pravicah, opravil uvodni del zaslišanja in komisiji svetoval pri odločanju o dopustnosti vprašanj; ter postopkovni odvetnik, ki bi med preiskavo bdel nad spoštovanjem pravic vseh zaslišanih.
  3. Pravica do seznanitve s poročilom. Vsakdo, v čigar človekove pravice se posega z objavo končnega poročila, mora imeti pravico, da se pred objavo seznani z deli osnutka, ki se nanj nanašajo, in se o njih izjavi; bistvena vsebina izjave pa naj se vključi v poročilo.
  4. Sodno varstvo v vseh fazah postopka. Ohraniti je treba predhodno (ustavno)sodno presojo akta o odreditvi parlamentarne preiskave, prizadetim osebam (ne samo preiskovancem in pričam) pa naj se omogoči tudi pravno sredstvo zoper akte, ki jih preiskovalna komisija sprejme med preiskavo, ter ugotovitve poročil, ki posegajo v njihove osebnostne pravice.
  5. Sorazmerne omejitve dostopa do podatkov. Dostop komisije do bančnih in drugih občutljivih podatkov naj bo vezan na sodno odredbo, izdano po presoji zveze s predmetom preiskave in sorazmernosti posega.

Parlamentarna preiskava mora spoštovati pravice preiskovancev in prič, saj lahko le tako uživa zaupanje javnosti ter pripelje do ugotovitev in priporočil, ki so v javnem interesu. Okrepiti mora svojo vlogo instrumenta nadzora nad nosilci politične, finančne in družbene moči, ne pa postati orodje za obračunavanje s kritiki oblasti.

Celotno analizo instituta parlamentarne preiskave si lahko preberete na tej povezavi.

*V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.


Ne spreglejte


logo-MNZJU

Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2024. Izražena mnenja ne predstavljajo uradnega stališča MJU.


Sofinancerji

Podprto s sredstvi Programa CSF v Sloveniji 2021–2028. Akcijo “Zaščita pravic preiskovancev v parlamentarnih preiskavah” financirajo Islandija, Lihtenštajn in Norveška v okviru Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma. Njihov cilj je prispevati k bolj enakopravni Evropi – tako na socialnem kot gospodarskem področju – ter krepiti odnose med državami donatoricami in državami upravičenkami.