Ustavno sodišče ponovno zavrnilo predlog za začasno zadržanje ureditve, ki tujcem odvzema volilno pravico na lokalni ravni

Ustavno sodišče je včeraj s sklepom št. U-I-156/26-10 zavrnilo predlog za začasno zadržanje izvrševanja 1., 3. in 5. člena Zakona o spremembah Zakona o lokalnih volitvah (ZLV-M), ki ga je v okviru pobude za oceno ustavnosti, pripravljene z našo pomočjo, vložil norveški državljan Christian Moe. Ta v Sloveniji neprekinjeno živi že 24 let in ima že 18 let dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče v Mestni občini Ljubljana.

Takšna odločitev sicer ni veliko presenečenje, saj je Ustavno sodišče 10. septembra 2026 s sklepom št. U-I-145/26-8 že zavrnilo predlog za začasno zadržanje, podan s strani skupine poslank in poslancev Državnega zbora. Kljub temu odločitev obžalujemo. Njene posledice bodo namreč neposredno občutili državljani tretjih držav, ki so doslej imeli volilno pravico na lokalni ravni in je na prihajajočih volitvah ne bodo mogli več uresničevati, čeprav jim je zakonodajalec volilno pravico odvzel le nekaj mesecev pred volitvami in s tem ravnal v nasprotju z evropskimi volilnimi standardi. Pri tem znova opozarjamo, da volilne pravice na lokalni ravni po prejšnji ureditvi niso imeli vsi državljani tretjih držav, temveč zgolj tisti, ki imajo v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče. Pogoji za pridobitev te pravice tako niso bili zgolj formalnost, saj so bili povezani z izpolnjevanjem zakonskih zahtev, ki so predpostavljale trajnejšo povezanost s Slovenijo in lokalno skupnostjo. Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje se namreč praviloma zahteva najmanj pet let neprekinjenega zakonitega prebivanja v Sloveniji, izpolnjevati pa je treba tudi druge zakonske pogoje, med drugim zahteve glede zadostnih sredstev za preživljanje in znanja slovenskega jezika na ravni A2, pri čemer zakon določa tudi nekatere izjeme.

Zavedamo se, da je bilo Ustavno sodišče zaradi bližine prihajajočih lokalnih volitev in svoje predhodne odločitve o predlogu za začasno zadržanje postavljeno v zahtevno situacijo, v kateri je moralo upoštevati tudi tveganje za izvedbo volilnih opravil in legitimnost novembrskih lokalnih volitev. Vendar ponovno poudarjamo, da je tveganja za stabilnost in legitimnost volitev z bistvenimi spremembami volilne zakonodaje v volilnem letu povzročil predvsem zakonodajalec. Posledic takšnega ravnanja pa ne bi smeli nositi posamezniki, katerih pravice oziroma pravni položaj so bili s sporno – in potencialno protiustavno – ureditvijo neposredno prizadeti.

Za številne med njimi bodo prihajajoče lokalne volitve pomenile nenadno izgubo možnosti uresničevanja volilne pravice, ki so jo nekateri uživali skoraj četrt stoletja. Ker je bila zakonska sprememba sprejeta le nekaj mesecev pred lokalnimi volitvami, posamezniki, ki jih zadeva, do prihajajočih volitev ne morejo pravočasno pridobiti slovenskega državljanstva, četudi bi to želeli, da bi lahko še naprej nemoteno uresničevali volilno pravico, ki so jo imeli. Pri tem opozarjamo, da pridobitev slovenskega državljanstva ni zgolj formalnost, temveč pomembna odločitev, ki je pogojena s specifičnimi zakonskimi zahtevami in lahko prinaša daljnosežne posledice tako za posameznika kot tudi za njegovo družino, zlasti kadar zahteva odpoved dosedanjemu državljanstvu. Poseg v tako ustaljen položaj tik pred volitvami zato terja posebej skrbno presojo z vidika načela varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti.

Kljub zavrnitvi predloga za začasno zadržanje, vsebinska presoja relevantnih ustavnopravnih vprašanj ostaja odprta. Upamo, da bo pobuda prispevala k vsebinski presoji tega zahtevnega ustavnopravnega vprašanja in da bo Ustavno sodišče v nadaljnji presoji celovito obravnavalo zadevo z vidika položaja posameznikov, v pravice katerih je zakonodajalec neposredno posegel s tem, ko jim je tik pred volitvami odvzel volilno pravico na lokalni ravni.

__________________________________________________________

Podprto s sredstvi Programa CSF v Sloveniji 2021–2028.

Akcijo “Proti odvzemu volilne pravice državljanom tretjih držav” financirajo Islandija, Lihtenštajn in Norveška v okviru Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma. Njihov cilj je prispevati k bolj enakopravni Evropi – tako na socialnem kot gospodarskem področju – ter krepiti odnose med državami donatoricami in državami upravičenkami.