Pri Pravni mreži za varstvo demokracije smo bili seznanjeni z obvestilom, objavljenim na spletni strani Vrhovnega sodišča RS, z dne 14. 9. 2021, o izpolnjevanju PCT pogoja tudi za stranke in obiskovalce sodišč.

Ocenjujemo, da ukrepi, kot so predlagani, nimajo zakonske podlage ter prekomerno posegajo v ustavno zagotovljeno pravico do poštenega sojenja, ki je v slovenski Ustavi konkretizirana v ustavnih normah o položaju sodstva ter pravicah, ki zagotavljajo enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Vrhovno sodišče v dopisu ugotavlja: “V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena Odlok glede izpolnjevanja PCT pogoja od 15. septembra dalje velja tudi za vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji, pri čemer dejavnost sojenja ni opredeljena kot izjema. Glede na navedeno PCT pogoj do morebitne spremembe (poleg za zaposlene na sodiščih – prvi odstavek 5. člena Odloka) velja tudi za stranke oziroma druge udeležence v postopkih in obiskovalce sodišč, kar so sodišča dolžna preverjati skladno s 7. členom Odloka. Tako zaposlenim kot tudi vsem drugim osebam, ki pogoja PCT ne izpolnjujejo, se od 15. 9. 2021 vstop v prostore sodišča zavrne. O procesnih posledicah neudeležbe stranke oziroma drugega udeleženca postopka pri izvedbi procesnega dejanja iz razloga zavrnitve vstopa zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT, odloča sodnik v konkretni zadevi.”

Temeljna težava ukrepa je zahteva izpolnjevanja PCT pogoja tako od zaposlenih, kot tudi od strank oziroma drugih udeležencev v postopkih in obiskovalcev sodišč, torej od t.i. "uporabnikov sodišča". Največji problem se bo pokazal pri osebah, ki nimajo interesa sodelovati v postopku. Pogoj PCT pomeni ne samo prekomernega posega v pravico do poštenega sojenja tiste osebe, ki zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT ne bo smela na sodišče (npr. obtoženec), ampak tudi v pravice oseb, ki bodo izpolnjevale pogoj PCT in bodo zato lahko prišle na sodišče (npr. stranka), a kateri drug pomemben udeleženec postopka ne bo izpolnjeval pogoja PCT in ne bo smel na sodišče (npr. priča). Glede na trk dveh tako pomembnih pravic kot sta pravica do poštenega sojenja in pravica do zdravja, bi bilo treba iskati bolj sorazmerne rešitve, da bi tudi ob neizpolnjevanju PCT zagotovili kar največjo varnost zdravja udeležencev: npr. zahteva po uporabi FFP2 mask, namestitev pleksi stekla, fizična razdelitev dvoran in nenazadnje obravnave na daljavo. Pri slednjem se zastavlja vprašanje, zakaj od marca 2020 do danes niso bile oblikovane zakonske in tehnične rešitve, ki bi omogočile, da bi se lahko vsaj nekatere sodne obravnave ali njihovi deli izpeljali preko Zooma ali podobnih orodij. Takšne rešitve niso nujne zgolj z vidika upravljanja epidemije, ampak tudi dolgoročno znižujejo stroške sodnih postopkov, omogočajo večjo dostopnost sodnega odločanja ter so okolju prijazne. Procesne posledice neudeležbe stranke ali drugega udeleženca (zaradi neizpolnjevanja PCT ali iz katerega drugega razloga) ne morejo biti stvar odločitve vsakega posameznega sodnika_ce, kot to izhaja iz dopisa predsednika Vrhovnega sodišča RS, ampak so predpisane v zakonih, sodnice_iki pa imajo tu zelo malo oz. v določenih situacijah nič manevrskega prostora.

Menimo tudi, da razlage kot jo ponuja Vrhovno sodišče RS z objavo na spletni strani, odlok ne omogoča niti po sistemski niti po jezikovni razlagi: drugi odstavek 5. člena odloka se po našem mnenju ne nanaša na sodišča in izvajanje sodne oblasti. Sodniki ne opravljajo dela s strankami, niti jim ne nudijo storitev ali opravljajo dejavnosti, temveč so funkcionarji, ki izvajajo sodno oblast. Stranke in drugi udeleženci postopkov niso deležni sodnih storitev, saj sodišča ne opravljajo dejavnosti sojenja, ampak so v okviru postopkov podvrženi izvajanju sodne oblasti.

V obliki, kot jo razumejo z objavo na Vrhovnem sodišču RS, ima pogoj PCT za izvajanje pravice do poštenega sojenja hujše posledice, kot bi ga imelo obvezno cepljenje. Če bi se Vlada RS oz. zakonodajalec odločila za obvezno cepljenje, si je težko predstavljati, da bi bile necepljene osebe sankcionirane z odrekanjem dostopa do sodišča ter da bi bila tudi cepljenim osebam zaradi neudeležbe necepljenih odrečena pravica do poštenega sojenja. Domnevamo, da bi bile osebe, ki brez utemeljenega razloga zavračajo cepljenje, sankcionirane z denarnimi kaznimi, z izgubo morebitnih ugodnosti ali pa bi bile obremenjene s posebnim načinom izvrševanja pravic.