Poleg ostrih izjav, ki so jih predstavniki sodstva in sodnega sveta v zadnjih dneh izrekli na račun vlade zaradi pretečenega roka, ki ga je z odločbo U-I-772/21 določilo Ustavno sodišče za odpravo neustavnosti zakonske ureditve o sodniških plačah, so sodniki začeli izvajati tudi dvotedenski protestni ukrep. Med drugim so v okviru tega ukrepa sodniki začeli množično preklicevati že razpisane obravnave in naroke. Vrhovno sodišče je v sporočilu za javnost z dne 8.1.2024 navedlo, da bo delo sodišč v tem času okrnjeno.

Po naravi stvari gre za klasične stavkovne aktivnosti, a ker stavka sodnikov sploh ni dopustna, saj so nosilci pravice do stavke v skladu z 77. členom Ustave zgolj delavci v delovnem razmerju z delodajalcem ne pa tudi sodniki, ki so v službenem razmerju z državo, se sodniki izrazu stavka ali bela stavka izogibajo kot hudič križa. Zakonodajalec sodnikom logično ni priznal pravice do stavke, ker so sodniki nosilci državne oblasti, ki jo ljudstvo izvršuje po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (drugi odstavek 3. člena Ustave). Brez delovanja vsake od navedenih treh vej oblasti pa Slovenija ne bi bila več ne demokratična ne pravna država.

Če torej stavka sodnikov sploh ni dopustna, pa se postavlja vprašanje, ali je kljub temu dovoljeno, da sodniki namenoma izvršujejo svoje sodniške dolžnosti v zelo okrnjenem obsegu, na primer tako, da odločajo samo v tistih zadevah, za katere se sami odločijo, da jih je treba šteti kot nujne? Slovensko sodniško društvo je sodnike namreč pozvalo k takemu protestnemu ukrepu in očitno je večina sodnikov takemu pozivu tudi sledila. Taka kolektivna odločitev sodnikov na prvi pogled ni presenetljiva zaradi preteklih brezuspešnih prizadevanj sodnikov in Sodnega sveta, da bi vlada predložila v zakonodajni postopek ustrezno zakonsko novelo, ki bi vzpostavila ustavno skladen plačni režim za sodnike. Tudi izkazana in izražena solidarnost tožilcev in odvetnikov s sodniškimi plačnimi zahtevami je pričakovana.

Po drugi strani pa preseneča molk celotne pravne stroke o tem, da je okrnjeno delovanje sodnikov in sodišč v očitnem nasprotju s kogentno zakonsko normo iz drugega odstavka 37. člena Zakona o sodniški službi. Slednja predpisuje, da sodnik ne sme ovirati delovanja sodišča zaradi uveljavljanja svojih pravic. Ta določba je umeščena v tretje poglavje omenjenega zakona o sodniških dolžnostih. Ni dvoma, da je delo sodišč zaradi preklicanih obravnav in narokov, ovirano, saj je to pojasnilo tudi Vrhovno sodišče v svojem sporočilu za javnost. A sodniki navajajo, da protestni ukrep ni namenjen uveljavljanju njihovih pravic, pač pa zgolj doslednemu spoštovanju načela pravne države, ki terja, da se brez zamud izvršujejo odločbe ustavnega sodišča. To je seveda povsem neposrečen poskus semantičnega trika, češ, nam sodnikom gre samo za načela, ne pa za denar. Ena temeljnih sodnikovih zakonskih pravic je pravica do ustrezne sodniške plače, ki jo sodnikom priznava 44. člen Zakona o sodniški službi in samo zato, ker so plačna razmerja med funkcionarji treh vej oblasti porušena, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče, so se sodniki odločili za protestni ukrep bistveno zmanjšanega obsega izvrševanja sodniških dolžnosti.

Če torej protestni ukrep, ki ga kolektivno izvajajo sodniki, lahko predstavlja kršitev sodniških dolžnosti iz drugega odstavka 37. člena Zakona o sodniški službi, kako to, da ne reagira Sodni svet? Pričakovati bi bilo, da bi Sodni svet o tem sprejel obrazloženo načelno stališče. Njegov avtonomen položaj, ki mu ga zagotavlja Ustava v 131. členu, terja, da po eni strani ščiti neodvisnost sodstva, kar v praksi tudi dejansko počne s tem, da vlaga pravna sredstva na Ustavno sodišče. A po drugi strani bi v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o sodnem svetu slednji moral tudi varovati in krepiti zaupanje javnosti v sodno vejo oblasti. Omenjeno zaupanje pa bo težko dosegljivo, če bodo stranke v sodnih postopkih zaradi namenoma povzročenih zastojev teh postopkov s strani sodnikov ugotovile, da so ti zastoji posledica kršitve zakonitih sodniških dolžnosti. Ovirano delovanje sodišč s strani sodnikov zaradi protestnih ukrepov pač ni mogoče šteti za upravičeni in dovoljeni način izvrševanja ustavne pravice sodnikov do svobode izražanja. Taka razlaga bi bila v očitnem nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti, ker bi povzročila prekomeren poseg v ustavno pravico vsakogar do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.