Volilne akrobacije z glasovnicami
Volitve naj bi bile praznik demokracije, a tudi letos niso minile brez zapletov. Najprej se je odprlo vprašanje zakonitosti združevanja predčasnih volišč, po volitvah pa so se oglasili številni posamezniki, ki so želeli svojo volilno pravico uveljavljati iz tujine, a so pri tem naleteli na resne ovire. V več primerih glasovnice, poslane po pošti, niso pravočasno prispele v tujino, posledično pa številni svoje volilne pravice niso mogli uresničiti oz. jim je bilo to vsaj bistveno oteženo. Odpira se tudi vprašanje, ali so vse po pošti oddane glasovnice prispele pravočasno v Slovenijo, da so se lahko upoštevale pri ugotavljanju izida glasovanja (upošteva se namreč le glasovnice, ki so prispele do 12. ure osmega dne po dnevu glasovanja).
Takšna praksa je posebej problematična, ker je zakonodajalec z uvedbo glasovanja po pošti ustvaril utemeljeno pričakovanje, da bo ta možnost dejansko in učinkovito zagotovljena. Če temu ni tako (npr. zaradi razdalje in počasnega delovanja mednarodnih poštnih storitev), takšen način uresničevanja volilne pravice ostaja zgolj navidezen, kar spodkopava zaupanje v demokratične procese, lahko pa je tudi protiustaven. Ker vse kaže na to, da gre za sistemski problem, smo se z namenom podrobnejše preučitve opisane problematike obrnili tudi na Državno volilno komisijo, vendar njihovega odgovora še nismo prejeli.
Po zapletih z neprispelimi glasovnicami iz tujine je ob ustanovni seji Državnega zbora sledila še afera z označenimi glasovnicami poslancev. Ti so v okviru tajnega glasovanja odločali o novem predsedniku DZ, pri čemer poslanci dveh parlementarnih skupin niso prevzeli glasovnic, mediji pa so kasneje razkrili še, da je bilo na delu oddanih glasovnic mogoče zaznati tri različne vrste oznak. Število glasovnic, označenih z vsako izmed teh oznak, je pri tem z izjemo ene glasovnice, sovpadalo s številom poslancev t. i. “tretjega bloka.” Tovrstne prakse “nadzora” vodstva političnih strank nad poslanci – ki na žalost naj ne bi bile nič novega – odpirajo pomisleke tako z vidika načela tajnosti glasovanja kot tudi z vidika načela svobodnega mandata poslanca iz 82. člena Ustave.
Poslovnik DZ posebnih sankcij za kršitev tajnosti glasovanja ne predvideva, je pa kršitev tajnosti glasovanja v Kazenskem zakoniku opredeljena kot kaznivo dejanje. Prav tako je kot kaznivo dejanje opredeljena tudi kršitev svobodne opredelitve. V konkretnem primeru je izpolnitev zakonskih znakov navedenih kaznivih dejanj oz. dokazovanje njihovega obstoja sicer vprašljivo, pri tem pa velja izpostaviti, da je sodna praksa v zvezi z obema kaznivima dejanjema praktično neobstoječa. Zdi se torej, da gre za področje, ki je v veliki meri prepuščeno politični kulturi in integriteti poslancev ter vodij političnih strank, zato bi bilo vredno razmisliti, ali bi moral Poslovnik DZ za takšne primere predvideti jasnejše sankcije.
Ob vsem navedenem se odpira vprašanje, kako ob takšnih in podobnih “akrobacijah” ohraniti zaupanje javnosti v demokratične procese ter v integriteto političnih institucij. Takšen korak bi lahko predstavljala tudi uvedba preferenčnega glasu, ki bi poslancem zagotovila več “svobodne volje” nasproti njihovim političnim strankam. Tudi v tem mandatu pa kljub obljubam in jasno izraženi volji volivcev, ki so uveljavitev na referendumu uveljavitev preferenčnega glasu podprli s 70,77 %, zaradi nezadostne podpore s strani poslancev do te ni prišlo. Politične stranke tako – vsaj zaenkrat – ohranjajo odločilen vpliv na to, kateri poslanci bodo sedli v parlamentarne klopi in jih zastopal, s tem pa tudi večji politični nadzor nad njimi.