Zakaj je parlamentarni nadzor
nujen v predlogu sprememb ZNB?


Anuška Podvršič, Pravna mreža za varstvo demokracije

6. 12. 2021

Predlog sprememb 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, ki smo ga pripravili s kolegi in kolegicami ter s Pravno mrežo za varstvo demokracije temelji na zahtevah odločbe ustavnega sodišča iz maja letos. Zasleduje spoštovanje ustavnih načel sorazmernosti, zakonitosti in delitve oblasti.

Trenutno smo še vedno v stanju, za katerega je ustavno sodišče ocenilo, da ni skladno z ustavo, saj vladi daje preširoka in premalo določena pooblastila pri sprejemanju ukrepov za zamejitev epidemije. Zato smo v predlog zakonskih sprememb vključili več varovalk, med drugim tudi za slovenski sistem nov državnozborski nadzor nad ukrepi vlade v izjemnih situacijah zdravstvenih kriz.

Stopnjevanje ukrepov na podlagi javno objavljene ocene strokovne skupine

Predlog poudarja, da vlada lahko najbolj omejujoče posege v človekove pravice (npr. omejitev prehoda meje, gibanja, zbiranja in prodaje blaga in storitev) sprejme le, če drugi zakonski ukrepi za zamejitev epidemije niso zadostni. Podlaga za sprejem takšnih ukrepov je mnenje strokovnjakov in strokovnjakinj, biti pa morajo nujni, primerni in sorazmerni za preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni, za varovanje zdravja in življenj ljudi. Vlada mora zagotoviti, da ukrepi ne povzročajo čezmernega posega v človekove pravice, kar pomeni tudi, da ne obstajajo milejši ukrepi, ki bi bili enako učinkoviti. Strokovnost ukrepov zakonski predlog varuje z zahtevo, da mora o izrednih ukrepih podati strokovno oceno strokovna skupina, ki jo ustanovi vlada ali ministrstvo za zdravje. Ocena mora vsebovati med drugim seznam kazalnikov in meril, mora pa biti tudi javno objavljena v uradnem listu. Če vladna uredba odstopa od strokovne ocene, mora vlada razloge za to posebej obrazložiti.

Parlamentarni nadzor nad ukrepi vlade

Minister za zdravje istočasno s predložitvijo predloga ukrepov tega pošlje tudi v seznanitev državnemu zboru, po sprejemu na vladi pa vlada državnemu zboru nemudoma pošlje tudi sprejeto uredbo. Z njo se seznani pristojno delovno telo državnega zbora najkasneje pet dni po sprejemu. Obveznost seznanjanja torej obstaja tako za predloge ukrepov kot za sprejete ukrepe. Poslanci in poslanke morajo biti pravočasno in celovito seznanjeni ne le z odločitvami, temveč tudi s predlaganimi, a ne sprejetimi rešitvami.

V nadaljevanju predlog zakona uvaja parlamentarni nadzor v času trajanja ukrepov: glavno vlogo daje pristojnemu državnozborskemu delovnemu telesu, ki mora podati soglasje k vsakemu podaljšanju ukrepov preko časovnih okvirov 30, 60 in 90 dni. Intenzivnejši način parlamentarnega nadzora je predviden, če vsebinsko enak ukrep velja dalj časa – v teh primerih zakon zahteva, da se delovno telo s podaljšanjem strinja in soglasje mora predstavljati kvalificirano večino v pristojnem državnozborskem odboru, če ukrepi trajajo dlje kot četrt leta.

Okrepljena vloga državnozborskega delovnega telesa

Predvideni nadzor delovnega telesa državnega zbora upošteva in krepi predvsem načelo delitve oblasti ter nanj vezan sistem zavor in ravnovesij. Ureditev je skladna z obstoječo ureditvijo, odgovornost, prenesena na državnozborsko delovno telo, pa zagotavlja po eni strani hitrejši in učinkovitejši mehanizem nadzora v primerjavi z rešitvijo, da bi nadzor izvajal cel državni zbor. Obstoječi način dela delovnih teles tudi omogoča pridobitev potrebnih dodatnih informacij in vključitev stališč zainteresirane javnosti ter strokovnjakov.

V času epidemije smo izkusili, da je hitro odločanje za učinkovito ukrepanje lahko ključno. Izvršilni oblasti je s predlaganimi spremembami zakona dan na voljo širok nabor ukrepov. A ker ti ukrepi močno posegajo v človekove pravice – tudi vseh prebivalcev in prebivalk naenkrat –, je nujna protiutež. Zato se ob obsežnih pooblastilih ene veje oblasti vzpostavlja kot dodatna protiutež mehanizem dodatnega nadzora druge veje oblasti.

Hkrati s hitrejšo odzivnostjo delovnega telesa na takšne izredne razmere je bil v razmisleku o tej rešitvi preučen tudi sistem ravnovesij znotraj takšnih delovnih teles; ta praviloma odraža razmerja v plenarnem delu. Poleg tega pa odločanje v plenarnem delu ne more zaobiti delovnega telesa, kar pomeni, da je za oceno ukrepov potrebno ustrezno soglasje že v tem delu parlamentarnega postopka.

Odgovornost za upravljanje ostaja na vladi

Odgovornost vlade za zakonitost vladnih ukrepov se s tem ne prenaša na poslanke in poslance. Se pa z nadzorom dodatno poudarja neovrgljiv pomen zakonitega in sorazmernega delovanja oblasti. Zakonodajalec ohranja svojo pristojnost in odgovornost, da splošno, abstraktno in zakonito odloča o omejitvah človekovih pravic. To vlogo se zdaj dopolnjuje s pristojnostmi tudi v bolj konkretnih primerih, ko je vladi izjemoma omogočeno, da sprejema nujne ukrepe za preprečitev širjenja nalezljivih bolezni – če ti ukrepi veljajo dalj časa, pa mora vlada za njihovo uveljavljanje pridobiti tudi soglasje pristojnega državnozborskega telesa.

Podobno ureditev poznajo v Avstriji od lanskega leta in v Italiji. V času epidemije koronavirusa smo videli, kako pomembno vpliva trajanje veljavnosti omejevalnih ukrepov na njihovo težo in invazivnost. Naj gre za fizično ločitev od sorodnikov, prijateljev ali življenjskih partnerjev ali za prepoved izvajanja javnih služb in gospodarskih dejavnosti. Dlje ko trajajo ukrepi, ki omejujejo človekove pravice, težje in intenzivnejše so te omejitve. Zato je nujno, da se nad njimi okrepi tudi nadzor. Ta lahko bistveno vpliva na to, da bodo ukrepi zakoniti, strokovno primerni in skladni z ustavnimi načeli.