Na Vlado smo se obrnili v zvezi z Uredbo o varovanju predsednika Vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 103/22). Uredbo smo preučili in menimo, da ni skladna z ustavnim načelom zakonitosti, po katerem je izvršilna oblast vezana na zakon in ne sme prekoračiti okvira zakona. V nadaljevanju podajamo naše videnje in natančno razložimo pomisleke, zaradi katerih menimo, da Uredba nima podlage v zakonu. Prosili smo jih, da se spornih vprašanj opredelijo.

Uredba o varovanju predsednika Vlade Republike Slovenije ureja varovanje predsednika Vlade in njegovih družinskih članov. Varovanje pa se izvaja v okviru Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije. V ta namen se s policije na generalni sekretariat vlade premesti potrebno število policistk_ov.

Zakon o Vladi Republike Slovenije (ZVRS) ureja naloge Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije, ki je vladna služba. Skladno s 25. členom Generalni sekretariat Vlade vodi generalni sekretar, ki ga imenuje in razreši vlada na predlog predsednika vlade. Generalni sekretar po navodilih predsednika vlade skrbi za pripravo sej vlade in izvrševanje njenih odločitev ter opravlja druge naloge v zvezi z organizacijo dela v vladi in vladnih službah. Zakon jasno in izčrpno opredeljuje naloge sekretariata in varovanje predsednika vlade in njegovih družinskih članov ni v njegovi pristojnosti oziroma med njegovimi nalogami.

Po našem mnenju v zakonu ni pooblastila vladi, da z uredbo uredi celovit prenos policijskih nalog s policije na drug državni organ. Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) ureja organizacijo, delovanje in vodenje policije ter določa posebnosti delovno pravnih razmerij zaposlenih v policiji ter njihove pravice in obveznosti. Poleg tega zakon opredeljuje razmerje ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, do policije in ureja delovanje pomožne policije. V skladu z zakonom je policija neodvisen organ v sestavi ministrstva in zakon ne predvideva, da bi se lahko izvajanje celotnega sklopa nalog policije preneslo na drug organ, še posebej ne s predpisom izvršilne oblasti.

Menimo, da mora izvršilna oblast v razmerju do policije posebej paziti, da ne širi svojih pristojnosti, bolj kot to določa zakon, in bi morala biti posebej pazljiva, da počne le tisto, kar je izrecno določeno v zakonu. Takšna samovoljna širitev pooblastil izvršilne oblasti, ki nima jasne zakonske osnove, je posebej nevarna ravno, ko gre za vprašanje dela policije. Policija pri opravljanju policijskih nalog večkrat posega v človekove pravice in temeljne svoboščine ter lahko izvaja najrazličnejše prisilne ukrepe, vključno z uporabo strelnega orožja. Gre za ukrepe, ki jih je zakonodajalec zaupal policiji, da lahko učinkovito izvaja svoje naloge ter tako zagotavlja varnost posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države.

Uredba o varovanju predsednika Vlade Republike Slovenije v uvodu kot podlago navede 103. člen v zvezi z 69. členom ZODPol. Vendar na navedenih zakonskih členih ni mogoče utemeljiti celovitega prenosa varovanja s policije na drugi državni organ. Nevzdržna bi bila razlaga ZODPol, ki bi dopustila, da je možno s podzakonskim aktom prenesti celoten sklop nalog in pristojnosti policije na Generalni sekretariat Vlade. Navedeni člen predstavlja podlago zgolj za to, da se posamezni policist zaradi varovanja določenih oseb in objektov, nadzora nad delom policije ali obravnave pritožb nad delom policije premesti na delo v ministrstvo ali drug državni organ. Določba je umeščena v VIII. poglavje zakona, ki ureja status policistov ter posebnosti ureditve delovno pravnih razmerij in ureditve s področja zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in podpoglavje 3 z naslovom Posebnosti ureditve delovno pravnih razmerij in ureditve s področja zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanj. Torej že iz same umestitve v zakonu izhaja, da določba ureja delovnopravni položaj policista, ki se ga premesti, ne pa podlago za prenos celotnega sklopa nalog policije na drug organ.

Na koncu želimo opozoriti, da Zakon o državnem tožilstvu (ZDT) v 201. in 202. členu ureja pravno podlago za osebe s pooblastili policije, ki delujejo na Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, ki je samostojna notranja organizacijska enota pri specializiranem državnem tožilstvu. Zakon določa, da naloge odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj iz pristojnosti Posebnega oddelka opravljajo osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku. Te osebe so začasno premeščene na delovna mesta policistov v Posebnem oddelku. Zakon uredi pravice teh oseb in pooblastila, ki jih imajo. Poleg tega uredi pravno podlago za izdajo podzakonskega akta, s katerim lahko Vlada RS izda odredbo, s katero določi število delovnih mest policistov, začasno premeščenih v Posebni oddelek. Po našem mnenju posebna urejenost položaja oseb s pooblastili policistov v posebnem zakonu kaže, da je volja zakonodajalca, da se organizacija in delo policije in njene pristojnosti določno in nedvoumno uredijo v zakonu.