Omenjeni 53. člen v 1. alineji prvega odstavka določa, da je v medijih prepovedano spodbujati nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi taksativno naštetih osebnih okoliščin,[1] v 102. členu pa kršitev te določbe opredeljuje kot hujši prekršek, za katerega je pravni osebi zagrožena globa od 2.000 do 20.000 eurov. Navedeno predstavlja bistveno spremembo v primerjavi z veljavnim Zakonom o medijih,[2] ki v 8. členu sicer vsebuje prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, za kršitev te prepovedi pa ne predvideva posebne sankcije. Pri tem se odpira vprašanje, ali prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva s predvideno globo v predlogu ZMed-1 predstavlja ustavno nedopusten poseg v pravico do svobodnega izražanja.

Pravica do svobodnega izražanja je ena izmed najpomembnejših pravic v sodobni demokratični družbi, saj posameznikom med drugim omogoča, da lahko izražajo in izmenjujejo svoje ideje, mnenja in informacije ter si tako oblikujejo lastno mnenje o zadevah javnega pomena.[3] Kljub temu velikemu pomenu svobode izražanja za demokratično družbo pa ne gre za absolutno človekovo pravico. Čeprav prvi odstavek 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava)[4] ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja, je tako pri njenem razumevanju relevanten 15. člen Ustave, ki določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava. Konkretne omejitve svobode izražanja določa tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic.[5]

Vsakršno omejevanje pravice do svobodnega izražanja torej še ni nujno protiustavno. Do njene kršitve namreč pride šele ob prekomerni omejitvi oziroma posegu v to pravico. Pri tem velja izpostaviti, da je v Sloveniji že na ustavni ravni, in sicer v 63. členu Ustave, določena prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni. Ustava s tem izrecno določa, da določene vsebine izražanja niso predmet ustavnega varstva,[6] oblast pa skladno z navedeno določbo ne le lahko, temveč tudi mora omejiti izražanja oziroma ravnanja, ki sodijo v navedene kategorije.[7] Zakonske določbe, ki prepovedujejo sovražni govor in zanj določajo sankcije, tako konkretizirajo navedeno ustavno določbo, hkrati pa so relevantne z vidika varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter prepovedi diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena Ustave. V teoriji pri tem ni dvoma, da se lahko prepoved iz 63. člena Ustave konkretizira tako s kazenskim kot s prekrškovnim pravom.

V kazenskem pravu so v 297. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1)[8] urejene zgolj hujše oblike javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ki izpolnjujejo še enega od dveh dodatnih pogojev: bodisi ogrožajo javni red in mir ali pa so izvršene z grožnjo, žaljenjem ali zmerjanjem. Navedena pogoja v 53. členu predloga ZMed-1 nista navedena, to da so pogoji za izvršitev kaznivega dejanja iz 297. člena KZ-1 strožji kot pogoji za izvršitev prekrška, ki ga opredeljuje medijska zakonodaja, pa samo po sebi ni sporno. Celo obratno: nujno je, da se opredelitvi kaznivega dejanja in prekrška ne prekrivata, saj je naloga zakonodajalca, da že pri vsebinski opredelitvi razdeli sporna ravnanja na kazniva dejanja in prekrške tako, da v abstrakten opis kaznivih dejanj doda element, ki predstavlja kvalifikatorno okoliščino, zaradi katere je ravnanje posameznika bistveno bolj družbeno nevarno.[9]

Izpostaviti velja, da kazensko pravo predstavlja sredstvo, s katerim država najbolj intenzivno posega v pravice posameznika. Posamezniku se storitev kaznivega dejanja vpiše v kazensko evidenco, kazensko pravo pa za kazniva dejanja praviloma predvideva tudi zaporne kazni. Tako na primer za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. člena KZ-1 predvideva kazen zapora do dveh let. Ker kazensko pravo kot ultima ratio predstavlja najintenzivnejši poseg v pravice posameznika, morajo biti pogoji za kazensko obsodbo strožji, v zakonu bolj jasno opredeljeni in omejeni na najhujše oblike družbeno nesprejemljivih ravnanj. Medijska zakonodaja, ki sporno ravnanje opredeljuje kot prekršek, na drugi strani predstavlja blažji poseg in je primarno namenjena regulaciji in preprečevanju škodljivih ravnanj. Ob tem je treba upoštevati tudi to, da imajo mediji velik vpliv na javno mnenje in družbeno percepcijo, zato je smiselno, da medijska zakonodaja omejuje širjenje vsebin, ki spodbujajo nasilje in sovraštvo, tudi brez dodatnih pogojev, saj bi lahko ti dodatno in nepotrebno omejili sankcioniranje in omejevanje sovražnih vsebin v medijih, ki ne dosegajo praga kaznivega dejanja iz 297. člena KZ-1.[10]

Pravosodna praksa in kazenskopravna teorija pri nas stojita na relativno restriktivnih stališčih, ki so na področju kazenskega prava zelo naklonjena svobodi izražanja, zato je vprašanje, ali rezultati vsakodnevne tožilske in sodne prakse zadovoljivo ščitijo pravice žrtev sovražnih ravnanj. V tem smislu je do določene mere razumljivo zatekanje pripravljavcev novega Zakona o medijih v prekrškovno pravo, ki sicer ni optimalno mesto, s katerega se tehta tako zahtevna vprašanja, kot je razmerje med svobodo izražanja in (soraz/preko)mernostjo njenih omejitev.[11]

Kljub temu v luči povedanega meniva, da prepoved sovražnega govora v predlogu ZMed-1 zasleduje ustavno dopusten cilj, saj predstavlja konkretizacijo prepovedi iz 63. člena Ustave, hkrati pa omogoča varstvo pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter prepovedi diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Tovrsten ukrep je z vidika vloge medijev v sodobni demokratični družbi in posledic, ki jih lahko ima sovražni govor v medijih, mogoče označiti tudi kot primeren, saj je z njim mogoče doseči zasledovani cilj. Omejitev se zdi tudi sorazmerna, saj jasno in (relativno) ozko opredeljuje sovražni govor, pri čemer ne prepoveduje kontroverznih in negativnih izjav, temveč zgolj resnično škodljive oblike govora, ki spodbujajo nasilje in sovraštvo. Hkrati je za sankcioniranje predvidena globa v razponu, ki pri presoji omogoča upoštevanje resnosti kršitve in drugih okoliščin.

Meniva torej, da prepoved sovražnega govora v medijih s predvideno globo sama po sebi še ne predstavlja nedopustne omejitve/posega v pravico do svobode izražanja. Ključno pri tem ostaja, kako se bo določba uporabljala v praksi, pri čemer je z vidika pomena svobode izražanja za demokratično družbo še posebej pomembno zagotoviti, da ne bo prihajalo do zlorab predvidene določbe in da se bo dejansko sankcioniralo zgolj izražanje, ki spodbuja nasilje oziroma sovraštvo do določene skupine oseb.

Opombe

[1] Tj. na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali državljanstva (prva alineja 1. odstavka 53. člena predloga Zmed-2).

[2] Zakon o medijih, Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16, 39/16, 45/19 – odl. US, 67/19 – odl. US in 82/21.

[3] Glej Vodnik po človekovih pravicah, Kaj je svoboda izražanja?

[4] Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a.

[5] Ta v drugem odstavku 10. člena določa, da izvrševanje svobode izražanja vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

[6] Glej Komentar Ustave Republike Slovenije, 63. člen, Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb, 2002, dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-dolocb-33/.

[7] Glej Komentar Ustave Republike Slovenije, 63. člen, Področje varovanja, 2002, dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/podrocje-varovanja-29/.

[8] Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US.

[9] Križnar, Primož, Spodbujanje sovraštva ali nestrpnosti, meja med prekrškom in kaznivim dejanjem, PP, št. 17-18, str. 11-13.

[10] Ob tem je treba poudariti, da številne evropske države kaznivosti javnega spodbujanja sovraštva že na področju kazenskega prava ne pogojujejo z dodatnimi pogoji, ampak je kot kaznivo dejanje opredeljeno golo javno spodbujanje sovraštva, kot ga opredeljuje 1. člen Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/913: “javno spodbujanje k nasilju ali sovraštvu, usmerjenemu proti skupini ljudi, opredeljeni glede na raso, barvo kože, vero, poreklo ali nacionalno ali etnično pripadnost, ali proti članu te skupine”. Takšen pristop izhaja tudi iz precedenčnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. Vejdeland in drugi proti Švedski z dne 9. februarja 2012, Lilliendahl proti Islandiji z dne 11. junija 2020).

[11] Glej npr. 15. točko odločbe Ustavnega sodišča U I 141/97-12 z dne 22. 11. 2001.