Prvi vtis o kreditih v švicarskih frankih sem si ustvaril, ko sem na radiu poslušal zgodbo kreditojemalca, ki so ga povprašali o prazničnih željah: moji družini je šlo odlično, dokler nisem najel posojila v švicarskih frankih. Od tedaj gre vse samo navzdol. Bojim se, da bom izgubil tako družino kot stanovanje… Takšnih in podobnih zgodb je na tisoče. Zelo podobno situacijo opisuje dr. Rajko Knez v ločenem mnenju k odločbi, o kateri pišem: »Ker so številni krediti najeti za daljše obdobje, tudi 30 let, nekateri kreditojemalci pa so danes dolžni celo več, kot so bili na začetku, ne gre le za dolgotrajno preteklo, ampak tudi prihodnje finančno obremenjevanje do mere, ki ga številni kreditojemalci ne zmorejo… Zame je torej nesporno, da imamo opravka s težkimi življenjskimi situacijami, ki ne zaznamujejo le posameznikov, tj. kreditojemalcev, ampak tudi njihove družine.« Seveda pa obstajajo še bolj črne zgodbe od omenjenih, na primer tiste, ki so povezane s prodajo kreditnih pogodb z ogromnimi popusti, vendar ne kreditojemalcem, temveč subjektom, ki sedaj z vsemi sredstvi izsiljujejo, da jih izterjajo v celoti. Ali se je ustavno sodišče že kdaj srečalo s podobno zahtevno situacijo desetin tisoč prebivalcev? Da, nekajkrat.

Na katere zadeve mislim? Mislim na primere, ko je bilo ustavno sodišče prisiljeno ustvarjalno razlagati ustavo v korist varstva človekovih pravic. Na primer pri obravnavi denacionalizacije, kršitev pravic izbrisanim in glede sojenja v razumnem roku. V prvem primeru se je do aktivistične rešitve v korist pritožnikom povzpelo ustavno sodišče samo, v drugem šele ob pomoči ESČP, v tretjem pa je to storilo ESČP s pilotno obsodbo Slovenije namesto ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče je kreiralo t. i. pričakova(l)no pravico denacionalizacijskih upravičencev in zapovedalo vsem, vključno z zakonodajalcem, da jo morajo brezpogojno spoštovati brez slehernih omejitev. Pri tem morajo zagotoviti, da bo njihovo krivično odvzeto premoženje vrnjeno v naravi, da bodo enakopravno upoštevana tudi premoženjska upravičenja pravnih oseb in da ne bo mogel nihče, niti s pomočjo referenduma zavirati in omejevati procesa denacionalizacije. Če ne upoštevamo manjšega dela še vedno nerešenih zadev, ki grobo kršijo standarde glede sojenja v razumnem roku, so bile navedene usmeritve ustavnih sodnikov izvršene.

Ustavno sodišče je v nasprotju s prevladujočim javnim mnenjem samozavestno kreiralo pravico neustavno izbrisanih oseb do vrnitve stalnega prebivališča za nazaj, od neustavnega izbrisa. Ustavni sodniki (bil sem med njimi) izvršitve svoje enotno sprejete odločitve ne bi doživeli, če je ne bi podprlo in širše utemeljilo ESČP. Že na prvi pogled se pokaže velik razkorak med ravnanjem ustavnih sodnikov: v zvezi s krediti v švicarskih frankih prepovedujejo zakonsko urejanje z učinkom za nazaj, pri izbrisanih pa je ustavno sodišče namesto zakonodajalca odredilo vrnitev stalnega prebivališča za nazaj. Ta odločba je bila vstopnica v družino najbolj vplivnih evropskih ustavnih sodišč.

Kljub dolgotrajnemu nasprotovanju je ESČP kreativno in razvojno razlagalo konvencijske in ustavne pravice prebivalcev Slovenije do sojenja v razumnem roku. Tako je vedno pogosteje in strožje kaznovalo državo, ki se ni hotela pokoriti evropskim minimalnim standardom glede trajanja sojenja. Slovenija je s posebnim zakonom uredila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tako, kot je terjala pilotna sodba ESČP.

Za vse tri primere velja, da ustavni oziroma evropski sodniki niso priznavali formalističnih ugovorov, ki so ustavne omejitve, namenjene varstvu pravic, razlagali v škodo popravljanja povzročenih krivic. Kakšna bi morala biti odločba ustavnega sodišča v zvezi s posojili v švicarskih frankih, če bi hotela spoštovati tovrstna svetla izročila?

V središču pozornosti ustavnih sodnikov ne bi smele biti interesi pretežno tujih bank, temveč varstvo pravic kreditojemalcev, ki so ogrožene zaradi pomanjkljivosti bančnega proizvoda in skokovite rasti vrednosti franka v primerjavi z evrom. Bančni produkt, ki so ga dale na tržišče in ga agresivno promovirale in tržile, je v svojem bistvu toksičen. Če ne bi enostransko in nesorazmerno prenesel vseh tveganj na kreditojemalce, ne bi prihajalo do kreditnega suženjstva. Banke so opozorila Narodne banke, da gre za tvegane bančne posle »upoštevale« tako, da so celotno tveganje prenesle na kreditojemalce in ob tem zatrjevale, da se ne more in ne bo zgodilo nič pretresljivega. Morda bi to lahko primerjali z napisom na smerokazu čez minsko polje: tole je najkrajša pot do vašega cilja, prehod na lastno odgovornost.

Zanimivo je, da kot razlog proti zakonskemu urejanju navajajo, da je vsak kreditojemalec v drugačnem položaju, kot da vsak denacionalizacijski upravičenec, izbrisani in tisti, ki predolgo čaka na sodno odločitev, nima svoje specifične življenjske zgodbe. Tako jo imajo tudi kreditojemalci. Nekateri so se za švicarski kredit odločili, ker so banke zatrjevale, da za evrski kredit ne izpolnjujejo pogojev, drugi so verjeli, da samo kredit v švicarskih frankih zagotavlja njegovo stabilnost, tretji so naivno sledili glasu »poznavalcev«, da je to najcenejši in najbolj varen kredit, četrti so bili zapeljani z napisom »stanovanjski krediti« na bančnem okencu, za katerim so prodajali ta visoko tvegani finančni posel, vsem pa je skupno, da se je najem tega najbolj ugodnega kredita spremenil v nočno moro, ki v mnogih primerih vodi do izgube stanovanja, razpada družine, obubožanja kreditojemalcev in celo samomorov.

Toda kljub vsem razlikam je mogoče z zakonom lajšati položaj prizadetih in zagotoviti spoštovanje minimalnih standardov njihovega varstva. Zakon je v obravnavani zadevi najbolj primerno spravno sredstvo za uravnavanje odnosov glede na to, koliko je k težavam prispevala agresivnost bank, pasivnost državnih nadzornih organov in naivnost kreditojemalcev. Še posebej, kadar gre za kompromis, ki kreditne pogodbe obdrži v veljavi, bankam pa zagotavlja vsaj takšne dobičke kot jih imajo pri evrskih kreditih.

Sprašujejo me, ali bi napisal odklonilno ločeno mnenje k sodbi, ki je zakon razveljavila, če bi še bil ustavni sodnik. Seveda bi ga napisal, začelo bi se takole: V drugem členu ustave sta pravna država in socialna država prirejeni. Zato ne bi smeli pravne varnosti tujih bank povzdigovati nad socialno varnost lastnih prebivalcev, ki so jim premoženje in življenje uničila posojila v švicarskih frankih. Predstavniki bank, ki niso nikoli obžalovali, da so dali na tržišče posojila v švicarskih frankih ali izrazili sočutje do kreditojemalcev, pravijo, da odločbe ustavnega sodišča ne doživljajo kot svoje zmage, temveč kot zmago pravne države. Ali naj bi to pomenilo, da drugačna odločitev sodišča ne bi pomenila zmage kreditojemalcev, temveč zmago socialne države?

Ustavno sodišče že tradicionalno poudarja pomen načel pravne države in zapostavlja socialno državo. Tovrstna kritika se na žalost iz komentarja Ustave (dr. Barbara Kresal) in zbornikov, kakršen je najnovejši (Socialna država in revščina), ki ga je izdala Mariborska univerza, ne uspe prebiti v sodno prakso. Dr. Etelka Korpič-Horvat v omenjenem zborniku poudarja pomen tistih odločitev ustavnega sodišča, ko je s pomočjo doktrine o načinu izvršitve uspešno zavarovalo človekove pravice in temeljne svoboščine.

Druga ustavna sodišča v regiji so v podobni situaciji ravnala povsem drugače: priznala so, da je retroaktivnost posamezne zakonske določbe v tem primeru več kot prepričljivo utemeljena z javnim interesom. Pri tem so se, hrvaško in črnogorsko na primer, sklicevala na določbe o socialni državi in pravičnosti, ki so takšne kot da bi bile prepisane iz slovenske ustave. Hrvaški ustavni sodniki se niso bali povedati, da so stroški uresničitve interventnega zakona kaplja v morje milijardnih zaslužkov bank na hrvaškem finančnem trgu. Tako so ravnala ustavna sodišča ne glede na to, ali je zakon predlagala vlada (kot se je to zgodilo na Hrvaškem) ali je bil enotno izglasovan v parlamentu kljub nasprotovanju vlade (kot se je to zgodilo v Črni Gori). Sprašujem se, ali je res nujno, da bogatejša in bolj evropska država, z razvojem postaja bolj neoliberalna in manj zavezana socialni državi in pravičnosti, vključenosti, človečnosti in solidarnosti.

Po odločitvi ustavnega sodišča so zelo zožene možnosti sistemskega urejanja problemov kreditojemalcev. Možne so sicer tožbe na ESČP, ki lahko s pilotno sodbo poseže v zadevo, čeprav je doslej prepuščalo iniciativo Sodišču EU. To je povezano z dvema težavama. Prva je v tem, da so sodbe ESČP s socialnim pridihom manj verjetne, ker konvencija o socialni državi izrecno ne govori. Drug problem je v tem, da morajo kreditojemalci tožiti pred ESČP svojo državo in ne bank, ki so jim težave povzročile. Tudi zato sem presenečen, da je finančni sektor vsakokratne vlade, na žalost tudi sedanje, v celoti in brez ostanka podpornik bank, celo takrat, ko to pomeni negiranje v državnem zboru sprejetega zakona in ima lahko za državne finance resne negativne posledice. Preberemo lahko celo, da banke podpirajo stališča vlade, ki so bila poprej v celoti prepisana iz stališč združenja bank.

Kreditojemalcem ostaja trnova pot sprožanja individualnih sodnih sporov. Vsak od kreditojemalcev je pred sodiščem soočen ne samo z banko, pri kateri je najel posojilo, temveč z blokom vseh bank, povezanih v združenje, ki skupaj s svojimi pravnimi svetovalci dokazuje, kako s krediti v švicarskih frankih ni bilo nič narobe. Druga omejitev je, da obubožani zaradi kredita v švicarskih frankih finančno ne zmorejo dolgotrajnega pravdanja. Glede tega je dragoceno opozorilo ustavnega sodišča, da je težka finančna situacija kreditojemalca osebna okoliščina, ki lahko pripelje do diskriminacije, če zaradi nje nima dostopa do učinkovitih pravnih sredstev. Upam, da to pomeni, da bodo odslej sodišča pri ocenjevanju brezizhodnosti finančnega položaja kreditojemalca upoštevala tudi odplačevanje kreditnih obrokov. Tretji problem je, da se sodne zmage na instanci spreminjajo v poraze (in obratno). Preobrati se dogajajo počasi, zato pa lahko kot v kakšni tv-nanizanki tudi po večkrat. In tako smo pri četrti težavi kreditojemalcev, da za razliko od bank ne zmorejo čakati na dokončno sodbo desetletje in dalj.

Mnenje je bilo prvič objavljeno na spletnem mestu Dnevnik.si 31. decembra 2022. Povezava do objave: https://www.dnevnik.si/1043004006

Fotografija avtorja zapisa: Borut Peterlin, Mladina