Pravna mreža za varstvo demokracije pozdravlja nove usmeritve in obvezna navodila za ravnanje policije ob javnih shodih. Strinjamo se, da pravica do spontanega demonstriranja pretehta nad obveznostjo prijave zbiranja, kadar so demonstracije neposreden odziv na določen dogodek ali dejstvo. Pravna mreža ves čas opozarja, da je bilo omejevanje protestov s strani izvršilne veje oblasti v zadnjih dveh letih nesorazmerno in neustavno, zato:

• pozdravljamo nove usmeritve in obvezna navodila ministrstva za notranje zadeve za ravnanje policije ob javnih shodih,
• pozivamo policijo, da ustavi vse prekrškovne postopke, ki tečejo proti domnevnim organizatorjem protestov zaradi neprijavljenih shodov,
• pričakujemo, da bodo sodišča v postopkih odločanja o zahtevah za sodno varstvo upoštevala odločbo ustavnega sodišča U-I-50/21-39 ter pomen spontanih protestov (kot bistven element ustavne pravice do mirnega zbiranja) za demokratično družbo.

Nad nekaterimi vidnejšimi protestniki, ki so v zadnjih dveh letih izvrševali ustavno pravico do mirnega zbiranja, še vedno visijo številni prekrškovni postopki. Ti so posledica nezakonitega razumevanja pojma organizator protesta in napačnega razumevanja koncepta spontanih javnih shodov s strani policije in ministrstva za notranje zadeve pod prejšnjim ministrom Alešem Hojsem. Policija protestnikom namreč očita, da kot organizatorji shoda tega niso prijavili na policiji oz. niso pridobili dovoljenja pristojne upravne enote za izredno uporabo ceste, za kar jih kaznuje z denarnimi globami. Zoper odločbe smo podali že več kot 40 zahtev za sodno varstvo, zoper pravnomočno zaključene postopke smo podali pobudo državnemu tožilstvu za vložitev izrednih pravnih sredstev za odpravo odločb, protestniki pa prekrškovne odločbe še naprej prejemajo.

V več postopkih smo opazili, da se je prekrškovni organ pri določanju organizatorja shoda skliceval na mnenje Direktorata za upravne notranje zadeve (DUNZ) Ministrstva za notranje zadeve št. 007-518/2021/7 z dne 21.9.2021. Ministrstvo je v mnejnu podalo definicijo organizatorja shoda, ki v nasprotju z načelom zakonitosti bistveno širi zakonsko definicijo organizatorja. V zvezi s tem podajamo nekaj pojasnil:

• Vidnejših protestnikov ni mogoče šteti za organizatorje javnih shodov

Pravna mreža je v vloženih pravnih sredstvih že večkrat opozorila, da definicija organizatorja, kot jo je podalo ministrstvo v času ministra Aleša Hojsa, nima zakonske podlage. Zakon o javnih zbiranjih izrecno določa, da je organizator shoda fizična ali pravna oseba, za račun katere se izvede shod, in vsak, ki se javno razglaša za organizatorja ali kot organizator nastopa pred državnim organom (4/1/7. člen ZJZ). Protivladni shodi se niso izvedli za račun oseb, ki se jim očita prekršek, ravno tako se te osebe niso nikoli javno razglašale za organizatorje, niti kot organizatorji nisto nastopale pred državnim organom. Mnenje ministrstva je z definicijo organizatorja, ki nima podlage v zakonu, kršilo načelo zakonitosti in je bilo očitno sestavljeno za potrebe kaznovanja protestnikov proti vladi, ki je bila na oblasti v času njegove izdaje. Predstavljajo je podlago za to, da je policija kršila temeljne človekove pravice protestnikov do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) in do mirnega združevanja (42. člen Ustave RS), saj so bili protestniki neutemeljeno opredeljeni kot organizatorji in zato kaznovani z globo. Mnenje ministrstva pod prejšnjo je vlado predstavljalo oblastno onemogočanje spontanih shodov. Pred vsakim protestom se namreč nekdo nekje odloči, da želi spregovoriti skupaj z drugimi. Zato definicija organizatorja ni in ne more biti vezana na to, ali je nekdo pozval k protestu, na njem držal mikrofon in ljudi usmerjal, ampak na to, v čigavem interesu je shod izveden. Če shod zasleduje partikularne in homogene interese oz. koristi organizatorjev, gre za organiziran shod, če pa gre za množično, heterogeno gibanje, kjer ljudje iz različnih vidikov naslavljajo zelo široka vprašanja javnega pomena, gre za spontan shod, razen če se seveda nekdo tudi na takem shodu razglasi za organizatorja.

• Poseben pomen spontanih oz. neorganiziranih javnih shodov v času nedemokratičnega delovanja oblasti

Ustavno sodišče RS v odločitvi U-I-50/21-39 z dne 17.6.2021 zapisalo, da so v kontekstu pravice do mirnega zbiranja “še posebej pomembni neorganizirani oziroma spontani shodi”, kajti “kot taki so izraz svobodnega zbiranja brez kakršnihkoli omejitev ali predpogojev na strani države, s tem pa omogočajo takojšen ter neposreden odziv posameznikov na aktualne dogodke javnega pomena. Beneška komisija opozarja, da so spontane demonstracije element zdrave demokracije ter da morajo države zagotoviti ustrezne in razumne ukrepe za njihovo omogočanje in varstvo, na enak način, kot to velja za vnaprej načrtovana zbiranja.” (24. točka). Ustavno sodišče je poudarilo, da prepoved neorganiziranih shodov pomeni hud poseg v pravico do mirnega zbiranja, saj ravno neorganizirani shodi najbolj omogočajo takojšnje ter neposreden odziv posameznikov na aktualne dogodke (31. točka).

V luči ustavnoskladnega razumevanja zakonske ureditve je treba izpostaviti, da je varovanje spontanih shodov še posebej pomembno v času avtoritarnih oblasti, ki pravice do protesta ne razumejo kot temeljne človekove pravice, ampak jo na vsak način želijo omejiti ter kaznovati in ustrahovati protestnike. V časih, ko izvršilna oblast nesankcionirano neustavno in nezakonito upravlja državo, oblastne politične stranke preko svojih medijev izvajajo osebne diskreditacije in podpihujejo nestrpnost in sovraštvo zoper politične nasprotnike, ko je policija politično instrumentalizirana, sodišča pa o kršitvah človekovih pravic odločajo relativno počasi, so spontani in neprijavljeni protesti, ki vsaj do določene mere zagotavljajo anonimnost protestnikov, edini način za izvrševanje ustavne pravice do mirnega zbiranja. V zahtevi po prijavi protestov se sicer zrcali legitimen interes policije, da je zaradi morebitnih tveganj in načrtovanja varovanja pred shodom seznanjena z njegovim potekom in obsegom, a prijavo policiji je od protestnikov mogoče zahtevati zgolj v okoliščinah, ko država pri zagotavljanju pravice do mirnega zbiranja in javnih zborovanj upošteva, da nima zgolj negativne dolžnosti, da se vzdrži posegov vanjo, temveč da ima tudi pozitivno dolžnost spodbujanja in varstva izvrševanja pravice do mirnih protestov. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-50/21-39 opozorilo, da mora država “vedno izhajati iz presumpcije in favorem organizaciji shodov. Pozitivne dolžnosti države vključujejo dolžnost sodelovanja in dogovarjanja z organizatorji zbiranja za namen njegove čim bolj nemotene izvedbe.” (20. točka).

V obdobju preteklih dveh let policija s protestniki ni sodelovala, ampak jih je na vsakem koraku kaznovala in šikanirala. Poleg prekomernih in neustavnih posegov v pravico do mirnega zbiranja v času epidemije, so bili zaradi hupanja kaznovani protestniki, ki so v času epidemije izvedli proteste v avtomobilih, zaradi počasne vožnje so bili kaznovani taksisti, zoper protestnika, ki je na zvočniku na kolesu predvajal protestniške pesmi je bil s strani policije sprožen inšpekcijski postopek zaradi kršitve avtorskih pravic, ministrstvo za notranje zadeve oz. vlada so od državnega odvetništva zahtevali vložitev tožb za povračilo stroškov policijskega varovanja protestov, organizatorja protesta se lahko kaznuje tudi, ker protestniki s pločnikov ali trgov stopijo na cesto (ker se tudi za shode na javnih cestah zahteva dovoljenje s strani upravne enote, so shodi za izražanje mnenj o javnih zadevah praktično omogočeni zgolj na trgih, pločnikih in pešpoteh, shodi na ulicah oz. vsaka mobilnost shoda pa je praktično onemogočena, saj je zanjo potrebno dovoljenje upravne enote za izredno uporabo ceste, za katerega je potrebno predložiti elaborat o zapori ceste in izvesti fizično zaporo, kar je oboje povezano z visokimi finančnimi sredstvi, takšna ureditev je z vidika pravice do protesta vprašljiva, saj omejuje pravico do mirnega zbiranja).

Pravica do spontanega, anonimnega protesta varuje ustavno pravico do mirnega zbiranja v času vzpona avtoritarnih oblasti na podoben način kot možnost anonimnih zapisov na socialnih omrežjih in v medijih ščiti svobodo izražanja. Svoj interes po pridobitvi podatkov o morebitnih shodih si policija (oz. izvršilna veja oblasti) ne more zagotoviti z nezakonito interpretacijo Zakona o javnih zbiranjih, ki arbitrarno širi jasne zakonske definicije in s tem krši načelo zakonitosti, ampak si ga lahko zagotovi bodisi z vzpostavitvijo zaupanja s strani državljanov in državljank ali s spremembo zakonodaje, ki bo omogočila sistem prijav shodov, ki protestnikov ne bo izpostavljal zlorabam oblasti in jih eksistenčno ogrožal.