Vladavina prava, demokracija in temeljne pravice – umetnina

Vladavina prava, demokracija in temeljne pravice imajo v pravu Evropske unije (EU) posebno mesto. Povzdignjene so v 2. člen Pogodbe o EU (PEU) skupaj s še nekaj drugimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda in enakopravnost – na njih temelji evropska integracija. To so vrednote, ki zajemajo samo bistvo Evrope – projekta miru, utemeljenega na solidarnosti, človečnosti, sprejemanju in pluralizmu. To so vrednote, za katere se pričakuje, da si jih delijo vse države članice, in za katere so, ko so podpisale Lizbonsko pogodbo, obljubile, da jih bodo spoštovale in krepile. Vladavina prava, demokracija in temeljne pravice so izpostavljene kot najpomembnejši temelji, ki so so-ustanovni in v svojem bistvu medsebojno povezani. Ko je spodkopan eden od njih, je neizogibna krnitev tudi drugih vrednot (Carrera et al., 2013). Vladavina prava brez demokracije je kontradikcija, demokracija brez vladavine prava pa lahko zlahka vodi v diktaturo večine. Prav tako so temeljne pravice tesno povezane z drugima dvema vrednotama (Bárd et al., 2016). Denimo odnos med svobodo izražanja, pravico do informacij in informiranim sodelovanjem v demokraciji: posameznik lahko informirano izbira zgolj v času volitev, vsebinsko pa lahko sodeluje v javnih debatah samo, če ima vedenje o dejstvih (Bayer et al., 2019: 62).

Čeprav se je vrednote iz 2. člena PEU v Evropi dolgo časa jemalo za samoumevne, se je konkretno nazadovanje začelo pred desetletjem na Madžarskem in zdaj gredo po tej poti tudi druge članice. EU danes vključuje države, ki niso več ustavne demokracije. Po merilih raziskovalnega inštituta Varieties of Democracy (V-Dem) Madžarska preprosto ni več to, Freedom House pa Madžarske ne uvršča več med “svobodne države”. Po meritvah indeksa sprememb Bertelsmann inštituta (BTI) je Madžarska med državami, kjer je prišlo do najbolj občutnega nazadovanja na področju vladavine prava. Tudi indeks o vladavini prava Projekta svetovne pravičnosti je pokazal uničujočo sliko: Madžarska in Poljska sta doživeli največje nazadovanje med državami v regiji EU/EFTA/Severna Amerika. Leta 2020 je Madžarska dosegla svoje dno: z najnižjimi ocenami na področjih varovalk glede vladnih pooblastil, dostopnega vladanja, temeljnih pravic, uresničevanja zakonodaje, državljanske pravičnosti in vladavine prava na splošno. Madžarska in Poljska, če bi kandidirali danes, ne bi mogli postati članici EU.

Seveda, nobena država ni imuna na posamezne kršitve vrednot 2. člena PEU. A razlika je med občasnimi kršitvami in sistematičnim nazadovanjem vladavine prava. Madžarska in bolj nedavno Poljska sodita v slednjo kategorijo. Uvedli sta postopke, “prek katerih izvoljene javne oblasti namenoma uresničujejo vladne načrte s ciljem, da se sistematično ošibi, izniči ali podredi notranja varovala pred oblastno močjo, s čimer se utrjuje dolgoročno vladavino trenutno prevladujoče stranke”. (Pech in Scheppele, 2017) Zato ne preseneča, da sta se ti dve državi znašli v postopkih iz prvega odstavka 7. člena PEU, ki naj bi ugotovili, ali obstaja očitno tveganje za hujše kršitve vrednot iz 2. člena PEU.

Vladanje z goljufanjem

“Vladanje z goljufanjem” je naslov najnovejše knjige Andrása Sajója (2021), v kateri trdi, da bo iliberalna demokracija, ali kot pravi sam, demokracija s plebiscitarnim voditeljem ali “DPV, nova Führerjeva demokracija” naredila vse, kar lahko, da prikrije svoje resnične, avtoritarne težnje. Tak režim je nujno utemeljen na “teoriji goljufanja” v ustavnem pravu, naj gre za neposredne laži, zavajanja, prevare, trike ali kaj drugega. “Goljufanje” je definirano kot “pretvarjanje, da se spoštuje pravilo, zato da bi se od njega odstopalo, pri čemer tisti, ki goljufajo, pogosto s tem pridobijo nezaslužene ugodnosti […] Pri goljufanju se goljuf – plebiscitarni voditelj – napačno predstavlja, da spoštuje pravilo. Iliberalni režimi, ki se zanašajo na sistematično goljufanje se pretvarjajo, da izponjujejo zahteve vladavine prava, s tem ko sledijo posamičnim pravilom, ki se zdijo primerna, a to počno ob nespoštovanju relavantnih standardov ali načel vladavine prava. Režim, ki goljufa v svoji uporabi prava, krši obljubo “resničnosti” oziroma avtentičnosti, da bodo temeljna pravila igre upoštevana.” (Sajó, 2021: 5) Goljufanje se lahko opazi v odnosu do vseh evropskih vrednot, a v nadaljevanju so izpostavljeni primeri goljufanja, vezani na vladavino prava in varovanja človekovih pravic.

Zunanji videz vladavine prava

Četudi iliberalne vlade naredijo vse, da bi se znebile zavor in ravnovesij, ki omejujejo oblastno moč, trdijo, da so zavezane evropskim vrednotam. Nespoštovanje vladavine prava je velika stigma, zato dajejo kršitvam vrednot videz legalnosti. Zanašajo se na prej omenjeno “teorijo goljufanja” in jih umeščajo v pravna pravila. To počno, namesto da bi priznale, kaj zares poteka: spreminjanje zakonodaje in institucij z izključnim ciljem ohranitve moči in denarja. Na ta način poskušajo iliberalne vlade zamešati legalnost in vladavino prava. Trdijo, da je vse, kar počno, legalno. Z razkritjem teh prikritih poskusov uničenja vladavine prava, postanejo ti sistemi določeni z oksimoroni, kot je denimo ustavni populizem (Blokker, 2019a, 2019b; Halmai, 2019) ali zlorabljujoč ustavizem (Dixon in Landau, 2019). Ti izrazi kažejo, da je vladavina prava samo zunanji videz, saj v teh sistemih pravo ne nasprotuje arbitrarni oblastni moči in tako se teh sistemov ne more več označevati za demokracije, ki temeljijo na vladavini prava. Ustavno sodišče je spolitizirano, najbolj izkušene sodnike se odstavi z najvišjih sodišč, sistem varuha človekovih pravic, kot smo ga poznali, preneha obstajati, medijska raznolikost je resno ogrožena, akademska svoboda je zamejena, prostor za delovanje nevladnih organizacij se krči, zagovorniki človekovih pravic so stigmatizirani, iz ranljivih manjšin pa se dela dežurne krivce za vse (Tóth, 2012), in celo najnižje zahteve vladavine prava niso več izpolnjene (Schumpeter, 1950), saj volitve po mnenju mednarodnih opazovalcev niso več svobodne.

Zunanji videz varovanja človekovih pravic

Tako kot je postalo stigma biti kršitelj vladavine prava, je podobno, vsaj po holokavstvu govorica o človekovih pravicah postala izjemno pomembna in je pridobila pomembno legitimacijsko moč v nacionalnih politikah. Nobena vlada na nobenem koncu sveta je ne bi danes neposredno prevpraševala. Zato so državne kršitve človekovih pravic – tako kot nazadovanje vladavine prava – prikrite. Iliberali neposredno ne priznajo krnjenja pravic, ampak poskušajo zatrjevati, da je potreba po omejevanju temeljnih pravic v interesu legitimnih ciljev države, ki naj bi bili nujni in proporcionalni. Za primer lahko vzamemo utemeljitve kaznovalne naravnanosti zakonodaje o treh zaporednih kršitvah, o doživljenjski zaporni kazni brez možnosti skrajšanja kazni v imenu varnosti (Lévay, 2016) ali podaljševanje izrednih razmer od leta 2015 dalje (Drinóczi, 2020), ko naj bi se ravnovesje med svobodo in varnostjo določalo drugače kot v običajnih časih. Alternativno metodo kršenja človekovih pravic predstavlja pretvarjanje, da obstaja konflikt pravic; na primer zatrjevanje, da očitno homofoben zakon v resnici ščiti otrokove pravice, s ciljem boja zoper pedofilijo.

Kršitve človekovih pravic se dogajajo po celem svetu, tudi v demokratičnih državah, bi kdo utegnil reči. To je res. Primer iliberalne Madžarske je edinstven prvič, zaradi količine in kakovosti kršitev, drugič, ker se krnjenje pravic uporablja za prikritje grabljenja moči in denarja, ter tretjič, ker kršenje človekovih pravic potrdijo politično pokorjene institucije.

K prvi specifiki: Veličino naroda lahko sodimo po tem, kako ravna s svojimi najšibkejšimi člani, pravijo. Madžarski iliberalni sistem v tem pogledu deluje hudo nezadostno, če smo pri presoji zadržani. Podporo volivcev se krepi z emocionalizmom, revolucionarno govorico in identitetnimi politikami na splošno. Emocionalizem ima nacionalistične podtone, ki povezujejo domnevno homogen madžarski narod po etničnih linijah in istočasno – preko negativne definicije – izključujejo vse “Druge”, vključno s tradicionalno nepopularnimi manjšinami (denimo osumljenci, obsojenci, LGBTIQ+ osebami, Romi, revnimi), in vsakogar, ki odstopa od “običajnega” (denimo člane manjših verskih kongregacij). Sovražnost do manjšin je deloma vpeta v madžarsko družbo, a v veliki meri je umetno ustvarjena (Bárd, 2017).

K drugi specifiki: Edinstvenost madžarskega primera temelji tudi na tem, da se sovražno govorico, uperjeno zoper manjšine, uporablja kot vabo za preusmeritev pozornosti od prilaščanja moči in denarja. Nekatere vabe za odvračanje pozornosti ne škodijo neposredno niti nobenemu posamezniku niti nobeni družbeni skupini. Med manj škodljivimi primeri je bil predlog predsednika vlade, da se ponovno uvede smrtna kazen. Sledil je izjemen in takojšen mednarodni odziv in idejo se je kmalu opustilo, ne da bi se okrnilo človekove pravice kogarkoli. A druge vabe za odvračanje pozornosti so prinesle visoko ceno za manjšine in za dostojnost ter človečnost družbe – denimo nedavno sprejet in že omenjeni homofobni zakon, ki se ga je sprejelo pod pretvezo pravic otrok (Polgári and Dombos, 2021).

K tretji specifiki: Madžarski primer je edinstven tudi zato, ker kršitve človekovih pravic potrdijo politično pokorjene institucije. Sistem varuha človekovih pravic, kot smo ga poznali, ne obstaja več. Urad informacijskega pooblaščenca je bil skoraj popolnoma ukinjen in ga je nadomestila služba z vladi zvestim vodjo. Varuhi človekovih pravic v zadnjem času so bolj ali manj pasivni in urad zagovornika načela enakosti je postal del šibkega urada varuha. A institucija, ki ni zgolj pasivno ampak je postala proaktivno s svojimi interpretacijami sokriva za kršitve temeljnih pravic prek vznika sodne prakse zlorab, je ustavno sodišče (Dixon and Landau, 2019). Kot primer lahko vzamemo kriminalizacijo brezdomnosti, ki ni bila zgolj ustavno začrtana (kar je samo po sebi nevideno), ampak jo je potrdilo tudi ustavno sodišče (Lévay, 2021). Ali pa ureditev doživljenjskega zapora brez možnosti skrajšanja kazni, ki je v očitnem nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Primer je dolgo časa čakal na presojo ustavnega sodišča in večina je zakon želela razglasiti na protiustaven in neveljaven. A ustavno sodišče je čakalo s sodbo, dokler ni bilo zapolnjeno z ljudmi, zvestimi vladi, ki so na koncu potrdili tudi ta zakon (Lévay, 2016). Ustavno sodišče bi lahko preprečilo obsodbo Evropskega sodišča Sveta Evrope za človekove pravice iz Strasbourga, če bi zakon razglasilo za ničen in neveljaven, a ni. In ko je do obsodbe prišlo, je oblast spremenila zakon na način, ki je očitno kršil test, ki ga je zahtevalo strasburško sodišče, tako da je bilo nato še v drugo ugotovljeno, da Madžarska krši Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic.

Če povzamem; ob odsotnosti ustavnega sodišča, neodvisnega sodstva, sistema varuha človekovih pravic in organov za načelo enakosti, ostanejo posamezniku zgolj zunanji sodni forumi, da zavarujejo vrednote, za katere se je predvidevalo, da si jih članice in EU delijo. Institucije EU preredko uporabijo orodja, ki jih ima EU za uveljavitev načel, na katerih je osnovana. In tudi ko jih uporabijo, gre pravzaprav za uresničevanje sodb, medtem pa je vse več in več primerov nezadovoljive ali nepopolne uresničitve ali neuresničitve sodb. Tako se popolna podreditev državnega aparata in sistematične kršitve človekovih pravic dogajajo vsem na očeh v srcu Evrope in postajajo zaradi manka učinkovitih zunanjih odzivov normalizirane.

Nazadovanje vladavine prava v eni članici je zadeva cele EU

Kršitve vladavine prava v katerikoli državi članici so EU zadeva. EU mora v takšnih primerih posredovati. Da, opisani problemi zadevajo predvsem madžarsko prebivalstvo na Madžarskem. A če bi EU ukrepala, bi s tem izpolnila pričakovanja prebivalstva, ki je imelo visoke upe glede pridružitve Zahodu ne zgolj ekonomsko, ampak tudi glede vladavine prava, demokracije in temeljnih pravic, ko se je Madžarska pridružila evropskemu projektu leta 2004. Ne sme zavesti dvotretjinska večina, ki jo ima vladajoča stranka trenutno v madžarskem parlamentu. Volilna zakonodaja upošteva manj kot polovico glasov – in to zakonodajo se je v zadnjem desetletju spremenilo, da še bolj koristi zmagovalcu –, da ta zapolni absolutno večino sedežev v parlamentu. Poleg tega so mednarodni opazovalci volitve označili za nepoštene. Četudi je ponavljajoča se tema sedanje vlade izstop iz EU, je Madžarska še vedno ena najbolj pro-EU članic in prebivalstvo verjame v vrednote, povzdignjene v 2. člen PEU. Nazadovanje vladavine prava pa ne zadeva zgolj Madžarov in Madžark. Odstopanje države od evropskega soglasja na področju standardov vladavine prava bo imelo posledice po vsej EU. Če se je člane parlamenta EU, poslanike nacionalnih vlad izvolilo nepošteno, bo to odvzelo legitimnost mehanizmom sprejemanja odločitev na ravni EU. Drugi problem je, da postane kršenje vladavine prava nalezljivo, če se institucije EU ne odzovejo na nazadovanje. Poleg tega, ko se ne spoštuje več vrednot iz 2. člena PEU, temeljne domneve bistva EU ne veljajo več. Enotni trg, investicijam prijazno okolje ali učinkovito čezmejno pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah so vsi postavljeni pod vprašaj, če temeljne postavke vladavine prava, kot je nepristransko sodstvo, niso zagotovljene.

Zato ni zgolj nujno za EU, da reagira na kršitve vladavine prava in na druge nedoslednosti pri izpolnjevanju načel v članicah, ampak ima EU tudi zadosti orodij, da se odzove na te probleme. Kopenhagenska dilema (imeti temeljit pregled pred včlanitvijo, a ostati brez odvrnilnih odzivov kasneje) po eni strani res obstaja, saj so ti mehanizmi razdrobljeni, oblasti, ki lahko uporabijo orodja, ki so jim na voljo, pa tega ne naredijo. Sledi pregled nekaj glavnih orodij, ki bi se jih lahko uporabilo kot odvrnilni odziv na nazadovanje vladavine prava (seznam še zdaleč ni popoln, več v Pech et al., 2019).

Orodja EU za zagotovitev uresničevanja vrednot 2. člena PEU v članicah 

Nekatera orodja, ki jih ima EU, da lahko zagotovi vrednote iz 2. člena PEU, so orodja opazovanja in ocenjevanja ter platforme za razpravljanje in debate iz prvega odstavka 7. člena PEU: pregled stanja Komisije EU na področju pravosodja, okvir vladavine prava in letno poročilo Komisije o vladavini prava, dialogi, ki jih vodi Svet EU o vladavini prava, in evropski semester ne bodo analizirani, ampak bodo namesto njih predstavljeni postopki ugotavljanja kršitev in pogojevanje iz drugega in tretjega odstavka 7. člena PEU.

Drugi in tretji odstavek 7. člena PEU

Sedmi člen PEU, katerega namen je zagotoviti uresničevanje vrednot 2. člena PEU, ima tako preventivni kot sancijski del. Preventivni del iz prvega odstavka je tako imenovani lex imperfecta, kar pomeni, da ne predvideva sankcij. Te vrste postopki trenutno tečejo tako zoper Poljsko kot Madžarsko. Razumemo jih lahko zgolj kot platformo za dialog med institucijami EU in vladami držav članic, na koncu pa lahko Svet EU odloči, da obstaja v nacionalnem okolju očitno tveganje za hujše kršitve vrednot iz 2. člena PEU. Ta sklep je vse, kar je predvideno. Po drugi strani sta drugi in tretji odstavek 7. člena PEU oblikovana, da uvedeta sankcije, s tem ko zamejita določene pravice problematičnih članic, vključno s – a ne omejeno na – pravico do glasovanja posameznih članic v okviru Sveta EU, če pride do hudih in vztrajnih kršitev vrednot iz 2. člena PEU. Domet 7. člena PEU je širok in, drugače kot ostala orodja, ni omejen na ravnanja članice, ko uresničuje pravo EU, ampak pokriva tudi kršitve na področjih, kjer članice delujejo avtonomno.

Postopki ugotavljanja kršitev

Člena 258 in 260 Pogodbe o delovanju EU (PDEU) urejata postopke ugotavljanja kršitev, ki jih sproži Komisija. To se trenutno uporablja občutno preredko, ko pride do zagotavljanja spoštovanja vladavine prava.

Soočene s tišino Komisije bi lahko članice, ki podpirajo vladavino prava, uporabile 259. člen PDEU, ki jim daje pravico, da delujejo namesto Komisije. Izrisi prvih takih poskusov so že vidni (več o 259. členu v Scheppele et al., 2020). Komisija lahko tudi združi primere v okviru postopkov ugotavljanja kršitev in opozori na sistematičnost različnih problemov (Scheppele, 2016; Blauberger and Kelemen, 2017: 321). Drugi ključni vidik, ki bi ga morala Komisija resneje zahtevati, je izpolnitev sodb sodišča EU. Sodišče EU je odločilo v primeru madžarske zakonodaje, ki je vladi omogočila, da samovoljno zavrne dovoljene Srednjeevropski univerzi za delovanje na področju visokega šolstva na Madžarskem. Dotična zakonodaja, ki je v nasprotju s številnimi določili evropskega in mednarodnega prava, je še vedno v veljavi, skoraj leto dni po sodbi sodišča EU, vlada pa načrtuje spremembe zakona, ki so prav tako vprašljive z vidika spoštovanja pravnih norm EU. Podobno je sodba sodišča EU glede zakonodaje o nevladnih organizacijah, ki je vodila v stigmatizacijo organizacij civilne družbe, ostala neprimerno uresničena.

Pogojevanje

Številne raziskave kažejo, da je moč denarnice najučinkovitejši pravni odziv na nazadovanje na področju vladavine prava. Tudi brez novih določb v primeru splošnih pomanjkljivosti, bi Komisija skladno z uredbo 1303/2013 lahko zaustavila izplačila iz strukturnih in investicijskih skladov EU, če članica ne zagotavlja spoštovanja vladavine prava.

Namesto da bi zgolj bolje uporabile to orodje, so institucije EU oblikovale bolj splošen predlog o pogoju vladavine prava. Svet EU in nemško predsedstvo sta razvodenela začetni predlog in preusmerila pozornost z varovanja pravne države na pomen zavarovanja finančnih interesov EU. Kršitve vladavine prava bodo sedaj sankcionirane, če vplivajo na ali predstavljajo resno grožnjo, da bodo vplivale na porabo sredstev EU na očitno neposreden način. Namesto prvotnega načrta – obrnjene kvalificirane večine, ki naj bi bila potrebna, da se prepreči ukrepanje Komisije – je v končni različici pogoj kvalificirane večine v Svetu EU, če naj odločitev Komisije učinkuje. Madžarska in Poljska, najbolj verjetni kandidatki, da bodo nanju vplivala nova pravila, sta v odziv na sprejem novih določil zagrozili, da bosta preprečili potrditev sedemletnega proračuna EU, večletni finančni okvir in načrt okrevanja EU nove generacije po pandemiji COVID-19 (Valero, 2020; Herszenhorn in Bayer, 2020). Kot kompromis spremljajo končno besedilo tudi smernice uporabe (kritika tega “do sedaj nevidenega spregleda pravne države” v Alemanno in Merijn, 2020; Scheppele et al., 2020b). A tudi to ni bilo dovolj za Madžarsko in Poljsko, ki zahtevata, da o novih določilih presodi sodišče EU. Parlament EU je poudaril, da je dolžnost Komisije, da zagotovi uresničevanje pogodb in prava EU, ter da mora Komisija “spoštovati pravo, dura lex sed lex” (zakon je strog, a je zakon, op. prev.). Drugače je parlament, če se orodja ne začne uporabljati, zagrozil s sprožitvijo postopkov. Komisija je parlamentu EU obljubila, da bo zagotovila uresničitev prava, in pričakuje se, da bo kmalu naredila potrebno za uporabo novih orodij.

Zaključek

Kršitve in predvsem sistemski napadi na vladavino prava, demokracijo in temeljne pravice v katerikoli članici imajo neposredne posledice za evropsko idejo in konkretneje, za pravo EU. Zato je ključnega pomena, da se EU odzove in zameji take kršitve. Prikazano je bilo, da ima EU dovolj orodij, da se spopade s temi primeri , zato rešitev ni v izumljanju in ustvarjanju dodatnih orodij. Če bi se obstoječe mehanizme uporabilo “takoj, odločno in koordinirano” (Pech at al., 2019), bi EU lahko zagotovila učinkovite odzive na nazadovanje vladavine prava, upočasnila bi uničenje ali vsaj prekinila absurdnost tega, da se z denarjem EU financira vlade, ki gradijo režime, ki nasprotujejo vrednotam EU.

* Analiza je nastala v okviru projekta "Uncertain Times: The Future of Trans-Atlantic Relations from the Perspective of NGOs and Think Tanks in Central Europe and Hungary", ki ga je vodilo Madžarsko-evropsko združenje (Hungarian Europe Society) in ki ga je podprla Fundacija za svobodo Friedricha Naumanna (The Friedrich Naumann Foundation for Freedom). Fundacija ne nosi nobene odgovornosti za vsebino analize ali njeno nadaljno rabo. Mnenja, izražena v analizi, so izključno avtoričina. Besedilo je bilo prevedeno iz angleščine in uredniško urejeno.

Dodatna literatura, ki ni vključena v povezavah v članku:

• Bárd P, Carrera S, Guild E and Kochenov D (2016) An EU mechanism on Democracy, the Rule of Law and Fundamental Rights. Brussels: CEPS.
• Bárd P (2017) What is behind the low numbers of hate crimes in Hungary? Criminology in Europe – Newsletter of the European Society of Criminology 16(1): 10-11.
• Bayer J, Bitiukova N, Bárd P, Szakács J, Alemanno A and Uszkiewicz E (2019) Disinformation and propaganda – impact on the functioning of the rule of law in the EU and its Member States. Brussels: European Parliament, Policy Department C, Citizens; Rights and Constitutional Affairs.
• Blauberger M and Kelemen RD (2017) Can Courts Rescue National Democracy? Judicial Safeguards against Democratic Backsliding in the EU. Journal of European Public Policy 24(3):321-336.
• Blokker P (2019a) Populism as a constitutional project. International Journal of Constitutional Law 17(2): 536-553.
• Blokker P (2019b) Populist Counter-Constitutionalism, Conservatism, and Legal
• Fundamentalism. European Constitutional Law Review 15(3): 519-543.
• Carrera S, Guild E, and Hernanz N (2013) The Triangular Relationship between Fundamental Rights, Democracy and the Rule of Law in the EU, Towards an EU Copenhagen Mechanism. Brussels: CEPS.
• Dixon R and Landau D (2019) Abusive Judicial Review: Courts Against Democracy. University of California, Davis 53: 1313-1387.
• Drinóczi T (2020) Hungarian Abuse of Constitutional Emergency Regimes – Also in the Light of the COVID-19 Crisis. MTA Law Working Papers 2020/13: 1-26.
• Government of Romania (2019) Fiscal and Budgetary Strategy for the Period of 2019-2021. https://www.mfinante.gov.ro/documents/35673/150233/SFB2019-2021en_05062019.pdf
• Halmai G (2019) Populism, authoritarianism and constitutionalism. German Law Journal 20(3): 296-313.
• Kochenov D (2021) Article 7: A Commentary on a Much Talked-About ‘Dead’ Provision. In: Von Bogdandy A, Bogdanowicz P, Canor I, Grabenwarter C, Taborowski M and Schmidt M (eds) Defending Checks and Balances in EU Member States. Berlin: Springer, pp. 127-154.
• Körösényi A (2019) The Theory and Practice of Plebiscitary Leadership: Weber and the Orbán regime, East European Politics and Societies and Cultures 33(2): 280-301.
• Lévay M (2016) Constitutionalising Life Imprisonment without Parole: The Case of Hungary. In: Van Zyl Smit D and Appleton D (eds) Life Imprisonment and Human Rights. Oxford, Portland: Hart Publishing, pp. 167-187.
• Lévay M (2021) Criminalization of Homelessness in Hungary and Related Decisions of the Constitutional Court. In: Ruch A and Singelnstein T (eds) Auf neuen Wegen. Kriminologie, Kriminalpolitik und Polizeiwissenschaft aus interdisziplinärer Perspektive: Festschrift für Thomas Feltes zum 70. Geburstag. Berlin: Duncker & Humblot, pp. 137-148.
• Pech L and Scheppele KL (2017) Illiberalism Within: Rule of Law Backsliding in the EU. Cambridge Yearbook of European Legal Studies 19: 3-47.
• Pech L, Kochenov D, et al. (2019) Strengthening the Rule of Law Within the European Union:Diagnoses, Recommendations, and What to Avoid. RECONNECT – Reconciling Europe with its Citizens through Democracy and Rule of Law Reflection Paper No. 1.
• Sajó A (2021) Ruling by cheating: Governance in Illiberal Democracy. Cambridge: Cambridge University Press.
• Scheppele KL (2016) Enforcing the Basic Principles of EU Law through Systemic Infringement Actions. In Closa C and Kochenov D (eds) Reinforcing Rule of Law Oversight in the European Union. Cambridge: Cambridge University Press, pp. 105-132.
• Scheppele KL, Kochenov D and Grabowska-Moroz B (2020a) EU Values Are Law, after All: Enforcing EU Values through Systemic Infringement Actions by the European Commission and the Member States of the European Union. Yearbook of European Law 39: 3–121.
• Schumpeter JA (1950) Capitalism, socialism, and democracy, New York: HarperCollins.
• Tóth GA (2012) Constitution for a Disunited Nation: On Hungary’s 2011 Fundamental Law. Budapest: CEU Press.