Obvezno cepljenje:
med javnozdravstveno stroko in politiko


Dr. Barbara Rajgelj, pravnica

20.12.2021

Ustavno sodišče je nedavno objavilo odločitev o obveznem cepljenju za zaposlene v državni upravi. Čeprav je odlok vlade določal, da morajo zaposleni v organih državne uprave za opravljanje nalog na delovnem mestu izpolnjevati pogoj prebolevnosti ali cepljenja, gre v resnici za obvezno cepljenje, saj si pogoja prebolevnosti praktično ni mogoče izbrati.

Kaj je tokrat ugotovilo Ustavno sodišče?

Ustavno sodišče tokrat ni ugotovilo, da je z zakonsko podlago za sprejem odloka kaj narobe, ugotovilo je le, da je vlada za njegov sprejem uporabila napačno podlago in s tem napačen postopek. Obvezno cepljenje se lahko uvede samo na zdravstveni podlagi (Zakon o nalezljivih boleznih), ne pa na organizacijski (Zakon o vladi) ali delovnopravni (Zakon o varnosti in zdravju pri delu). Na prvi pogled gre za formalnost, a v tej formalnosti se skriva bistveno več: Zakon o nalezljivih boleznih omogoča uvedbo obveznega cepljenja tudi proti covid-19, a po postopku, v katerem nujno sodeluje zdravstvena stroka, ki pa po javno dostopnih podatkih obveznemu cepljenju nasprotuje.

Kdo po zakonu odloča o obveznem cepljenju?

Zakon o nalezljivih boleznih v 22. členu loči dve kategoriji bolezni, za katere je predvideno obvezno cepljenje: za prvo kategorijo (hemofilus influence b, davica, tetanusu, oslovski kašelj, otroška paraliza, ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B) je cepljenje obvezno po samem zakonu, za drugo kategorijo (steklino, rumeno mrzlico, trebušni tifus, klopni meningoencefalitis, gripo, tuberkulozo in druge nalezljive bolezni) pa le, če za to obstajajo epidemiološki razlogi in tako določa letni program cepljenja, ki ga določi minister za zdravje na predlog NIJZ. Po tej poti je mogoče uvesti tudi obvezno cepljenje proti covid-19.

Zakon torej predvideva, da je odločitev o obveznem cepljenju tudi za nove bolezni politična, a je pred tem nujno, da se s takšno odločitvijo strinja zdravstvena stroka, in sicer v obliki predloga letnega načrta cepljenja. Po zapisih, objavljenih v medijih, NIJZ kot uradni predstavnik epidemiološke stroke nasprotuje obveznemu cepljenju, tako epidemiološki kolegij kot strokovni svet NIJZ nista naklonjena uvedbi obveznega cepjenja. Obvezno cepljenje proti covid-19 naj bi ogrozilo ostala obvezna cepljenja, dodatno povečalo polarizacijo družbe, njegov vpliv na povečanje precepljenosti pa je vprašljiv.

V tem smislu je logičen sklep, da je vlada iskala rešitve, kako bi nasprotovanje zdravstvene stroke zaobšla. Dopuščam tudi možnost, da ministrstvo oz. vlada pobude na NIJZ sploh nista naslovila in sta se v napačen, to je delovnopravni postopek, podala brez razmisleka o možnih alternativah.

Ali je obvezno cepljenje (proti covid-19) skladno z ustavo?

Uvodoma je torej treba ugotoviti, da ne drži ugotovitev vodje vladne svetovalne skupine za covid-19, ki je pred kratkim za Odmeve dejala, da je v Sloveniji situacija drugačna kot v Avstriji in Italiji, kjer za obvezno cepljenje že obstaja ustrezna zakonska podlaga, medtem ko naj v Sloveniji uvedba obveznega cepljenja ne bi bila zakonita. Ustavno sodišče tokrat zakonske ureditve obveznega cepljenja za covid-19 sicer ni presojalo z vidika načela sorazmernosti, ampak je zgolj ugotovilo, da je vlada uporabila napačen postopek. Vendarle pa je iz odločbe mogoče razbrati, da se večina ustavnih sodnikov implicitno strinja s tem, kar je Ustavno sodišče o obveznem cepljenju proti otroškim boleznim zapisalo pred več kot 15 leti: “Korist, ki jo cepljenje prinaša skupnosti, odtehta škodo, ki jo cepljenje v izjemnih primerih lahko naredi posamezniku.” Ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar v ločenem mnenju sicer opozarja: “Stališče, da je Ustavno sodišče že odločilo, da korist cepljenja proti otroškim boleznim pretehta morebitno škodo, javnosti pošilja napačen signal, da je tudi rezultat presoje v primeru obveznega cepljenja proti covid-19 že znan.” Pri tem izpostavlja razliko med cepljenji zoper otroške bolezni in cepljenjem proti covid-19, saj je pri slednjem posledica lahko tudi smrt, kar pri otroških boleznih v ustavni odločbi iz leta 2004 ni bilo ugotovljeno. Kljub temu si je težko zamisliti, da bi ustavni sodniki vladi zapovedali: “Za uvedbo obveznega cepljenja je treba uporabiti Zakon o nalezljivih boleznih, nismo pa še prepričani, da je skladen z ustavo.”

Kakšno rešitev za obid nasprotovanja zdravstvene stroke obveznemu cepljenju je našla vlada?

Vlada je obvezno cepljenje v državni upravi uvedla kot delodajalec. Zato obveznega cepljenja ni uvedla v sektorjih oz. za poklice, kjer bi bilo to najbolj razumno in razumljivo (recimo v zdravstvu in šolstvu), ampak zgolj za zaposlene na ministrstvih, v organih v njihovi sestavi (npr. v policiji), vladnih službah in upravnih enotah. V šolstvu in zdravstvu država ni delodajalka, ampak so delodajalci samostojne (javne) pravne osebe, praviloma javni zavodi, zato tu preko delodajalske funkcije ni mogla uveljaviti svoje volje.

Če bi vladi kot delodajalcu dopustili, da zgolj na podlagi organizacijskih in delovnopravnih pravil odloča o obveznem cepljenju za nove bolezni, bi se s tem izognili vsem varovalkam za uvedbo obveznega cepljenja, pa tudi posledicam, ki so predvidene pri obveznem cepljenju. Pri tem gre zlasti za pravico do odškodnine za morebitno škodo na zdravju zaradi cepljenja, ki jo Zakon o nalezljivih boleznih za obvezno cepljenje predvideva, vladni odlok o obveznem cepljenju v državni upravi pa je ni.

Je odločitev za obvezno cepljenje medicinsko-strokovna ali vrednostno-politična?

Eno temeljnih vprašanj, na katerega je potrebno odgovoriti, ko govorimo o obveznem cepljenju, je, ali gre pri tem za medicinsko-strokovno ali vrednostno-politično odločitev. Sama menim, da gre v prvi vrsti za strokovno vprašanje, saj se v procesu odločanja analizirajo individualna in družbena tveganja in koristi, ki niso stvar prepričanja in verjetja, ampak poglobljenega študija in poznavanja raziskav tako s področja mikrobioloških, infektoloških, imunoloških, torej naravoslovnih znanosti, kot tudi s področja javnozdravstvene, torej epidemiološke znanosti. Se pa strinjam, da mora odločitev o obveznem cepljenju na koncu biti politična, saj je ugotovljena tveganja in koristi potrebno pretehtati v demokratičnem procesu odločanja. Menim, da Zakon o nalezljivih boleznih na tej točki pravilno razporeja odgovornost med stroko in politiko: brez stroke politika ne more uveljaviti obveznega cepljenja, če pa se stroka z uvedbo strinja, je dokončna odločitev o uveljavitvi politična. NIJZ torej deluje kot garant pred prekomernimi in arbitrarnimi posegi politične oblasti.

Kje se skrivata NIJZ in epidemiološka stroka?

O tovrstnih vprašanjih je možno javno razpravljati le, če se pristojne strokovne institucije, kot je NIJZ, vanjo sistematično in transparentno vključujejo. V zadnjem letu in pol smo nekoliko pozabili, da je NIJZ osrednja javnozdravstvena institucija s skoraj 500 zaposlenimi, od katerih ima polovica najmanj univerzitetno izobrazbo.

Zdi se, da se NIJZ pod sedanjim direktorjem ter predstojnikom Centra za nalezljive bolezni najbolje počuti, če ostaja neviden oz. se v javno razpravo vključuje po svoji (ne)volji. Razumljivo: v državi, v kateri odločitve ustavnega sodišča v najbolj gledanih nacionalnih medijih pojasnjuje minister za notranje zadeve, vrhovna sodnica v edini pravniški strokovni reviji za smrti zaradi covid-19 (poleg protestnikov) krivi ustavne sodnike, glavnina komentatorjev pa ustavnih odločb ne prebere, razumna razprava ni mogoča. Epidemiološko stroko, ki se je odločila za molk kot manjše zlo, je v tem smislu mogoče razumeti. Žal nimamo vzporednega sveta, da bi videli, ali je njena odločitev za molk dala prosto pot nestrokovnemu in neodgovornemu političnemu upravljanju z epidemijo ali pa bi njen glas vnesel še več zmede in dodatno doprinesel k dezorientiranosti že tako zmedenega prebivalstva. Kdaj je molk zlato, je ena najtežjih odločitev, ki smo jo vedno znova prisiljeni sprejeti.

* Prispevek je v skrajšani obliki izšel tudi pod naslovom Obvezno cepljenje – med stroko in politiko, Dnevnik, Objektiv, 18.12.2021.