Zakon o ustavnem sodišču namreč določa, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne, s čimer se uresničuje načelo delitve oblasti. Če Državni zbor ne izvrši ustavne odločbe, s tem posega v pristojnosti, ki jih ustavnemu sodišču daje Ustava RS. Državni zbor mora zato poskrbeti za izvršitev ustavnih odločb, pri tem pa poslanci ne smejo zavrniti izvršitve ustavne odločbe, ki ni v skladu z njhovim osebnim prepričanjem, saj sicer ravnajo v nasprotju z Zakonom o ustavnem sodišču.

Pri tem je sklicevanje na odklonilni ločeni mnenji dveh ustavnih sodnikov in pojasnjevanje, da večinska odločitev "ne prepriča" povsem zgrešeno, saj so ločena mnenja v zrelih demokracijah izkaz transparentnosti delovanja sodišča in lahko prispevajo k strokovni kritiki posameznih odločb, nikakor pa ne morejo služiti kot izgovor za neizvršitev odločb sodišča. Ob tem pa je treba opozoriti, da tisti, ki trdi, da odločbe ustavnega sodišča ne bo izvršil, ker "pravica odraslih oseb do posvojitve otroka ne obstaja, obratno, otrok ima pravico biti posvojen v najbolj optimalno mogočo skupnost", očitno odločbe sploh ni prebral, saj so prav to poudarki Ustavnega sodišča.