Zakon brez jasnih potez, a s prepoznavnimi nameni

Vlada je sprejela in v državni zbor poslala predlog sprememb ZJRM-2, s katerim predlaga prepoved zakrivanje obraza na javnih krajih. Tako kot prejšnja, se tudi nova vlada izogiba rednemu zakonodajnemu postopku in predlaga obravnavo po skrajšanem, ker gre, kot navaja sama, »za manj zahtevne dopolnitve zakona«. To seveda ne drži, saj gre za zelo zahtevno družbeno in pravno materijo.

Tudi vsebinsko gledano je prepoved zakrivanja obraza, kot je predvidena z novelo, sporna vsaj zaradi dveh razlogov:

• Nejasna in nedoločena ureditev omogoča arbitrarnost policiji in redarstvu. Zato je ureditev v nasprotju z načelom zakonitosti. To velja tako za temeljno določbo, ki zapoveduje razkritost obraza na način, da je »mogoče prepoznati obrazne poteze«, pa tudi za kvalificirano obliko, ko se oseba »udeleži ravnanja, pri katerem se z uporabo nasilja ogroža javni red in mir«. Ker gre za kaznovalno pravo, kjer so za prekrške zagrožene visoke globe, mora biti opis prekrška jasen in določen, saj naslovniki morajo vnaprej vedeti, katero ravnanje je prepovedano. Da nas minister za notranje zadeve prepričuje, da bodo policisti že vedeli, koga kaznovati, v pravni državi ni dovolj. V Sloveniji je dodaten problem še ta, da policist ob osebni zaznavi prekrška lahko izda plačilni nalog, ki je obrazložen le ustno, nato pa se oglobljeni mora odločiti, ali bo plačal polovično globo ali pa bo v osmih dneh od prejema naloga zoper njega vložil zahtevo za sodno varstvo. Pogojevanje polovične kazni z uklonitvijo oblastnemu kaznovanju je še posebej sporno, kadar gre za visoke globe in nejasne predpise, na podlagi katerih se te globe izrekajo.
  
• Odsotnost jasnega cilja prepovedi zakrivanja obraza. Če je cilj varovanje javnega reda in miru, potem je razlikovanje med športnim udejstvovanjem in kulturnimi prireditvami na eni strani in verskim prepričanjem na drugi kot dopustnimi izjemami ustavno sporno. Verska svoboda je namreč posebej varovana ustavna kategorija, ki jo razumemo širše kot splošno svobodo ravnanja. Če pa je cilj sobivanje, je potrebno najprej pojasniti, v kateri točki je to sobivanje trenutno ogroženo ali pa gre zgolj še za enega od imaginarnih sovražnikov trenutne oblasti. Na tej točki bi si upala trditi, da slovenska realnost ni enaka francoski ali belgijski, zato odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je prepovedi zakrivanja obraza državam že dopustilo, ni mogoče avtomatsko preslikati v odločitev slovenskega ustavnega sodišča.

Državljani in državljanke, ki menijo, da so zaradi prepovedi kršene njihove človekove pravice, imajo zelo velike možnosti, da jim ustavno sodišče prizna pravni interes in njihovo pobudo vzame v vsebinsko presojo, od vsakega individualnega primera pa je seveda odvisno, ali bo uspešno prestal vsebinsko ustavnosodno presojo.

Prepoved prekrivanja obraza ni mogoče razumeti drugače, kot še enega v vrsti poskusov spodbujanja kulturne vojne, zlasti pa kot poskus zanetiti nasilne proteste, pri tem pa ljudi prepričevati, da ima oblast za nasilje, h kateremu poziva, pripravljeno zdravilo v obliki povečane represije in kaznovanja. Zato na tem mestu izražam podporo mirnim protestom, tako v Evropi kot pri nas, saj si vsaka avtoritarna vlada vedno želi nasilja, s katerim delegitimira proteste in njihove zahteve ter upraviči svojo represijo nad tistimi, ki si jih izbere. Za izvajanje te represije si je vlada s predlaganim zakonom pripravila novo orodje.