Varstvo pred diskriminacijo potrebuje samostojnega Zagovornika načela enakosti

Na torkovi seji Mandatno-volilne komisije Državnega zbora se je ob razpravi glede novega Zagovornika oziroma Zagovornice načela enakosti (v nadaljevanju: Zagovornik) med drugim odprlo vprašanje smiselnosti samostojnega delovanja institucije Zagovornika ter ideja o umestitvi te institucije v okvir Varuha človekovih pravic.

Poslanske skupine koalicijskih strank so skupaj s poslansko skupino Resnica na Komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki deluje v okviru Državnega zbora, naslovile tudi dopis, v katerem predlagajo, da Komisija Vladi predlaga izvedbo takšne reorganizacije institucije Zagovornika.

Zagovornik je pomembna in specializirana institucija, ki zagotavlja varstvo pred diskriminacijo tako v razmerju do oblasti kot tudi v razmerjih med posamezniki oziroma zasebnimi subjekti. Varuh človekovih pravic pa je na ustavni ravni vzpostavljen predvsem kot organ za varstvo človekovih pravic v razmerju med posamezniki in oblastjo. Gre torej za instituciji, ki se medsebojno dopolnjujeta, pri čemer ima Zagovornik posebno vlogo na področju prepovedi diskriminacije.

Poleg vprašanja, ali bi bila ob takšni reorganizaciji še vedno zagotovljena učinkovita zaščita pred diskriminacijo, je posebej problematičen vpliv takšne reorganizacije na ustavnosodno varstvo in dostop do Ustavnega sodišča. Umestitev Zagovornika v okvir Varuha človekovih pravic bi namreč pomenila izgubo enega izmed privilegiranih predlagateljev, ki lahko na Ustavno sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov. Po veljavni ureditvi lahko zahtevo na Ustavno sodišče vložita tako Varuh človekovih pravic na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi Zagovornik na področju diskriminacije.

Pomen privilegiranih predlagateljev, ki lahko zahtevajo presojo ustavnosti in zakonitosti je izjemen, saj posamezniki stežka neposredno dostopajo do Ustavnega sodišča. Da dosežejo vsebinsko odločitev Ustavnega sodišča morajo namreč izkazati obstoj neposrednega in konkretnega pravnega interesa, kar pogosto pomeni, da morajo najprej izčrpati dolgotrajne postopke pred rednimi sodišči, ki lahko trajajo več let. Nasprotno pa lahko privilegirani predlagatelji neposredno sprožijo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov na svojem področju delovanja. S tem omogočajo hitrejšo vsebinsko presojo Ustavnega sodišča ter prispevajo k hitrejši odpravi protiustavnih oziroma nezakonitih predpisov in k učinkovitejšemu varstvu pravic. Poleg tega razpolagajo s specializiranim strokovnim znanjem in izkušnjami, ki omogočajo kakovostno in celovito pripravo zahtev za oceno ustavnosti in zakonitosti.

Umestitev oziroma reorganizacija Zagovornika v okvir Varuha človekovih pravic bi zato lahko oslabila ustavno varstvo pred diskriminacijo. O vložitvi zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti bi namreč odločala le ena institucija, ki bi morala tehtati med različnimi prioritetami svojega delovanja, kar bi lahko vodilo v manj pogosto uporabo tega pomembnega pravnega sredstva na področju diskriminacije.

Če bi kljub pomislekom, ki se izpostavljajo v javnosti, prišlo do reorganizacije, opozarjamo, da je nujno treba zagotoviti, da bo varstvo pred diskriminacijo ostalo enako učinkovito in v celoti skladno z zahtevami prava Evropske unije, zlasti relevantnih protidiskriminacijsih direktiv.