Ustavno sodišče je politiki podelilo carte blanche za posege v volilno zakonodajo

Ustavno sodišče je pred dvema tednoma – presenetljivo – odločilo, da ne bo začasno zadržalo izvrševanja novele ZLV-M, ki državljanom tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji že na novembrskih lokalnih volitvah odvzema aktivno volilno pravico.

Pri tem ustavno sodišče svoje odločitve v sklepu št. U-I-145/26 z dne 10. 9. 2026 žal ni vsebinsko obrazložilo. O razlogih, ki so večino na ustavnem sodišču vodili k takšni odločitvi, lahko zato sklepamo le na podlagi pritrdilnega ločenega mnenja predsednika ustavnega sodišča dr. Roka Čeferina.

Iz ločenega mnenja izhaja, da ustavno sodišče kljub očitni ustavni spornosti spremembe volilne zakonodaje tako rekoč »pet minut pred dvanajsto« ni želelo še samo poseči v volilni proces, saj bi s tem še poglobilo zmedo, ki so jo povzročili politični akterji, ter ogrozilo načelo jasnosti in predvidljivosti volitev in s tem demokratični družbeni proces.

Pa je ustavno sodišče z nezadržanjem izvrševanja novele ZLV-M res zavarovalo jasnost in predvidljivost volitev ter demokratični družbeni proces?

Odgovor je ne.

V jasnost in predvidljivost volitev ter demokratični družbeni proces je namreč posegel zakonodajalec sam s sprejetjem novele ZLV-M nekaj mesecev pred lokalnimi volitvami oz. z določitvijo, da se tako spremenjena volilna pravila uporabljajo že na teh volitvah.

Ustavno sodišče je zato s svojo odločitvijo vzpostavilo nevaren precedens: čim bližje volitvam politična večina poseže v volilna pravila, tudi z odvzemom volilne pravice določeni skupini, tem močnejši postane argument, da bi bilo njen poseg zaradi bližine volitev nevarno zadržati. Načelo stabilnosti volilnih pravil se tako iz omejitve zakonodajalca spreminja v zaščito njegovih posegov pred ustavnosodnim nadzorom.

Takšno stališče je izrazito problematično, saj ustavno sodišče z njim državnemu zboru podeljuje »imuniteto« pred – pravočasno – intervencijo ustavnega sodišča in mu sporoča, da lahko tik pred volitvami sprejme kakršnokoli spremembo volilne zakonodaje in pričakuje, da bo ta veljala (vsaj) na naslednjih volitvah – ne glede na to, kako očitno protiustavna je.

Če takšno razlogovanje izpeljemo 𝘢𝘥 𝘢𝘣𝘴𝘶𝘳𝘥𝘶𝘮, lahko sedaj vsakokratna politična večina pred – državnozborskimi – volitvami odvzame volilno pravico določeni skupini, ki pretežno glasuje za nasprotno politično opcijo, in si s tem bistveno izboljša svoj volilni rezultat.

Predsedniku ustavnega sodišča zato sicer lahko pritrdimo, da gašenje političnih požarov ni naloga ustavnega sodišča. Vendar pa to ustavnega sodišča ne odvezuje njegove dolžnosti, da kot – zadnji – varuh ustavne ureditve državnemu zboru in vsakokratni politični večini jasno sporoči, ko ta prestopi ustavno dopustne meje politične igre.