Ustavne in konvencijske razsežnosti prepovedi zakrivanja obraza v javnosti

Vlada je v državni zbor poslala predlog novele ZJRM-2, s katero bi tudi v Sloveniji prepovedali zakrivanje obraza na javnih krajih.

Po navedbah vlade naj bi bila cilja prepovedi zagotavljanje javne varnosti in udejanjanje načela prepoznavnosti oseb v javnem prostoru, pri čemer prepoved med drugim ne bi veljala za zakrivanje obraza iz športnih razlogov.

Splošna prepoved zakrivanja obraza v javnosti skladno s sodno prakso, ki jo je ESČP razvilo v zadevi 𝘚.𝘈.𝘚. 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘍𝘳𝘢𝘯𝘤𝘪𝘫𝘪, ni sama po sebi v nasprotju z EKČP. ESČP je namreč takšno prepoved dopustilo zaradi zagotavljanja pogojev za »skupno življenje« kot vidika varstva pravic in svoboščin drugih. Vendar je hkrati poudarilo, da lahko javna varnost splošno prepoved upraviči samo izjemoma, ob izkazani splošni ogroženosti javne varnosti.

Konvencijska dopustnost splošne prepovedi pa še ne pomeni, da ima državni zbor proste roke pri določanju izjem. Če sta razloga za prepoved res zagotavljanje javne varnosti in prepoznavnosti oseb, ki sta sama po sebi lahko sporna z vidika sodne prakse ESČP, potem je težko pojasniti, zakaj je zakrivanje obraza do neprepoznavnosti dopustno iz športnih, ne pa tudi verskih razlogov. Z vidika zatrjevanih ciljev gre namreč v obeh primerih za v bistvenem enaka položaja.

Za različno obravnavanje takšnih položajev bo moral zato državni zbor v zakonodajnem postopku izkazati stvarno utemeljen razlog, povezan z zasledovanima ciljema. Zgolj dejstvo, da eno zakrivanje izhaja iz verskih razlogov, takšnega razlikovanja ne more upravičiti. V odsotnosti takšne obrazložitve se zato predlagana ureditev kaže kot sporna z vidika 14. člena Ustave RS.

Če je dejanski namen vlade prepovedati nošenje burke in nikaba zaradi njunega verskega pomena, pa predlog novele ZJRM-2 odpira povsem drugačna ustavna in konvencijska vprašanja.

Iz sodne prakse ESČP v zadevi 𝘈𝘩𝘮𝘦𝘵 𝘈𝘳𝘴𝘭𝘢𝘯 𝘪𝘯 𝘥𝘳𝘶𝘨𝘪 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘛𝘶𝘳č𝘪𝘫𝘪 namreč izhaja, da je prepoved nošenja vidnih verskih simbolov na vseh javnih krajih zaradi zagotavljanja sekularnosti in demokratičnosti države skladna z EKČP samo izjemoma, ob posebej tehtni utemeljitvi nujnosti in sorazmernosti posega.

Drugačna je lahko presoja v primeru prepovedi nošenja vidnih verskih simbolov v javnih institucijah, denimo šolah. ESČP je v zadevi 𝘔𝘪𝘬𝘺𝘢𝘴 𝘪𝘯 𝘥𝘳𝘶𝘨𝘪 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘉𝘦𝘭𝘨𝘪𝘫𝘪 prepoved vidnih nošenja verskih simbolov v javnih šolah prepoznalo kot skladno z EKČP. Pri tem pa kot pomembno okoliščino izpostavilo, da je prepoved brez razlikovanja zajemala simbole vseh ver in svetovnonazorskih prepričanj.

Državni zbor bo moral zato jasno opredeliti cilj prepovedi in glede na to določiti njen obseg in dopustne izjeme. Pri tem pa bo moral upoštevati, da prepovedi zakrivanja obraza v javnosti skladno z Ustavo RS in EKČP ni dopustno uveljavljati selektivno.