Ureditev pravice do izbire osebnega zdravnika pred ustavnimi sodniki

V medijih ponovno odmeva dogodek v Borovnici, kjer so ljudje v upanju na opredelitev pri osebnem zdravniku v dolgi vrsti čakali na začetek dela nove zdravnice.

Kot smo v preteklosti že pisali, pred slovenskimi sodišči prav zaradi neaktivnega reševanja tega problema poteka več sporov zoper ZZZS. Posamezniki, ki so ostali brez osebnega zdravnika, so pri ZZZS že v začetku leta 2023 uveljavljali svojo pravico do (proste izbire) osebnega zdravnika, vendar ZZZS o njihovih zahtevah tudi po več kot treh letih še vedno ni vsebinsko odločil.

Med njimi je tudi naša članica Anuška Podvršič, ki jo v postopku zastopa odvetnica Antonina Nečemer iz Odvetniške družbe Urankar & Zupančič o.p., d.o.o. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je po opravljeni glavni obravnavi oktobra 2025 njeni tožbi ponovno – že drugič – ugodilo in zadevo vrnilo ZZZS v ponovno odločanje, z jasnim navodilom, da mora v ponovljenem postopku vsebinsko odločiti o njeni vlogi za dodelitev osebnega zdravnika. To pomeni, da bo moral ZZZS o njeni zahtevi odločati že tretjič. Kljub temu ZZZS še naprej vztraja pri napačni razlagi pravice do (proste izbire) osebnega zdravnika in s tem zavestno in sistematično ignorira pravno stališče sodišč. Kot smo že poročali, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v sodbi, opr. št. VIII Ips 7/2025 z dne 11. 4. 2025, pojasnilo, da je pravica do osebnega zdravnika nujni predpogoj za njegovo prosto izbiro. Ne glede na to je ZZZS zoper sodbo ponovno vložil pritožbo na Višje delovno in socialno sodišče.

Višje delovno in socialno sodišče je pritožbeni postopek prekinilo in na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega in petega odstavka 80. člena ZZVZZ, ki določata pravico do proste izbire zdravnika ter da način uresničevanja pravic do proste izbire zdravnika uredi zavod s splošnim aktom. Takšno zahtevo je Višje delovno in socialno sodišče na Ustavno sodišče podalo že drugič, saj Ustavno sodišče o prvi zahtevi do danes še ni odločilo.

Posamezniki v teh postopkih že od začetka zatrjujejo, da je ureditev pravice do proste izbire osebnega zdravnika v nasprotju z Ustavo.

Pravica do proste izbire osebnega zdravnika je namreč sestavni del človekovih pravic iz 50. (pravica do socialne varnosti) in 51. (pravica do zdravstvenega varstva) člena Ustave. Zakonsko določen način uresničevanja človekove pravice pa mora biti zagotovljen na način, da pravica dejansko zaživi v pravni resničnosti, saj gre sicer zgolj za mrtvo črko na papirju. Če želi zakonodajalec ta cilj doseči, mora pravica do proste izbire osebnega zdravnika nujno vključevati tudi pravico do dodelitve osebnega zdravnika, slednja pa mora biti dovolj določno opredeljena in konkretizirana, da jo lahko posameznik v ustreznem postopku tudi uveljavlja. V nasprotnem primeru je pravica do (proste izbire) osebnega zdravnika izvotljena – ne more dejansko živeti.

Ob tem, ko bo o ustavnosti zakonske ureditve odločalo Ustavno sodišče, pa je treba še vedno opozoriti tudi na hud poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva s strani ZZZS. Kljub temu da je Anuška do sedaj uspela na vseh instancah – tudi pred Vrhovnim sodiščem – in to večkrat, o njeni pravici do (proste izbire) osebnega zdravnika po več kot treh letih še vedno ni bilo vsebinsko odločeno.