Tožilstvo naj preveri zakonitost sodbe glede protesta v studiu TV Slovenija

V sodelovanju z Društvom novinarjev Slovenije (DNS) smo pri Pravni mreži za varstvo demokracije pozvali Vrhovno državno tožilstvo, da po uradni dolžnosti vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo opr. št. 440/2023 z dne 25. 8. 2025, s katero je okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo zahtevi za sodno varstvo kršiteljice in postopek zoper njo ustavilo. Kršiteljici je policija v prekrškovni odločbi očitala, da je 3. 9. 2021 ob 20:45 uri v prostorih RTV Slovenija izvedla shod v nasprotju z napovedanim programom, saj je kot vodja vstopila v prostore RTV Slovenija, odšla v studio 3 in ga skupaj z drugimi udeleženci zasedla.

V sodbi je sodišče odločilo, da se postopek ustavi, ker dejanje kršiteljice ni bilo protipravno, saj ga je po mnenju sodišča storila v upravičljivi skrajni sili, kar pomeni, da je od sebe ali koga drugega odvračala istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, povzročeno zlo pa je bilo manjše od zla, ki je grozilo. Po mnenju sodišča so elementi skrajne sile izkazani s tem, da je kršiteljica s kršitvijo zakona odvračala nevarnost, ki je pretila več kot dvema milijonoma prebivalcev Slovenije, ki s strani osrednega javnega medijskega servisa niso bili obveščeni o možnih hudih stranskih učinkih cepiv proti covidu. Kršiteljica si je s somišljeniki že od junija 2020 aktivno prizadevala, da bi prišla v stik z uredniki, še posebej pa od maja 2021 dalje, ko so kot informacijo javnega značaja prejeli uradni vladni dokument o nabavi cepiv, iz katerega je izhajalo, da so možni stranski učinki cepiva. Kršiteljičin odziv je bil zato po mnenju sodišča njena zadnja možnost, da bi s svojimi opozorili dosegla kritično javnost.

Ob takšni razlagi sodišča se pojavlja več pravnih vprašanj. Glavno med njimi je, ali je sodišče pravilno razumelo pojem »skrajne sile« – torej, ali je res šlo za neposredno in neizogibno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti na zakonit način, ter ali je bilo povzročeno zlo (vstop v studio) res manjše od tistega, ki naj bi grozilo (neobveščenost javnosti). Ker gre za pomembno vprašanje uporabe kazenskega prava in tudi za poseg v dve temeljni ustavni pravici – pravico do mirnega zbiranja in svobodo izražanja – menimo, da je na tem področju potrebna stabilna precedenčna sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki bi povedalo, ali oziroma do kakšne mere je dopustno omejiti pravico do protesta zaradi zaščite javnega reda in miru.

Obravnavan primer je posebej pomemben tudi z vidika razmerja med pravico posameznikov, da javno izražajo svoje mnenje, in uredniško avtonomijo novinarjev ter medijev. Ostaja namreč odprto vprašanje, ali se nestrinjanje s poročanjem oziroma neporočanjem medija, tudi javnega, lahko razume kot opravičilo za neodobren vstop v njegove prostore in studio, sodišče pa takšen vdor opraviči sklicujoč se na institut skrajne sile. Takšna odločitev opozarja tudi na potrebo po zaščiti novinarjev in uredništev kot prostorov, kjer morajo biti zagotovljeni varnost in pogoji za neodvisno delo.

________________________________________________________________________________________________

Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2024.

Izražena mnenja ne predstavljajo uradnega stališča MJU.