»(Socialna) varnost za vse?« — Odziv na pismo župana Mestne občine Novo mesto
Naša pobuda in zahteva Varuhinje človekovih pravic RS za presojo ustavnosti 8. člena ZNUZJV ni usmerjena v zmanjševanje pomena varnosti ali odgovornosti posameznikov za storjene prekrške, temveč izhaja iz zaveze, da mora pravna država tudi pri zasledovanju ustavno dopustnih oziroma legitimnih ciljev spoštovati ustavne meje, zlasti varstvo človekovega dostojanstva, načelo sorazmernosti, načelo socialne države, pravico do socialne varnosti in otrokove pravice.
V Pravni mreži za varstvo demokracije že dalj časa opozarjamo na pomen razprave o razmerju med varnostjo ljudi, odgovornostjo posameznikov ter varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj gre za vprašanja, ki v pravni državi terjajo premišljen in ustavnoskladen pristop. Zato smo tudi pomagali devetim pobudnikom in pobudnicam, vključno s petimi otroki, vložiti pobudo za oceno ustavnosti 8. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) ter zaradi resnosti in nepopravljivosti posega predlagali tudi začasno zadržanje te določbe.
Ob tem poudarjamo, da naša pobuda kot tudi zahteva Varuhinje človekovih pravic RS za presojo ustavnosti 8. člena ZNUZJV ni usmerjena v zmanjševanje pomena varnosti ali odgovornosti posameznikov za storjene prekrške, temveč ravno nasprotno izhaja iz zaveze, da mora pravna država tudi pri zasledovanju ustavno dopustnih oziroma legitimnih ciljev spoštovati ustavne meje, zlasti varstvo človekovega dostojanstva, načelo sorazmernosti, načelo socialne države, pravico do socialne varnosti in otrokove pravice.
Denarna socialna pomoč predstavlja po ustaljeni ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča RS v okviru sistema socialnega varstva temeljno pravico, s katero država zagotavlja upravičencu sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Kljub temu se je zakonodajalec s spornim 8. členom ZNUZJV, ki je bil sprejet takorekoč čez noč po nujnem zakonodajnem postopku in brez resnejše strokovne razprave, odločil za poseg na denarno socialno pomoč kot najbolj temeljno pravico, ki zagotavlja preživetje posameznika in njegovih družinskih članov, zlasti otrok, pri tem pa je izvršbo omogočil brez posebnih varovalk in brez upoštevanja eksistenčnega minimuma, ki mora posamezniku in tistim, ki jih je dolžan preživljati, ostati za preživetje.
Strinjamo se, da je treba učinkovito naslavljati ponavljajoče se prekrške in zagotavljati ustrezno varnost za vse ljudi, vendar pa ukrepi, ki posegajo v sredstva za preživetje najranljivejših, odpirajo resna vprašanja glede njihove ustavnosti, zlasti primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem smislu. Obstajajo namreč tudi drugi mehanizmi izvrševanja sankcij, ki manj posegajo v temeljne socialne pravice, a hkrati ohranjajo odvračalni učinek. Zakon o prekrških (ZP-1) tako že določa načine, ki omogočajo, da se doseže poravnava globe v primerih, ko prisilna izterjava ni mogoča. Institut, ki to omogoča, je npr. delo v splošno korist, skladno s katerim se lahko plačilo globe in stroškov postopka v višini najmanj 300 evrov, nadomesti z delom v splošno korist, če posameznik ne more plačati globe zaradi premoženjskega stanja oziroma zmožnosti za plačilo. ZP-1 za hujše prekrške in za primere več izvršenih prekrškov, ko izrečenih glob ni mogoče izterjati, predvideva možnost nadomestnega zapora, ki se lahko nadomestiti z delom v splošno korist. Pri tem je treba izrecno opozoriti, da v zakonodajnem gradivu niso bili predstavljeni razlogi, analize in podatki, ki bi nakazovali na to, da že urejene možnosti v sklopu ZP-1 niso zadostne in učinkovite.
Tudi če že obstoječi instituti ne bi bili zadostni oziroma dovolj učinkoviti, pa bi milejši poseg kot poseg na denarno socialno pomoč lahko predstavljala njihova ustrezna prilagoditev. Zakonodajalec bi lahko na primer vzpostavil možnost opravljanja dela v splošno korist tudi v primerih, ko globa in stroški postopka znašajo manj kot 300 evrov, možnost kasnejšega predloga za nadomestitev globe z delom v splošno korist in vzpostavitev možnosti ali obveznosti takšnega dela v primeru več prekrškov in glob, ki jih ni mogoče izvršiti in skupaj dosegajo določen znesek. Pomemben ukrep bi lahko predstavljala tudi vzpostavitev drugih nadomestnih sankcij za primere, ko glob ni mogoče prisilno izterjati, na primer obvezna vključitev v programe svetovanja ter programe s področja prometne varnosti, javnega reda in miru ter podobno. Takšni programi bi lahko bili prilagojeni vrsti prekrška in usmerjeni v preprečevanje ponavljanja prekrškov. Pri tem bi lahko pomembno vlogo igrala tudi lokalna skupnost, ki bi s svojim poznavanjem konkretnega okolja, potreb in tveganj lahko prispevala k oblikovanju in izvajanju teh programov ter k učinkovitejšemu vključevanju posameznikov v družbeno koristne dejavnosti. Navedeni predlogi ne predstavljajo izčrpnega seznama možnih rešitev, temveč zgolj izhodišča za razmislek, pri čemer ocenjujemo, da je na tem področju potrebna širša strokovna razprava.
Upoštevajoč navedeno ocenjujemo, da vprašanje, ali pravica do brezpogojne socialne pomoči »prevlada« nad otrokovo pravico do izobraževanja ter nad pravico vseh državljanov do varnosti, ni ustrezno zastavljeno in je celo zavajajoče. Kot prvo, pravica do denarne socialne pomoči ni brezpogojna. Pravico do denarne socialne pomoči in pogoje za njeno upravičenost ter njeno višino namreč opredeljuje Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), ta pa določa, da je denarna socialna pomoč namenjena tistim, ki si zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati, ne morejo zagotoviti materialne varnosti. Upravičenec do denarne socialne pomoči je pri tem opredeljen kot posameznik, ki si preživetja ne more zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati. Kot drugo, s posegi na denarno socialno pomoč so najbolj prizadeti ravno otroci, ki sami niso zagrešili prekrškov svojih staršev, vendar kljub temu trpijo posledice davčne izvršbe na denarno socialno pomoč. Poseg namreč ne vpliva zgolj na povzročitelja prekrška, temveč tudi na njegove družinske člane, saj rubež denarne socialne pomoči zmanjšuje razpoložljiva sredstva celotnega gospodinjstva pod prag eksistenčnega minimuma. Poleg tega velja izpostaviti, da ima lahko predviden ukrep celo negativen učinek na stopnjo javne varnosti in pojavnost kriminalitete, saj raziskave iz tujine kažejo na to, da izguba socialne pomoči pri posameznikih poveča število izvršenih kaznivih dejanj, in sicer zlasti premoženjskih kaznivih dejanj, kot so kraja, vlom, goljufija in ponarejanje.[1] Tudi zgodovinske raziskave kažejo na to, da zmanjšanje izdatkov za socialno varnost povečuje število kaznivih dejanj, kar velja še posebej za nenasilna premoženjska kazniva dejanja.[2]
Prav tako velja z vidika varnosti vseh državljanov poudariti, da možnost posega na denarno socialno pomoč še naprej ni mogoča v primerih, ko ni mogoča izterjava denarnih obveznosti posameznikom, ki jim je bila v sklopu kazenskega postopka izrečena denarna kazen, čeprav kazniva dejanja po svoji naravi predstavljajo hujšo kršitev pravnega reda kot prekrški in praviloma predstavljajo tudi večje tveganje za javno varnost. Navedeno še toliko bolj velja ob upoštevanju tega, da sporna ureditev ne vsebuje nobene vsebinske omejitve glede narave ali teže prekrškov. Poseg v pravico do denarne socialne pomoči je tako mogoč zaradi katerega koli prekrška, ne glede na njegovo stopnjo ogrožanja javne varnosti. To ponovno kaže na dejstvo, kako nepremišljeno se je zakonodajalec lotil naslavljanja obravnavane problematike.
Skladno s tem je presoja Ustavnega sodišča RS kot najvišjega organa za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin nujna, saj bo omogočila jasno razmejitev dopustnih ukrepov države na tem področju.
V Pravni mreži ob tem ostajamo odprti za strokovni dialog z vsemi relevantnimi akterji o rešitvah, ki bodo zagotavljale varnost vseh ljudi, vključno s socialno varnostjo ljudi, ki so se zaradi svojega socialno-ekonomskega položaja znašli v še posebej ranljivem položaju.
Opombe:
[1] Glej npr. Manasi Deshpande, Michael Mueller-Smith: Does Welfare Prevent Crime? the Criminal Justice Outcomes of Youth Removed from Ssi, v: The Quarterly Journal of Economics, 137 (2022) 4, str. 2263–2307, dostopno na:
[2] Eric Melander, Martina Miotto: Welfare Cuts and Crime: Evidence from the New Poor Law, v: The Economic Journal, 133 (2023) 651, str. 1248–1264, dostopno na: https://academic.oup.com/ej/article/133/651/1248/6798382?utm.