Resnica o varovalkah v Zakonu o nalezljivih boleznih

Obdobje okoli volitev je polno izjav politikov in političark, ki jim je težko slediti, še težje pa se je nanje odzivati. V Pravni mreži za varstvo demokracije se poskušamo odzvati vsaj na tiste, ki drugačijo in izkrivljajo resnico na področjih, s katerimi smo se v preteklosti poglobljeno ukvarjali in prispevali k rešitvam zelo zahtevnih pravnih in družbenih vprašanj. Eno takih je širjenje nalezljivih bolezni in način oblastnega upravljanja z njimi. Kljub številnim za življenje ljudi pomembnejšim ekonomskim, socialnim in geopolitičnim temam, to vprašanje postaja središče razprav, povezanih s sodelovanjem stranke Resnica v koaliciji s stranko SDS.

Vidna članica stranke Resnica Sabina Senčar je za medije pojasnila, da je za volivce njIhove stranke »zelo pomembno, da predsednika Resnice in SDS najdeta skupni jezik o spremembah zakona o nalezljivih boleznih in vanj vgradita varovalke, za kar smo se mi zelo borili.” Pred tem je na socialnem omrežju Facebook zapisala, da je stranka »zrasla na nasprotovanju ukrepom, ki jih je v času epidemije sprejemala vlada pod vodstvom Janeza Janše«. Ob tem je dodala: »Moj predlog, ki vama ga ponujam, bi bil lahko prvi korak k poštenemu sodelovanju. Prosim vaju, da predlagata popravek zakona o nalezljivih boleznih, v katerega sedaj niso vnesene varovalke…«

Takšna izjava je daleč od resnice. Spremembe in dopolnitve 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-D), ki so bile sprejete 29. 6. 2022 in so začele veljati 15. 10. 2022, je pripravila civilna družba, natančneje (ustavno)pravni in javnozdravstveni strokovnjaki iz nevladnega sektorja, pravosodja in akademskega okolja prav zato, da bi preprečili ponovne zlorabe oblasti, ki smo jim bili priča v času epidemije COVID-19, ko je vlada Janeza Janše upravljanje z epidemijo izkoristila za številne hude posege v človekove pravice ter krčenje demokratičnih standardov. Civilno družbo so k pripravi zakonskih sprememb vodili zlasti naslednji razlogi:

Prvič, vlada Janeza Janše je leta 2020 in 2021 epidemijo COVID-19 upravljala z odloki, ki niso imeli podlage v zakonu. Takrat veljavni Zakon o nalezljivih boleznih je bil namreč pomanjkljiv in ni vseboval ustreznih varovalk, vlada pa je izjemno omejevalne ukrepe sprejemala z odloki, hitro in brez zadostne strokovne podlage, včasih tudi čez noč, odlokov pa niti ni objavljala v Uradnem listu. Ustavno sodišče je v več odločbah (npr. odločba št. U-I-79/20 in U-I-155/20-24) ugotovilo, da je takšen način sprejemanja odločitev, s katerimi se posega v človekove pravice ljudi, v nasprotju z Ustavo, natančneje z načelom zakonitosti.

Drugič, vlada Janeza Janše je na podlagi odločitev Ustavnega sodišča pripravila predlog zakonskih sprememb, vendar tudi ta predlog ni vseboval zadostnih varovalk, ki bi učinkovito preprečevale arbitrarne posege izvršilne oblasti v človekove pravice in temeljne svoboščine, na kar smo opozorili tudi pri Pravni mreži (več tukaj). Vladni predlog je vseboval tako velike pomanjkljivosti, da z njim ni bila zadovoljna niti vladna koalicija, ki je v državnem zboru julija 2021 predlog zrušila sama, saj so se koalicijski poslanci pri glasovanju pridružili opoziciji.

Tretjič, v civilni družbi smo sicer verjeli, da NIJZ ob svojih strokovnih kapacitetah skupaj z ministrstvom za zdravje lahko pripravi kakovosten predlog zakona, nismo pa verjeli, da lahko doseže njegov sprejem. Sistemska podrejenost in inertnost NIJZ botrujeta temu, da je nov celovit zakon o nalezljivih boleznih v predalih že več kot 10, morda celo 20 let, čeprav je veljaven zakon iz leta 1995 na številnih mestih - ne le pri pravnih podlagah za upravljanje epidemije - zastarel.

Nenazadnje so se na seji odbora za zdravstvo, na kateri je bil obravnavan predlog sprememb, ki smo ga pripravili v Pravni mreži, potrdile naše domneve, da tudi nova vlada na tem področju ne bo velika zaveznica stroke in transparentnega delovanja. Nelagodje ob dejstvu, da v državni zbor predloga Pravne mreže (lahko tudi spremenjenega, dopolnjenega in izboljšanega) ni predložila vlada, ampak ena od koalicijskih poslank, se je okrepilo na odboru za zdravstvo, kjer je ministrstvo zastopal takratni državni sekretar dr. Ostrc, danes poslanec Demokratov. Na naše precejšnje presenečenje je ugotovil, da “vlada podpira cilj predloga zakona, to je čim prej odpraviti neskladje 39. člena ZNB z Ustavo, vendar pa hkrati ocenjuje, da je treba predlog zakona v zakonodajnem postopku izboljšati.” Takrat je prvič postalo jasno, da se tudi vlada dr. Roberta Goloba od urejanja zahtevne pravne materije distancira, saj se boji nasprotnikov razumnega in ustavnoskladnega upravljanja epidemije, ki so tudi takrat brez posebnih argumentov zakonskim spremembam glasno nasprotovali.

Zdaj pa k spremembam Zakona o nalezljivih boleznih. Spremenjen zakon jasno omejuje, kdaj in pod kakšnimi pogoji se lahko odredijo posamezni ukrepi. Ti so dopustni le v primeru razglašene epidemije ali ob ugotovljeni nevarnosti hitrega širjenja nalezljive bolezni na podlagi strokovne presoje. Hkrati izrecno določa, da morajo biti ukrepi nujni, primerni in sorazmerni za zaščito zdravja in življenj ljudi, ter prepoveduje čezmerne posege v človekove pravice. S tem je vladi naložen strog test sorazmernosti. Poleg tega uvaja stopnjevitost ukrepov: vlada lahko obsežnejše ukrepe uporabi šele, ko milejši niso več zadostni. Ključno je tudi, da mora vsaka odločitev temeljiti na strokovni oceni, ki jo pripravi strokovna skupina in je javno objavljena, s čimer je zagotovljena transparentnost in možnost javnega nadzora. Ta ocena ni zgolj formalnost, temveč mora vključevati epidemiološke, medicinske, pravne in druge relevantne vidike ter jasno obrazložiti nujnost, primernost in sorazmernost predlaganih ukrepov. Na ta način je vzpostavljen sistem, v katerem izvršilna oblast ne more več odločati samovoljno, temveč je vezana na jasno določene strokovne podlage, javnost odločanja in možnost nadzora.

Zakon vsebuje toliko varovalk, da ga je Janez Janša, potem ko v državnem zboru ni bil sprejet njegov predlog sprememb z bistveno manj varovalkami, označil kot “zakon za ogrožanje zdravja ljudi v Sloveniji”. Gospa Senčar z olajšanjem ugotavlja, da je bil zakon “k sreči sprejet pod prejšnjo vlado gospoda Roberta Goloba, zato bi bil popravek ZNB-D za oba vaju (op.a. za Janeza Janšo in Zorana Stavanovića) sprejemljiva poteza.” Začetni del stavka sicer drži, njegov sklep pa je majav, saj zgodovinski kontekst kaže, da Janez Janša ni bil le tisti, čigar vlada je z odloki kršila človekove pravice, ampak tudi nikoli ni predlagal ali podprl predloga sprememb Zakona o nalezljivih boleznih, ki bi omejil poseganje v najbolj temeljne človekove pravice.

Izjava gospe Senčar zato deluje predvsem kot napoved posegov v ZNB-D, s tem pa kot legitimacija sodelovanja Resnice s stranko SDS.

Stranki se bosta očitno programsko zbliževali glede teme, ki ju je v preteklosti ključno definirala in tudi razdruževala. Tako ena kot druga sta bili del problema in ne del rešitve izzivov, ki so bili povezani z ustavnoskladnim, solidarnim in na stroki utemeljenim upravljanjem epidemije, pri čemer je ena predstavljala skrajni libertarni, druga pa skrajni avtoritarni pol. Ne enega ne drugega skupnost in najšibkejši v njej ne potrebujejo.