Pasivnost odvetnice pri prisilni namestitvi v varovanem oddelku

Pravna mreža je bila s strani bližnje osebe obveščena o več spornih ravnanjih odvetnice, ki je zastopala osebo s težavami v duševnem zdravju v postopku podaljšanja prisilne namestitve v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda (v nad. varovani oddelek).

Zadevo smo preučili in ugotovili, da je bila odvetnica tekom celotnega postopka popolnoma pasivna. S svojo stranko ni opravila niti enega pogovora in je ni poučila o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih, povezanih z njenim primerom. Posledično se ni mogla seznaniti s stališčem svoje stranke glede postopka in je na zaslišanju ni ustrezno zastopala. Na zaslišanju ni podala nobene pripombe ali komentarja, poleg tega tudi ni kontaktirala strankine najbližje osebe, niti ni opozorila, da najbližja oseba ni bila vabljena na narok.

Odločanje o podaljšanju namestitve v varovanem oddelku brez privolitve obravnavane osebe predstavlja postopek, v katerem se odloča o hudih posegih v osebno svobodo in druge temeljne pravice posameznika, ki je v ranljivem položaju. Prav zato Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr)[1] omogoča, da svojo voljo izrazi tudi oseba, ki je stranka postopka, tožbo zoper sklep pa lahko vloži, četudi je omejeno poslovno sposobna. Zaradi narave teh postopkov je nujno, da so vsi subjekti, ki sodelujejo v postopku, še zlasti odvetniki, posebej skrbni, aktivni in dosledni pri varovanju pravic obravnavane osebe. Vsaka pasivnost ali opustitev dolžnega ravnanja ima lahko za osebo, ki se ji omejuje osebna svoboda, izjemno resne in nepopravljive posledice.

Ker smo ocenili, da je zadeva takšne narave in teže, da zahteva presojo skladnosti ravnanja odvetnice z dolžnostmi in standardi poklicne etike odvetnikov, smo podali prijavo na Odvetniško zbornico Slovenije (OZS ali zbornica). V prijavi smo zatrjevali, da je odvetnica kršila obveznosti, ki jih odvetnikom nalaga Zakon o odvetništvu (ZOdv),[2] njeno ravnanje pa predstavlja tudi lažjo disciplinsko kršitev Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (Statut) ter kršitev več določb Kodeksa odvetniške poklicne etike (Etični kodeks):

- Zakon o odvetništvu (ZOdv) - odvetnik je pri zastopanju stranke dolžan ravnati pošteno, vestno in skrbno ter skladno z načeli odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena ZOdv), odvetniški poklic pa mora opravljati vestno, pri čemer je odgovoren za kršitve dolžnosti pri opravljanju tega poklica (59. člen ZOdv).

- Statut Odvetniške zbornice Slovenije (Statut) - lažjo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica med drugim predstavlja nevestno zastopanje stranke, ki pomeni kršitev razmerja med odvetnikom in stranko, ali po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom in obdolžencem (četrta točka 77.a člena Statuta). Odvetnica namreč s posameznikom ni vzdrževala kontakta, ga ni obveščala o postopku, hkrati pa ga ni poučila o njegovih pravicah (npr. možnosti pritožbe), iz česar izhaja, da ga je zastopala nevestno in s tem kršila razmerje med odvetnikom in stranko.

- Kodeks odvetniške poklicne etike (Etični kodeks) - odvetnik mora pri opravljanju svojih nalog uživati zaupanje svojih strank, sodnih in drugih družbenih organov, pri katerih jih zastopa ter uveljavlja njihove pravice in koristi, hkrati pa naj bi si prizadeval, da to zaupanje pridobi, ga utruje in ga ne omaje z nobenim dejanjem (drugi odstavek 9. člena Etičnega kodeksa). Odvetnik je tudi dolžan požrtvovalno in vestno zastopati ter zagovarjati stranko tako, da zanjo uporabi vsa možna in dopustna zakonita sredstva (41. člen Etičnega kodeksa), o svojem delu in postopanju pa odvetnik stranko redno obvešča, ji omogoči vpogled v stanje zadeve, jo pouči o pravnih vprašanjih in dejanskem stanju ter ji sporoči potrebne podatke iz spisov ali iz opravljenih poizvedb (drugi odstavek 44. člena Etičnega kodeksa).

Zbornica je po disciplinskem tožilcu izdala sklep, da se prijava zavrže, saj odvetnica pri opravljanju odvetniškega poklica ni kršila svoje dolžnosti. Zbornica je v celoti sledila mnenju sodne izvedenke, ki je v psihiatričnem izvedenskem mnenju zapisala, da ima posameznik hudo moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojih ravnanj ter potrebuje stalno oskrbo in varstvo na varovanem oddelku. Zbornica je tako zaključila, da odvetnici ni mogoče očitati, da osebe ni seznanila z določenimi procesnimi možnostmi, vključno z možnostjo pritožbe, saj iz okoliščin izhaja, da ta informacij ne bi mogel razumeti ali o njih samostojno odločati.

Menimo, da zbornica pri odločitvi ni v dovoljšnji meri upoštevala pomena, ki ga ima v postopku odločanja o prisilni namestitvi v varovani oddelek vestno in skrbno delo odvetnikov in odvetnic. Zbornica z odločitvijo implicira, da je odvetnikova pojasnilna dolžnost v primerih dela s strankami z duševnimi motnjami manjša oz. ne obstaja. V postopkih prisilne namestitve v varovane oddelke pomanjkanja aktivnosti odvetnika pri zastopanju ni mogoče opravičevati zgolj z izvedenskim mnenjem zdravnika psihiatrične stroke, saj odločitev o prisilnem odvzemu prostosti predstavlja sodno odločitev, v kateri sodišče tehta izpolnjevanje več zakonskih pogojev, pri čemer je izvedensko mnenje zgolj eden od dokazov v postopku. Celovite ocene obstoja pogojev za odvzem prostosti, še manj pa tehtanja ustavnih pravic skladno z načelom sorazmernosti namesto sodišča ne more opraviti nihče, sodišče pa takšno tehtanje opravi veliko težje, če je zagovornik pri predstavitvi dejanskega stanja ter pravne argumentacije, ki bi podprla stališča in želje stranke, pasiven. Če bi v postopkih odvzema prostosti osebam z duševnimi motnjami zadostovalo zgolj izvedensko mnenje, niti sodna presoja niti sodelovanje odvetnika v postopku ne bi bilo potrebno.

Odvetnik mora delovati aktivno, saj ravno v primerih, ko stranka zaradi duševnih motenj ni sposobna učinkovito razumeti postopka ali samostojno uveljavljati svojih pravic, predstavlja varuha osebne svobode, dostojanstva in drugih temeljnih pravic posameznika. Osebi pomaga razumeti postopek in njegove posledice, sodišču pa posreduje njena stališča in okoliščine, ki bi sicer lahko ostale spregledane. Odvetnik v postopkih odločanja o prisilni namestitvi predstavlja podporo stranki, njenega zaupnika ter njen glas v razmerju do sodišča. Da bi lahko bil njen glas, mora stranko slišati, da bi jo slišal, pa mora z njo imeti stik.

Na pomen, ki ga ima odvetnik v postopkih odločanja o prisilnem zaprtju oseb v varovane oddelke, kaže tudi 31. člena ZDZdr, ki zahteva, da je v vseh postopkih pred sodišči po tem zakonu obvezno zastopanje osebe po pooblaščencu, ki je odvetnik, pri čemer se stroški odvetnika krijejo iz sredstev sodišča, torej jih plača država.[3] To pomeni, da je zagovornik obvezen, še več, nujno je, da je odvetnik, saj so od zastopanja izključeni celo odvetniški kandidati in pripravniki. Tako stroga ureditev je v slovenskem pravu izjemno redka, v civilnih postopkih je na primer obvezno zastopanje po odvetniku predvideno zgolj v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi. Kot je opozorilo višje sodišče v Kopru, tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da morajo tako v kazenskih kot drugih postopkih odvzema prostosti biti zagotovljena procesna jamstva obravnavanih oseb, saj je namen in cilj 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki varuje svobodo, “zaščiti vsakega pred nezakonitim odvzemom prostosti.” (VSK Sklep II Cp 131/2018)

Po informacijah, ki smo jih prejeli od obravnavanih oseb in njihovih najbližjih, primeri nezavzetega in odtujenega zastopanja odvetnikov v postopkih odločanja o prisilnih namestitvah v varovane oddelke niso redkost, kar nakazuje potrebo po razmisleku glede ustreznega izpolnjevanja dolžnosti pri zastopanju strank v tovrstnih primerih, vključno s strokovno podporo odvetnikom ter morebitnimi dodatnimi usposabljanji za delo z osebami s težavami v duševnem zdravju.

Opombe:

[1] Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/08, 46/15 – odl. US, 44/19 – odl. US, 109/23, 136/23 – ZIUZDS in 91/25 – ZUOPCSD.

[2] Zakon o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US, 46/16, 36/19 in 130/22.

[3] Tako gre ob odsotnosti sodne prakse razumeti 51. člen ZDZdr, ki določa: “(1) Stroški postopka za izvedbo dokazov, tolmača in odvetnika osebe se predhodno krijejo iz sredstev sodišča. (2) Če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj. Če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. (3) Če sodišče predlogu za sprejem ugodi, se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča, razen stroškov morebitnega pooblaščenca predlagatelja, ki jih krije predlagatelj.” Pa tudi 68. člen ZDZdr, ki določa: “Stroški postopka se krijejo iz sredstev sodišča.”

__________________________________________________________________________________________

Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2024.

Izražena mnenja ne predstavljajo uradnega stališča MJU.