Parlamentarna preiskava ne sme postati orodje za nadlegovanje kritikov oblasti

Predlagana ureditev predstavlja izrazit odmik od ustavnega modela parlamentarne preiskave

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (EPA: 71-X, v nadaljevanju: predlog ZPPre-B), o sprejemu katerega bo danes odločal Državni zbor, je problematičen z več vidikov. Predlagane spremembe pomenijo izrazit konceptualni odmik od modela parlamentarnih preiskav, kakršnega je v zadnjem desetletju postopoma oblikovalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-50/11, U-I-246/19 ter U-I-214/19, Up-1011/19. Če je novela ZPPre-A pomenila predvsem zakonodajno implementacijo standardov, ki jih je Ustavno sodišče razvilo v teh odločbah, pomeni predlog ZPPre-B poskus njihovega bistvenega zoženja oziroma relativizacije v korist večje učinkovitosti parlamentarnih preiskovalnih komisij.

Predlagatelji novele izhajajo s stališča, da je veljavna ureditev po ZPPre-A pretirano »procesualizirala« parlamentarne preiskave ter omogočila njihovo zavlačevanje oziroma blokiranje z različnimi procesnimi in sodnimi instrumenti. V obrazložitvi predloga zato poudarjajo učinkovitost parlamentarne preiskave kot pomembno ustavno vrednoto, izhajajočo iz 93. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava).[1] Takšno izhodišče samo po sebi ni ustavnopravno neutemeljeno. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-50/11 poudarilo, da mora biti parlamentarni preiskavi zagotovljena določena stopnja učinkovitosti, saj gre za pomemben instrument parlamentarnega nadzora in hkrati za ustavno pravico parlamentarne manjšine.

Vendar pa Ustavno sodišče nikoli ni postavilo učinkovitosti parlamentarnih preiskav nad človekove pravice, pravico do sodnega varstva ali načelo delitve oblasti. Nasprotno, celotna ustavnosodna doktrina parlamentarnih preiskav po letu 2011 temelji na ideji učinkovite, vendar ustavno omejene parlamentarne preiskave.

Ustavno sporna omejitev preventivnega pravnega varstva pred Ustavnim sodiščem

Najbolj problematičen del predloga ZPPre-B predstavlja njegov 2. člen, ki posega v ureditev vložitve zahteve za presojo ustavnosti akta o odreditvi parlamentarne preiskave (v nadaljevanju: akt o odreditvi preiskave) na Ustavno sodišče.[2]

a) Nadomestitev preventivnega sodnega varstva preiskovancev z naknadnim upravnim sporom

Predlagana nadomestitev sprotnega sodnega varstva preiskovancev z naknadnim upravnim sporom po zaključku parlamentarne preiskave oziroma po vročitvi končnega poročila komisije je izrazito ustavnopravno problematična. Naknadni upravni spor namreč ne more odpraviti že izvršenih posegov v človekove pravice ali političnih učinkov same parlamentarne preiskave. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave zahteva učinkovito pravno sredstvo, ne zgolj formalne možnosti naknadnega sodnega preverjanja.

Predlagana sprememba bistveno oži krog subjektov, ki so upravičeni zahtevati ustavnosodno presojo akta o odreditvi preiskave. Veljavna ureditev v 1.a členu trenutno veljavnega Zakona o parlamentarni preiskavi (v nadaljevanju: ZPPre)[3] namreč omogoča vložitev zahteve več subjektom, v katerih pravice ali pravne interese bi lahko posegala odrejena parlamentarna preiskava. Med njimi so: 1) najmanj tretjina vseh poslancev, ki niso vložili predloga oziroma zahteve za uvedbo parlamentarne preiskave, 2) sodni svet, če meni, da je akt v neskladju z neodvisnostjo sodnikov ali neodvisnostjo sodstva, 3) Državnotožilski svet, če meni, da je akt v neskladju z neodvisnostjo državnih tožilcev, 4) Banka Slovenije, Varuh človekovih pravic in Računsko sodišče, če menijo, da je akt v neskladju z njihovo samostojnostjo in neodvisnostjo, 5) samoupravna lokalna skupnost, če meni, da je akt v neskladju z avtonomijo lokalne samouprave, 6) preiskovanec, če meni, da akt nedopustno posega v njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine, ter 7) fizična in pravna oseba zasebnega prava, ki je zajeta v predmetu preiskave, če meni, da v aktu za preiskavo te osebe ni izkazan javni interes. Predlog ZPPre-B možnost zahtevati ustavnosodno presojo akta o odreditvi preiskave torej ohranja le za Sodni svet in generalnega državnega tožilca.[4]

V obrazložitvi 2. člena predloga ZPPre-B je predlagana sprememba utemeljena s tem, da naj bi veljavna ureditev – zlasti zaradi širokega kroga upravičenih predlagateljev za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem – prekomerno in nesorazmerno posegala v učinkovitost parlamentarne preiskave.[5] Četudi 93. člen Ustave zahteva učinkovitost parlamentarne preiskave,[6] mora zakonodajalec pri urejanju tega instituta iskati ustrezno ravnovesje med učinkovitostjo parlamentarne preiskave in zagotavljanjem učinkovitega pravnega varstva preiskovancev in drugih subjektov, v pravice in pravne interese katerih lahko posega parlamentarna preiskava. Navedena utemeljitev iz predloga ZPPre-B zato sama po sebi ne more upravičiti tako hudega posega v pravno varstvo posameznikov, ki so lahko predmet parlamentarne preiskave. Poleg tega veljavna ureditev že sedaj zagotavlja ravnotežje med učinkovitostjo parlamentarne preiskave ter varstvom pravic preiskovancev (in drugih prizadetih subjektov) na način, da je vložitev zahteve za ustavno presojo akta o odreditvi preiskave možna v 30 dneh po objavi tega akta v Uradnem listu RS, Ustavno sodišče pa jo mora obravnavati absolutno prednostno in o njej odločiti najkasneje v 60 dneh.

Tako Ustava kot ZPPre določata, da se parlamentarna preiskava odredi v zadevah javnega pomena. (Ustavno)sodno varstvo je ob odreditvi preiskave relevantno kot varovalka pred morebitnimi zlorabami parlamentarnega nadzora za izvajanje političnega pritiska in javnega izpostavljanja ter zastraševanja posameznikov. Pri razlagi pojma “zadeva javnega pomena” in opredelitvi predmeta parlamentarne preiskave je treba izhajati iz pristojnosti Državnega zbora ter načela javnega interesa, delitve oblasti, ustavnosti in zakonitosti (predvsem spoštovanja človekovih pravic in svoboščin) in načela določnosti (preiskovalne naloge).[7] (Ustavno)sodno varstvo igra pomembno vlogo pri zagotavljanju, da je predmet parlamentarne preiskave skladen z Ustavo in da ne presega dopustnih meja ter neutemeljeno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov.

V tem smislu je najbolj problematičen del predlagane ureditve prav odprava možnosti, da bi preiskovanec, ki je bil določen z dokaznim sklepom preiskovalne komisije oziroma z njegovo dopolnitvijo, lahko zahteval, da o skladnosti akta z ustavo in zakonom odloči Ustavno sodišče, če meni, da akt nedopustno posega v njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine.[8]

Kot alternativno pravno sredstvo ukinjeni predhodni oz. sprotni ustavnosodni presoji predlagana ureditev dodaja naknadno upravnosodno varstvo. Skladno z novim 15.a členom bi lahko preiskovanec zaradi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, storjenih med izvajanjem parlamentarne preiskave, vložil tožbo v upravnem sporu, in sicer v roku osmih dni od vročitve končnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije. Že iz 93. člena Ustave izhaja, da ima parlamentarna komisija v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi, kar odpira možnost za hude posege v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov in pravnih oseb, ki so predmet parlamentarne preiskave. Med temi so zlasti pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), pravica do zasebnosti in osebnostne pravice (35. člen Ustave), varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave) ter varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave). Zaradi narave parlamentarne preiskave obstaja tveganje zlorab in prekoračitev pristojnosti, ki lahko vodijo v protiustavne posege v navedene pravice, zato mora biti preiskovancem zoper morebitne kršitve zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.

Naknadno upravnosodno varstvo, ki ga predlagana ureditev uvaja namesto preventivnega ustavnopravnega, ne predstavlja učinkovitega pravnega varstva, saj posameznikom ne omogoča dejanskega varstva njihovih pravic. Posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih zakonodajna veja oblasti lahko neomejeno in nenadzorovano izvršuje v razmerju do posameznikov brez vnaprejšnje sodne kontrole, predstavljajo hudo grožnjo za politično obračunavanje zakonodajne večine z opozicijo, političnimi nasprotniki, kritiki, akademiki, novinarji, verskimi uslužbenci in zagovorniki človekovih pravic.

Podobno v svojem mnenju opozarja tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora (v nadaljevanju: ZPS),[9] ki navaja, da predlagana ureditev sodnega varstva niža standard pravnega varstva preiskovanca, da je nejasna in da ne predstavlja učinkovitega pravnega varstva, saj bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu preiskovancu na voljo šele ob zaključku parlamentarne preiskave, po vročitvi končnega poročila, če Državni zbor končno poročilo sploh sprejme, če ga ne, pa preiskovanec ostane brez predvidenega varstva.[10] Navedeno je zlasti relevantno ob upoštevanju dejstva, da v preteklih mandatih Državnega zbora večkrat dejansko ni prišlo do sprejema končnih poročil. V mandatnem obdobju 2011–2014 so bile na primer uvedene tri parlamentarne preiskave, pri čemer preiskovalne komisije na svojih sejah niso sprejele nobenega končnega poročila, posledično pa tudi ni bilo sprejeto nobeno poročilo Državnega zbora.[11] Podobno je bilo v mandatu 2018–2022 uvedenih sedem parlamentarnih preiskav, preiskovalne komisije pa so na svojih sejah sprejele zgolj dve končni poročili, pri čemer nobenega od teh ni potrdil Državni zbor.[12]

b) Odprava suspenzivnega učinka ustavnosodne presoje kot pritisk na neodvisnost sodstva in na samostojnost državnega tožilstva

Veljavna ureditev poleg širokega kroga aktivno legitimiranih subjektov za sprožitev ustavnosodne presoje akta o odreditvi preiskave določa tudi, da vložitev zahteve zadrži imenovanje komisije. Takšna ureditev neposredno sledi logiki odločb U-I-246/19 in U-I-214/19, v katerih je Ustavno sodišče poudarilo potrebo po učinkovitem preventivnem preprečevanju protiustavnih parlamentarnih preiskav še preden te povzročijo nepopravljive posledice za človekove pravice, neodvisnost sodstva ali samostojnost državnega tožilstva. Predlagana ureditev ta mehanizem praktično odpravlja tudi v primerih, ko se preventivna ustavnosodna kontrola še ohranja, to je v primerih, ko zahtevo za oceno skladnosti akta o odreditvi preiskave na Ustavno sodišče vloži Sodni svet ali generalni državni tožilec. Z ukinitvijo izrecne prepovedi, ki Državnemu zboru pred odločitvijo Ustavnega sodišča onemogoča imenovanje preiskovalne komisije (četrti odstavek 1.a člena ZPPre), se odpravlja suspenzivni učinek zahteve za ustavnosodno presojo, Ustavno sodišče pa izgublja možnost učinkovitega posega v akt o odreditvi preiskave. Posledično bi parlamentarna preiskava tudi v teh primerih lahko potekala med samo ustavnosodno presojo.

Za ta del predloga je mogoče z veliko verjetnostjo trditi, da nasprotuje ratio decidendi odločb U-I-246/19 in U-I-214/19. Ustavno sodišče je v teh odločbah izhajalo prav iz potrebe po preprečitvi nepopravljivih posledic, ki jih lahko povzroči že samo izvajanje parlamentarne preiskave. Če komisija začne delovati, zaslišuje posameznike, zbira dokumentacijo ali ustvarja politični pritisk na sodstvo in tožilstvo, kasnejša ugotovitev protiustavnosti pogosto ne more več učinkovito odpraviti posledic njenega delovanja. To še posebej velja pri posegih v ugled posameznikov, odprtih sodnih postopkih ter pri ustvarjanju videza političnega vpliva na sodno vejo oblasti.

Ustavno sporna odprava mehanizmov zaščite pred očitno pristranskostjo članov komisije

Zelo resno ustavnopravno vprašanje odpira tudi odprava sodnega nadzora nad razrešitvijo članov parlamentarne komisije. V odločbi U-I-50/11 je Ustavno sodišče posebej poudarilo potrebo po minimalnih mehanizmih zaščite pred očitno pristranskostjo članov komisije. Veljavni ZPPre tako izrecno določa možnost sodnega varstva zoper odločitev Državnega zbora o razrešitvi člana ali namestnika člana parlamentarne komisije zaradi obstoja razrešitvenih razlogov. Zoper odločitev o razrešitvi lahko član ali namestnik člana v osmih dneh vloži tožbo na Vrhovno sodišče, to pa mora o tožbi odločiti najkasneje v 30 dneh od njene vložitve (peti odstavek 3. člena in šesti odstavek 3.a člena trenutno veljavnega ZPPre).

Predlagana ureditev, ki se uvaja s 5. členom ZPPre-B, takšno možnost neposrednega sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem odpravlja, s tem pa se v bistvenem približuje stanju pred odločbo U-I-50/11, ko učinkoviti mehanizmi zaščite pred arbitrarnostjo in politično pristranskostjo niso obstajali. V tem delu obstaja velika verjetnost, da predlog ponovno ustvarja protiustavno pravno praznino, ki jo je Ustavno sodišče že ugotovilo.

Tudi ZPS izpostavlja, da je bila protiustavnost, ugotovljena z odločbo U-I-50/11, odpravljena z uveljavitvijo ZPPre-A oziroma trenutno veljavnega ZPPre in da predlog ZPPre-B v tem delu ureditev približuje stanju pred sprejemom navedene novele, torej ureditvi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni skladna z Ustavo.[13] V navedeni zadevi je Ustavno sodišče namreč odločalo, ali neobstoj podrobnejših zakonskih in poslovniških pravil o predlaganju in imenovanju člana preiskovalne komisije za pričo nasprotuje ustavni zapovedi učinkovitosti parlamentarne preiskave. Pri tem je odločilo, da niti ZPPre niti Poslovnik o parlamentarni preiskavi ne vsebujeta posebnega postopkovnega mehanizma, ki bi učinkovito preprečeval sistematično naklepno oviranje dela preiskovalnih komisij s predlaganjem za priče in posledičnim izločanjem članov komisije ter da je zaradi tega protiustavno okrnjena učinkovitost parlamentarne preiskave, ki jo zahteva 93. člen Ustave.[14]

Ugotovljena protiustavnost je bila odpravljena predvsem s 3.a členom trenutno veljavnega ZPPre. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča je namreč zakonodajalec – podobno kot v četrtem in petem odstavku 3. člena, s katerim je podrobneje uredil postopek razrešitve poslancev iz preiskovalne komisije zaradi konflikta interesov ali drugih izločitvenih razlogov – v 3.a členu podrobneje uredil tudi postopek razrešitve poslanca v primeru, ko je poslanec preiskovanec ali priča v zadevi, ki se preiskuje (t. i. nezdružljivosti procesnih vlog). Med drugim veljavna ureditev zahteva obrazložitev takšnega predloga, določa avtomatično prenehanje opravljanja funkcije člana z dnem določitve za preiskovanca oziroma pričo, začasno omejuje dostop do gradiva komisije, preprečuje ponovno vlaganje vsebinsko enakih predlogov ter nalaga Državnemu zboru, da o razrešitvi odloči na prvi naslednji seji. Predlog ZPPre-B, razen zahteve po obrazložitvi predloga, navedene procesne varovalke v celoti odpravlja, kar je problematično z vidika ugotovljene protiustavnosti iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-50/11.

Sporno sprejemanje zakona po skrajšanem postopku in začetek veljavnosti dan po objavi v Uradnem listu

Nenazadnje je problematičen tudi postopek sprejemanja zakona ter njegov takojšen začetek veljavnosti.

Sprejemanje predloga ZPPre-B po skrajšanem postopku, ki je utemeljeno z navedbo, da gre zgolj za manjše dopolnitve in spremembe veljavnega zakona ter da se s predlaganim zakonom odpravlja že več kot 15 let ugotovljena protiustavnost, je po naši oceni problematično. Vprašljivo je namreč, ali je mogoče predlagane spremembe in dopolnitve v konkretnem primeru res šteti za manjše spremembe veljavne zakonodaje. Predlagani zakon med drugim bistveno spreminja obseg pravnega varstva subjektov (zlasti preiskovancev), v pravice in pravne interese katerih lahko parlamentarna preiskava poseže (2. člen ZPPre-B), obenem pa obsežneje spreminja tudi obstoječo ureditev izločitve poslancev v preiskovalni komisiji ter ureditev določanja člana ali namestnika člana preiskovalne komisije za preiskovanca ali pričo (4. in 5. člen predloga ZPPre-B). Poleg tega so bile protiustavnosti, ugotovljene v odločbah U-I-50/11, U-I-246/19 in U-I-214/19, Up-1011/19, na katere se sklicuje predlagatelj, naslovljene že v noveli ZPPre-A, na kar v svojem mnenju opozarja že ZPS. V Pravni mreži za varstvo demokracije smo že večkrat izpostavili, da je z vidika pomena rednega zakonodajnega postopka bistveno, da se pogoji, ki omogočajo sprejem zakona po nujnem in skrajšanem zakonodajnem postopku, razlagajo restriktivno.[15] Le redni zakonodajni postopek – zlasti v primeru predlogov zakonov, ki jih vložijo poslanci – namreč omogoča učinkovito javno razpravo ter vključitev strokovne javnosti v zakonodajni proces, kar je ključno za sprejem kakovostnih in legitimnih predpisov, katerih določbe so skladne z Ustavo.

Medtem, ko je bilo v izhodiščem predlogu ZPPre-B določeno, da “zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu”, so poslanci na seji matičnega delovnega telesa dne 25. 5. 2026 predlog spremenili na način, da “zakon začne veljati naslednji dan po objavi”. Iz načela pravne države iz 2. člena Ustave, zlasti iz podnačela pravne varnosti in zaupanja v pravo, izhaja, da morajo naslovniki predpisa imeti realno možnost seznaniti se z novim pravnim pravilom. Določba 154. člena Ustave zato izrecno določa, da “predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno.” Ustava torej v izjemnih primerih dopušča tudi krajši rok ali celo takojšnjo veljavnost, kadar za to obstajajo posebej tehtni razlogi (npr. nujni varnostni, finančni ali krizni ukrepi), ki pa v tem primeru niso podani. Zato je še toliko bolj na mestu skrb, da predlagatelja pri normiranju ne vodi skrb za učinkovito parlamentarno preiskavo ob hkratni zagotovitvi učinkovitega pravnega varstva preiskovancev.

Poziv zakonodajalcu k ohranjanju duha parlamentarne preiskave

Celovito gledano predlog ZPPre-B ne pomeni zgolj tehnične spremembe postopkov parlamentarnih preiskav, temveč poskus spremembe same ustavne filozofije parlamentarnega preiskovanja. Ustavno sodišče je po letu 2011 postopoma razvilo model parlamentarnih preiskav z močnim sodnim nadzorom, z izrazitimi procesnimi jamstvi ter z močnim varstvom drugih vej oblasti. Predlog ZPPre-B velik del teh varovalk zmanjšuje ali vrača nazaj v politično sfero Državnega zbora. Prav zato bo po vsej verjetnosti v primeru sprejetja ponovno predmet ustavnosodne presoje. Najresnejša ustavnopravna tveganja predloga se nanašajo predvsem na skladnost z 22. členom Ustave (enako varstvo pravic), 23. členom Ustave (pravica do sodnega varstva), 93. členom Ustave (parlamentarna preiskava), načelom pravne države iz 2. člena Ustave ter načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave.

Zakonodajalca zato pozivamo, da pri noveliranju zakona ne krči obsega obstoječih ustavnih jamstev ter ostane zvest duhu instituta parlamentarne preiskave, kot ga je v svoji doktrini razvilo Ustavno sodišče. Skladno z načelom pravne in demokratične države, delitve oblasti in spoštovanjem človekovih pravic in svoboščin naj Državni zbor parlamentarno preiskavo ohranja in utrjuje kot institut nadzora nad potencialnimi zlorabami nosilcev politične, finančne in družbene moči, in je ne spreminja v svoje nasprotje, to je v orodje nosilcev oblasti za neutemeljene in nenadzorovane posege v neodvisnost institucij ter v človekove pravice in temeljne svoboščine državljanov in državljank.

[1] Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a in 98/25 – UZ74a.

[2] Prav v tem delu predlog ZPPre-B pomeni najizrazitejši odmik od že vzpostavljenih ustavnopravnih standardov. Na to opozarja tudi ZPS, ki je v svojem mnenju glede predloga ZPPre-B izpostavila, da je novela ZPPre-A, s katero je bil v ZPPre dodan 1.a člen, celovito uredila ustavnosodno kontrolo zoper akt o odreditvi parlamentarne preiskave za vse subjekte, v katerih (ustavno)pravni položaj bi odrejena preiskava lahko posegla. (Zakonodajno-pravna služba, Mnenje o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B), skrajšani postopek, EPA 71-X, 20. 5. 2026, str. 1–2).

[3] Zakon o parlamentarni preiskavi, Uradni list RS, št. 63/93, 63/94 – KZ, 22/21 – odl. US, 130/21 – odl. US in 108/24.

[4] Predlog ZPPre-B prenaša pristojnost za vložitev zahteve na Ustavno sodišče iz Državnotožilskega sveta na generalnega državnega tožilca, kar v svojem mnenju glede predloga ZPPre-B problematizira tudi Državnotožilski svet, med drugim zato, ker je pristojnost za obravnavo in odpravo kršitev, s katerimi je bila prizadeta samostojnost državnega tožilca, podeljena Državnotožilskemu svetu in ne generalnemu državnemu tožilcu (glej Državnotožilski svet, Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B); EPA 71-X – mnenje z dne 20. 5. 2026).

[5] Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (EPA: 71-X), obrazložitev, 2. člen.

[6] Glej 16. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-50/11 z dne 23. 6. 2011.

[7] Komentar Ustave Republike Slovenije, 2002, e-Kurs, 93. člen (parlamentarna preiskava), dostop: https://e-kurs.si/komentar/komentar-20/.

[8] Poleg tega 2. člen predloga ZPPre-B tudi omejuje presojo akta o odreditvi preiskave zgolj na njegovo skladnost Ustavo, medtem ko veljavni 1.a člen ZPPre omogoča presojo njegove skladnosti tako z Ustavo kot z zakonom. Kot v svojem mnenju k predlogu ZPPre-B poudarja tudi Državnotožilski svet, je takšna sprememba problematična, saj Ustava v 93. členu parlamentarno preiskavo zgolj definira in opredeljuje njen temeljni okvir, šele zakonska ureditev pa natančneje ureja ta institut ter omogoča omejevanje in uravnoteženje tega instituta z vidika drugih ustavnih vrednot in načel. (Glej Državnotožilski svet, Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B); EPA 71-X – mnenje z dne 20. 5. 2026).

[9] Zakonodajno-pravna služba, Mnenje o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B), skrajšani postopek, EPA 71-X, 20. 5. 2026, str. 1.

[10] Zakonodajno-pravna služba, Mnenje o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B), skrajšani postopek, EPA 71-X, 20. 5. 2026, str. 5.

[11] Goran Letić, Parlamentarna preiskava, diplomsko delo, 2022, str. 75.

[12] Prav tam, str. 77.

[13] Zakonodajno-pravna služba, Mnenje o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B), skrajšani postopek, EPA 71-X, 20. 5. 2026, str. 3–5.

[14] Glej 16. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-50/11 z dne 23. 6. 2011.

[15] Glej zlasti Pravna mreža za varstvo demokracije, Analiza: Erozija rednega zakonodajnega postopka, april 2026, dostop: https://pravna-mreza.si/objave/analiza-erozija-rednega-zakonodajnega-postopka/