Odvetniško poslanstvo pomeni zlasti ne škoditi
Zelo smo ponosni, da občasno lahko sodelujemo z letošnjim nagrajencem Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) odvetnikom mag. Emilom Zakonjškom. Ob tej priložnosti objavljamo njegov zahvalni govor ob prejemu plakete dr. Danila Majarona, ki jo OZS vsako leto podeljuje kot najvišje priznanje za posebne zasluge pri razvoju odvetništva in njegove samostojnosti ter neodvisnosti odvetniškega poklica in poslanstva. Čestitamo tudi drugi prejemnici priznanja odvetnici dr. Sari Ahlin Doljak.
Spoštovani,
kolegicam in kolegom ter Odvetniški zbornici Slovenije se zahvaljujem za dodeljeno priznanje, ki ga razumem kot potrditev poštenega dela, kolegialnih odnosov in mojega skromnega prispevka k delu zbornice. Hkrati je to tudi opomin, da se izteka aktivna delovna doba. Me pa to priznanje tudi spravlja nekoliko v zadrego, ker imam pomisleke, ali sem pravi naslovnik. S pomisleki sem seznanil predlagatelje, vendar so očitno ocenili, da ti nimajo posebne teže. Želim pa jih predstaviti. Odvetniški poklic opravljam 35 let, pred tem sem delal v sodstvu, in kot pravi moj kolega in prijatelj Andrej Razdrih, so me sodniška leta zaznamovala, tako da nisem odvetnik po duši. Predvsem bi rad pojasnil svoj odnos do odvetništva. Velikokrat, posebej ob takih slovesnih dogodkih, se poudarja, da je odvetniški poklic poslanstvo. S tako opredelitvijo se ne strinjam. Da ne bo pomote, neodvisno in samostojno odvetništvo je nujen element demokratične ureditve in pravne države, vendar, ali je to poslanstvo? Sam menim, da je poslanstvo delo umetnikov, duhovnikov, učiteljev, mogoče bi ga v večji meri morali razumeti tudi zdravniki.
Poslanstvo razumem kot delati dobro, posebni interesi in koristi pa morajo biti v drugem planu. Predvsem pa poslanstvo pomeni – ne škoditi! Odvetništvo po mojem mnenju teh kriterijev ne izpolnjuje. Če bi zastopali ali zagovarjali le tiste, ki se jim je zgodila očitna krivica, ali v kazenskih postopkih evidentno nedolžne, bi kmalu ostali brez dela. Dejstvo je, da naše delo tudi škodi, praviloma nasprotni stranki, ima pa lahko tudi širše negativne posledice – pri tem je skoraj bogokletno omenjati javni interes. To vprašanje je obravnaval odvetnik dr. Rok Čeferin, ki trenutno opravlja funkcijo predsednika Ustavnega sodišča, v članku Pomen odvetništva za varstvo človekovih pravic in svoboščin, objavljenem v reviji Odvetnik: »Odvetnik zagotavlja delovanje ustavnega reda in s tem varuje javni interes samo tako, da se brezkompromisno bori za pravice svojih strank.«˙[1]
O takem stališču, ki ga lahko različno razlagamo, imam pomisleke. Občutek imam, da preveč odvetnikov in odvetnic razume svoje delo kot borbo, v kateri je treba absolutno zmagati, pri čemer sta nasprotna stranka in njen pooblaščenec sovražnika. Predvsem pa, ali res brezkompromisna borba za pravico svoje stranke nima meja? Pri tem seveda ne mislim na nezakonita ravnanja, temveč na ravnanja, ki so nepotrebna in predvsem škodljiva za nasprotno stranko, npr. neutemeljene tožbe, katerih namen je le škodovati, neutemeljene izvršbe, kazenske ovadbe brez dejanske podlage, nepotrebna pravna sredstva in še bi lahko naštevali. Gre za ravnanja, ki jih je mogoče označiti za zlorabo prava. Če smo iskreni, pravica in resnica naših strank v bistvu ne zanimata. Zanimata jih le njihov interes in korist, ne glede na to, kakšne negativne posledice imata za druge, pa tudi za širšo družbeno skupnost. Ali res interes stranke opravičuje vsa naša ravnanja, ne glede na posledice? To so dileme, ki me spremljajo pri mojem odvetniškem delu, in to je razlog, da se mi utemeljeno postavlja vprašanje, ali sem pravi naslovnik prejete plakete, za katero pa se Odvetniški zbornici še enkrat iskreno zahvaljujem.
Mag. Emil Zakonjšek, odvetnik
_________________________________________________________________________________________
[1] Čeferin, R.: Pomen odvetništva za varstvo človekovih pravic in svoboščin, Odvetnik, št. 3 (121) – poletje 2025, str. 7.