Izjava glede Zakona o javni varnosti z 68. seje Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo

Uvodoma želim izraziti iskreno sožalje bližnjim pokojnega Aleša Šutarja in vseh ostalih žrtev nasilnih smrti, ki jih v Sloveniji ni malo. Hkrati želim izraziti podporo vsem ostalim žrtvam nasilja, bodisi v družini, na delovnih mestih, v šolah, v socialnovarstvenih zavodih. Nevladne organizacije in strokovnjaki že vrsto let opozarjajo na razraščajoče nasilje in vedno znova pozivajo k okrepljenemu preventivnemu delovanju, zlasti pa na soočenje z razlogi za stanje. Zakon o krepitvi javne varnosti bi moral vsebovati zlasti ukrepe za preprečevanje in soočanje z nasiljem in razlogi zanje. Nasilne smrti in druge oblike izvrševanja hudih kaznivih dejanj so večinoma posledica neodpravljanja sistemskih vzrokov, kot so:

• prepočasna in neustrezna obravnava kriminalnega delovanja posameznikov in skupin,
• nezadostni ukrepi za preprečevanje nasilja v družini,
• sistemsko zanemarjanje težav v duševnem zdravju,
• dopuščanje nezakonitega posedovanja orožja, zlorabe alkohola in drog,
• vedno večje socialne in ekonomske neenakosti,
• slabitev občutka povezanosti med izobrazbo, znanjem, delom in prizadevanjem na eni strani ter dostojnim življenjem na drugi,
• premiki k političnemu avtoritarizmu, normalizacija vojne in militarizacija,
• vulgarizacija medijske krajine in političnega diskurza ter
• erozija zaupanja v institucije, h kateri prispeva tudi proces sprejemanja tega zakona.

Če se predlog zakona dotaknem podrobneje, pri čemer se za strokovno sodelovanje pri odzivu zahvaljujem kolegici Kaji Gajšek, Petru Podržaju in Galu Gračaninu, ugotavljam, da zakon uvaja nove (začasne) varnostne ukrepe, spreminja več zakonov, prav tako pa uvaja več določb, ki predstavljajo (začasen) odstop od veljavne zakonodaje. Nedopustno je, da se resni represivni ukrepi in obširne spremembe veljavne zakonodaje, zlasti kazenske, sprejemajo in uvajajo ad hoc in brez javne razprave. Pri več predvidenih ukrepih se odpira vprašanje njihove skladnosti z Ustavo, nekateri rušijo koherenten in desetletja nastajajoč koherenten sistem kazenskega prava, pri nekaterih (kot je sprememba pravil o ekskluziji dokazov in trajanju pripora) pa tudi vprašanje, ali so res namenjeni nujnemu “zagotavljanju javne varnosti.”

V nadaljevanju izpostavljam ukrepe, ki po naši oceni vzbujajo največ pomislekov, povezani pa so s širjenjem pooblastil policije in posegi v materialno in procesno kazensko zakonodajo.

1. Vstop policije v stanovanje brez sodne odredbe (20. člen)

Zakon nepremišljeno širi nabor možnosti, kdaj lahko policija brez odredbe sodišča vstopi v tuje stanovanje. Zakon o nalogah in pooblastilih policije in Zakon o kazenskem postopku že sedaj omogočata, da policija brez odredbe sodišča vstopi v stanovanje, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Zakona tako v sistem vnaša dodatno nejasnost, dikcija predlagane določbe pa kaže na premik iz zahteve po konkretni in neposredni nevarnosti k bolj ohlapni in abstraktni nevarnosti.

1. Uporaba tehničnih sredstev na varnostno tveganih območjih (21. člen)

Zakon z ukrepom uporabe tehničnih sredstev na varnostno tveganih območjih uvaja možnost množičnega preventivnega nadzora. Predlagana določba je z vidika zagotavljanja ustrezne ravni informacijske zasebnosti bistveno pomanjkljiva oziroma podnormirana, saj je pomensko (pre)široka in preveč nedoločna. Predlog omogoča tudi izvajanje ukrepa daljše časovno obdobje, območje in trajanje ukrepa pa določi generalni direktor policije ali direktor policijske uprave, pri čemer je z vidika intenzivnosti ukrepa zlasti sporno to, da ni predviden (sodni) nadzor.

1. Ekskluzija dokazov in trajanje pripora (8. in 10. člen predloga zakona)

Najprej naj izpostavim dvom, ali ukrepa res zasledujeta cilje zakona, glede na to, da gre za koreniti in sistemski spremembi, pa nikakor ni primerno, da se sprejemata po nujnem postopku in brez poglobljene strokovne javne razprave.

Predlagana določba, ki predvideva omejitev ekskluzije dokazov je zasnovana široko in pomensko odprto, pri čemer je vprašanje, ali bi prestala test sorazmernosti. Predlaga rešitve, ki radikalno odstopajo od razumevanja pravne države, saj omogoča, da država deluje nepravno in za to ni sankcionirana. Pred leti sem bila v primeru Cafe Open v položaju oškodovanke kaznivih dejanj nasilništva, povzročanja splošne nevarnosti in javno spodbujanje sovraštva, konkretno homofobnega napada z baklami in kamenjem. Policija je storilce razkrila na podlagi povezave DNK-ja na bakli in shranjenega DNK-ja enega od storilcev. Ker je bil DNK storilca v hrambi iz časov, ko je bil mladoleten, je bil dokaz izločen, Vrhovno sodišče pa je obsodbo treh storilcev razveljavilo. Najprej sem bila razočarana, že naslednji trenutek sem si oddahnila. Sodba je bila znak, da živimo v pravni državi. Danes temu ni več tako. V okolju, polnem sistemskega in strukturnega nasilja in avtoritarnih tendenc pred delovanjem vseh treh vej oblasti ni več nobenega prostora za oddih.

V povezavi z ukrepom podaljšanja obdobja, v katerem mora sodišče po uradni dolžnosti preverjati, ali še obstajajo razlogi za pripor, in možnostjo daljšega trajanja pripora, velja izpostaviti, da takšne spremembe v škodo pripornikov zahtevajo tehten premislek. Pripor predstavlja namreč enega najhujših oblastnih posegov v človekovo pravico do osebne svobode.

1. Začasen odstop od določb Kazenskega zakonika

Z vidika kazenskega materialnega prava so posebej sporni ukrepi, ki za obdobje treh let predvidevajo odstop od ureditve Kazenskega zakonika. Gre zlasti za začasno spremembo (povišanje) kazenske sankcije za kaznivo dejanje nasilništva in za začasno “pretvorbo” nekaterih kaznivih dejanj v prekrške.

Takšen način normiranja, ki prinaša več nejasnosti in ni premišljen, je sporen tako z vidika pravne varnosti in predvidljivosti kot tudi z vidika načela zakonitosti v kazenskem pravu, saj predlagatelj zakona zmanjšuje preglednost kazenskopravnega sistema.

Za konec: pravica do varnosti je ena izmed temeljnih človekovih pravic, zato je zagotavljanje varnosti posameznikov ena izmed temeljnih nalog države. Vendar pa vzpostavljanje ukrepov za zagotavljanje varnosti mora potekati v strokovni, demokratični in informirani javni razpravi, zlasti pa morajo ukrepi zasledovati cilje, ki jih zakonske spremembe zasledujejo, pri tem pa mora biti upoštevano načelo sorazmernosti. Če imamo torej težave s tatvinami, nasilništvom in pretepanjem, kjer so zagrožene eno, dve ali tri letne zaporne kazni, je popolnoma neprimerno kot rešitev ponujati, da bodo v kazenskih postopkih za kazniva dejanja nad 8 let zapora, veljali tudi nezakonito pridobljeni dokazi. Ukrepi torej niso le nesorazmerni, ampak tudi neučinkoviti z vidika cilja, ki ga zasledujejo. V tem smislu gre predlagatelj s kladivom nad komarje. In vprašati se moramo, ali to kladivo res potrebujemo.

Morda le še občutki ob tej razpravi: zdi se, da sta tako vsebina kot postopek sprejemanja tega zakona tako absurdna, da gre za vajo, ne generalko, ampak vajo za resen zakon in resen postopek, ki sledi. Žal tokrat vadimo na najbolj zahtevni in občutljivi zakonodaji.