Društvo za delovno pravo in socialno varnost ocenjuje, da predlaganih ukrepov v obliki in na način, kot jih predvideva ZIURS, ni mogoče strokovno in sistemsko podpreti. Predlagane rešitve zahtevajo bistveno temeljitejšo strokovno presojo, celovito analizo njihovih (finančnih, pravnih in družbenih) učinkov ter vključitev socialnih partnerjev v obravnavo zakonskega predloga.
Predlog Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS) vsebuje več rešitev, ki pomembno in trajno posegajo na področje delovnega prava in prava socialne varnosti. Gre za vprašanja, ki zadevajo temeljna razmerja med delom, socialno varnostjo in solidarnostjo, zato bi morala biti predmet samostojne, poglobljene in transparentne zakonodajne obravnave, podprte z ustreznimi analizami in socialnim dialogom, ne pa združene v en zakon.
Sprejemanje sistemskih določb delovnega prava in prava socialne varnosti v okviru tako imenovanega omnibus zakona ni ustrezno z vidika nomotehničnih pravil in zahtev po sistemski skladnosti pravnega reda. Takšen zakonodajni pristop zmanjšuje transparentnost zakonodajnega postopka, otežuje celovito strokovno presojo posameznih rešitev ter povečuje možnost nastanka neskladij znotraj obstoječega pravnega sistema. To tveganje potrjujejo tudi vsebinske rešitve ZIURS, ki kažejo izrazito notranjo nekonsistentnost.
Slovenska pokojninska zakonodaja že vrsto let spodbuja podaljševanje delovne aktivnosti po izpolnitvi pogojev za upokojitev, med drugim z ugodnejšim vrednotenjem zavarovalne dobe in možnostjo delne upokojitve. V nasprotju s tem ZIURS uvaja ureditev, ki omogoča ex lege prenehanje delovnega razmerja ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Težko je hkrati spodbujati daljše ostajanje starejših na trgu dela in ustvarjati mehanizme, ki njihovo nadaljnjo zaposlitev otežujejo ali onemogočajo. Takšno nasprotje je še posebej izrazito v družbi, ki se sooča s staranjem prebivalstva in pomanjkanjem delavcev (brezposelnost je v Sloveniji med najnižjimi v EU).
Pri ocenjevanju predlaganih rešitev je treba izhajati iz njihove vsebine in dejanskih učinkov. Okoliščina, da zakon določa avtomatično prenehanje delovnega razmerja, ne spremeni dejstva, da je nadaljnje opravljanje dela povsem odvisno od volje delodajalca. Za opredelitev pravne narave instituta je bistveno vprašanje, kdo ima odločujoč vpliv na nadaljnji obstoj delovnega razmerja. Če je za prenehanje ali nadaljevanje delovnega razmerja potrebna odločitev ene od strank, zlasti delodajalca, ne gre za povsem avtomatično prenehanje. Izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine sama po sebi ne predstavlja razloga, povezanega s sposobnostjo delavca, njegovim ravnanjem ali organizacijskimi potrebami delodajalca. Takšna ureditev odstopa od temeljnega izhodišča delovnega prava, da mora biti prenehanje delovnega razmerja utemeljeno z objektivnimi in preverljivimi razlogi.[1] Pokojnina je po svoji pravni naravi nadomestilo za izpad dohodka zaradi nastanka socialnega primera starosti in je lahko le posledica, ne pa vzrok prenehanja delovne aktivnosti.
Nekonsistentnost ukrepa se kaže tudi v povezavi z institutom tako imenovanega dvojnega statusa (zavarovanca in upokojenca hkrati). Ta temelji na predpostavki, da je nadaljnja delovna aktivnost po izpolnitvi pogojev za upokojitev družbeno zaželena in jo je treba spodbujati. Dvojni status obenem odpira pomembna vprašanja tudi z vidika financiranja socialne varnosti. Pokojnina je po svoji pravni naravi namenjena zagotavljanju varnosti dohodka ob nastanku socialnega primera starosti, torej ob njegovem izpadu ali zmanjšanju zaradi prenehanja ali bistvenega zmanjšanja ekonomske aktivnosti. Izplačevanje dela ali, kot je predlagano, polne pokojnine osebam, ki še naprej opravljajo delo v nespremenjenem obsegu in prejemajo nespremenjen dohodek, zato pomeni dodatno obremenitev pokojninske blagajne, ne da bi prišlo do dejanskega izpada dohodka.[2] Takšna sredstva niso namenjena izboljšanju položaja vseh upokojencev, temveč razmeroma ozkemu krogu upravičencev, ki lahko delajo dlje in jim delodajalec to dovoli. Zato se zastavlja vprašanje, ali je omejena sredstva pokojninskega in invalidskega zavarovanja smiselno usmerjati v tovrstne spodbude ali pa bi jih bilo primerneje nameniti ukrepom, ki bi prispevali k ustreznejšim pokojninam in večji socialni varnosti širšega kroga zavarovancev, tudi z zvišanjem najvišje pokojninske osnove. Ob upoštevanju omejenih virov sistemov socialnega zavarovanja je treba posebno pozornost nameniti tudi posrednim učinkom takšnih ukrepov na dolgoročno finančno vzdržnost sistema in s tem povezano raven pravic vseh zavarovancev.
Omejitev prispevne osnove navzgor za vsa socialna zavarovanja (tudi zdravstveno), tako imenovana socialna kapica, posega v samo jedro solidarnosti, kot temeljnega izhodišča socialne države in človekove pravice do socialne varnosti. Koristi takšne ureditve so skoncentrirane predvsem pri posameznikih z najvišjimi dohodki (in zasebnih zavarovanjih), medtem ko se zmanjšujejo prihodki socialnega zavarovanja (tudi pokojninskega).[3] Če je cilj zakonodajalca povečanje razpoložljivega dohodka zaposlenih oziroma krepitev konkurenčnosti gospodarstva, bi bilo mogoče te cilje dosegati tudi z drugimi, socialno pravičnejšimi in sistemsko bolj usklajenimi ukrepi.
ZIURS vsebuje pomembne in trajne posege v delovno pravo in pravo socialne varnosti, ki jih ni primerno sprejemati v okviru omnibus oziroma interventne zakonodaje. Predlagane rešitve niso medsebojno usklajene niti niso skladne s temeljnimi usmeritvami obstoječe zakonodaje. Društvo zato ocenjuje, da predlaganih ukrepov v obliki in na način, kot jih predvideva ZIURS, ni mogoče strokovno in sistemsko podpreti. Predlagane rešitve zahtevajo bistveno temeljitejšo strokovno presojo, celovito analizo njihovih (finančnih, pravnih in družbenih) učinkov ter vključitev socialnih partnerjev v obravnavo zakonskega predloga.

Člani Društva za delovno pravo in socialno varnost:
Prof. dr. Grega Strban, predsednik
Doc. dr. Sara Bagari, poročevalka
Zasl. prof. dr. Polonca Končar
Katarina Kogej
Doc. dr. Luka Mišič
Doc. dr. Aljoša Polajžar
Dr. Katarina Kresal Šoltes
Prof. dr. Darja Senčur Peček
Alja Fakin
Izr. prof. dr. Mojca Tancer Verboten
Karim Bajt Učakar
Mag. Nataša Belopavlovič
Sneža Mihailova Brojan
Mag. Rosana Lemut Strle
Doc. dr. Bojan Vavtar
Mag. Jasna Rakuljić Zelov
Opombe
[1] Glej tudi izjavo Društva o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob izpolnjevanju pogojev za upokojitev z dne 22. marca 2021; S. Bagari, G. Strban (2020), Delovno- in socialnopravna vprašanja »prisilne upokojitve«, Delavci in delodajalci, št. 1/2021, str. 9-29.
[2] Glej tudi Izjavo Društva o dvojnem statusu zavarovanca in upokojenca z dne 28. maja 2019; G. Strban, S. Bagari (2019), Dvojni status delavca in upokojenca v sistemu socialne varnosti, Pravna praksa, 38, št. 28/29, str. II-VII.
[3] Glej tudi Izjavo Društva o omejitvi prispevne osnove v sistemu socialnih zavarovanj z dne 23. aprila 2021.