Intervju z dr. Barbaro Rajgelj o premikih k avtoritarni in represivni družbi

“Poseg v denarne socialne pomoči predstavlja eno največjih sistemskih kršitev človekovih pravic v samostojni državi po izbrisanih.”
-Barbara Rajgelj, pravnica in aktivistka

Novembra so poslanci skoraj čez noč sprejeli nov, “Šutarjev” zakon, ki posega na področja socialne, kazenske in druge zakonodaje, prinaša dodatna pooblastila za ukrepanje policije, višje kazni za nasilništvo, omejuje dodeljevanje brezplačne pomoči prekrškarjem in drugo pravno pomoč, podaljšuje pripor in marsikaj drugega. Za podrobnejši komentar novega zakona, smo govorili z dr. Barbaro Rajgelj, docentko za pravne predmete na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter soustanoviteljico Zavoda za kulturo raznolikosti Open, ki skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami in posamezniki sodeluje tudi v okviru Pravne mreže za varstvo demokracije. Kot aktivistka za človekove pravice se zlasti ukvarja s področjem diskriminacije, industrijskimi odnosi, delovnimi razmerji, pravom socialne varnosti in družinskim pravom. Ker meni, da je poimenovanje omenjenega zakona po tragično preminulem do njega žaljivo, pa tudi zaradi specifičnih družbenopolitičnih okoliščin, ki spremljajo sprejem in izvrševanje zakona, ga imenuje Golob-Janšev zakon.

Vrhovno sodišče je vložilo zahtevo za ustavno presojo 5., 6. in 7. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, oziroma Šutarjevega zakona, ker naj bi bili v neskladju s tremi členi ustave, ki zagotavljajo pravico do pravnega varstva, domneve nedolžnosti in opredeljenja pristojnosti vrhovnega sodišča. So to edini členi, ki najverjetneje niso v skladu z ustavo?
Z Golob-Janševim zakonom je zakonodajalec posegel v kazenski postopek in določil, da se lahko v postopkih za kaznivo dejanje, za katero je predpisana več kot osem letna zaporna kazen, pripor podaljša za največ eno leto, tako da lahko namesto dveh let po novem traja največ tri leta. Vrhovno sodišče naj bi po navedbah medijev ocenilo, da sporne določbe o podaljšanju pripora niso skladne s ustavno pravico do pravnega varstva in domnevo nedolžnosti.

Strokovnjaki iz civilne družbe smo že ob sprejemanju zakona poudarjali, da pripor predstavlja enega najhujših oblastnih posegov v ustavno zagotovljeno človekovo pravico do osebne svobode. Posamezniku se namreč v tem primeru prostost vzame še preden je pravnomočno obsojen, spremembe standardov in varovalk glede pripora v škodo obdolžencev pa morajo biti zato še posebej premišljene in pretehtane. Zadrega za nas vse, zlasti pa za Vrhovno sodišče je, da je bilo v postopku sprejemanja zakona to sodišče celo iniciator in zagovornik teh rešitev, sploh njegova podpredsednica Marjeta Švab Širok in sodnik, kasneje tudi kandidat za ustavnega sodnika, Ciril Keršmanc. Hkrati je na odboru za pravosodje svoje diametralno nasprotno stališče predstavila vrhovna sodnica Barbara Zobec, ki je bila do predlagane ureditve in povečanja represije kritična. Takšno razpuščeno nastopanje institucij v javnosti povzroča popolno zmedo, če pa gre za sodno vejo oblasti pa tudi nevarno ruši zaupanje v pravo, v zrelost in videz neodvisnosti sodnikov in sodnic. Zlasti kadar po zagovarjanju spornih oblastnih rešitev ti isti ljudje postanejo kandidati za najvišje funkcije v državi, za katere potrebujejo politično podporo, bi znotraj sodne veje oblasti, pa tudi nam zunaj, morali zvoniti številni, če ne vsi alarmi.

Kar se tiče morebitne ustavne spornosti vsebine, je zagotovo problematičen tudi 8. člen zakona, ki posega v denarne socialne pomoči, ki revnim zagotavljajo minimalno eksistenco. S tem, ko se načenja socialno pomoč, se po mojem mnenju krši načelo socialne države, posega v pravico do socialne varnosti in človekovega dostojanstva, pa tudi v pravice otrok. Način izvedbe krši prepoved retroaktivnosti in načelo pravne države, saj se socialno pomoč lahko rubi tudi za prekrške, storjene pred uveljavitvijo zakona.

Velik problem slovenskega pravnega sistema je, da posamezniki pred ustavnim sodiščem zelo težko „napadejo” neustaven ali nezakonit predpis, saj morajo prej izčrpati vse druge pravne poti. Na sklepe o izvršbah bi se zdaj morali pritožiti, nato nadaljevati na rednih sodiščih in nazadnje priti do ustavnega, kar lahko traja več let. Morda je takšen postopek primeren za vprašanja, ki ne zajedajo tako zelo v eksistenco prizadetih, za presojo tako očitnih posegov oblasti v pravice najbolj ranljivih, pa prav gotovo ne. Sistem izhaja iz ideje, da bodo predpise, ki so splošni in abstraktni pravni akti, v presojo ustavnemu sodšču predložili organi oz. nosilci funkcij, ki jim ureditev daje privilegij, da se lahko takoj in brezpogojno obrnejo na ustavno sodišče z zahtevo za presojo ustavnosti. A ti priviligirani vlagatelji v praksi bodisi ne obstajajo kot delujoči organi, na primer Varuh človekovih pravic, ki tudi, kadar ga imamo, zahtev ne vlaga, kar je posledica institucionalne strahopetnosti, kjer se zavrnjen poskus obravnava kot poraz, ne pa kot priložnost za premikanje meja v smeri pravičnosti. Bodisi obstajajo, na primer tretjina poslancev, državni svet ali vlada, a teh v sodobni Sloveniji res ni mogoče šteti za varuhe ranljivih skupin. Da ima dostop do ustavnega soidšča 30 poslancev, pripadnikom marginaliziranih skupin, za katere obstaja politični konsenz, da jim je dopustno ali celo zaželeno kršiti človekove pravice, res v ničemer ne pomaga. Zato moramo na ustavnem sodišču poskusiti spremeniti prakso ter ljudem, ko gre za grobe, sistemske krivice, ki temeljijo na neustavnih in nezakonitih predpisih, priznati pravni interes. Izdanih je bilo okoli 1.600 sklepov in, ker so zajeti tudi družinski člani, je po moji oceni prizadetih med tri in štiri tisoč ljudi, vključno z ogromno otroki. Dodatno upanje glede priznaja pravnega interesa daje nedavna odločba ustavnega sodišča v zadevi Rupnik, ki je, podobno kot v zadevi Titova cesta, zelo velik pomen (tudi pri priznaju pravnega interesa) dalo človekovemu dostojanstvu. Upamo, da tega ne podeljuje samo svojcem tistih, ki so trpeli v vojni in po njej, ampak tudi tistim, ki zlorabe oblasti trpijo na lastni koži in to tukaj in zdaj. Gre za pravno gledano nekoliko drugačen postopek, a vendarle.

Celoten pogovor si lahko preberete na MEGAFON