Bi bil Dušan Smodej na prostosti, če bi bil tujec (ali Rom)?

[1] V zvezi s kazenskim postopkom zoper Dušana Smodeja glede kaznivih dejanj spolnega nasilja, telesne poškodbe ter omogočanja uživanja prepovedanih drog, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, smo v sredo iz medijev lahko razbrali, da se obtoženi ni udeležil predobravnalnega naroka. Iz navedb njegovega odvetnika ni mogoče ugotoviti, kaj natančno je razlog za izostanek, saj je odvetnik govoril tako o prekratkem času za pripravo na narok kot o previsokih stroških obtoženčeve poti iz Francije v Slovenijo. Sodišče je narok preložilo na 3. julij.

Tožilka je na vprašanje novinarjev glede možnosti odreditve pripora povedala, da morajo biti za odreditev pripora »izpolnjeni pogoji ter nedvoumno ugotovljeno, da se obdolženec izmika. Pripor z namenom zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi sicer lahko odredi tudi sodišče brez predhodnega predloga tožilstva.«

Po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) se sme zoper osumljenca odrediti pripor med drugim tudi, če se skriva ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil (prva točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Vprašanje je, kakšna dejstva in dokaze poleg enoletnega izogibanja vročitvi obtožnice ter ponovne neudeležbe obtoženega na pravilno sklicanem naroku tožilstvo in sodišče še potrebujeta, da bi za obtoženega predlagala oz. odredila pripor?

Medtem ko so za Dušana Smodeja standardi za odreditev pripora očitno postavljeni zelo visoko, pa je popolnoma drugačen položaj oseb, ki so osumljene kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje po 308. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Laična in strokovna javnost že več let opozarja na hude posledice drastičnega zvišanja zagrožene kazni za to kaznivo dejanje, do katerega je prišlo pod prejšnjo Janševo vlado, Golobova pa v to ureditev ni upala oz. želela poseči. Za temeljno obliko kaznivega dejanja je predvidena kazen od tri do deset let zapora, za najhujšo petnajst let zapora, kar je sicer zagrožena kazen za uboj.

Leta 2024 je bila več kot polovica vseh pripornikov v slovenskih priporih prav zaradi očitkov storitve tega kaznivega dejanja. V letnem poročilu Vrhovnega sodišča za 2024 posledice spremenjene ureditve opiše predsednica Okrožnega sodišča v Krškem: »Izredno povečanje pripada pripornih zadev zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu Kazenskega zakonika v skoraj dveletnem obdobju ima močan vpliv na poslovanje sodišča, še posebej manjšega kot je Okrožno sodišče v Krškem. Sodišče mora praktično vse svoje kadrovske vire in tudi prostore nameniti opravljanju dežurne preiskovalne službe, reševanju pritožb in ugovorov v izvenobravnavnih senatih, sojenju po vložitvi obtožnice, med postopkom in po pravnomočnosti sodbe pa še številnim dodatnim opravilom v zvezi s stroški tolmačev, zagovornikov, ravnanju z zaseženimi vozili in drugim. V zvezi s temi postopki nastajajo tudi zelo visoki stroški tolmačev in zagovornikov po uradni dolžnosti. Vse to pa vpliva na zmožnosti sodišča za reševanje drugih zadev, tako rednih kazenskih zadev kot tudi zadev na civilnem in gospodarskem področju.« Tudi za leto 2025 Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij poroča, da zaznavajo »ponovno izrazito povečanje zasedenosti zaradi povečanja števila zaprtih oseb zaradi prestajanja kazni zapora oziroma prestajanja pripora na podlagi kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države na podlagi 308. člena KZ-1. Prezasedena je bila večina zavodov, pri čemer še posebej izstopajo zavodi Ljubljana, Celje, Maribor in Koper, kar je predvsem posledica priliva pripornikov.«

Strokovnjaki iz prakse ugotavljajo, da je večina teh storilcev tujcev, sodišče pa za »skoraj vsakega tujca, ki ga policija odkrije pri izvrševanju teh kaznivih dejanj, odredi pripor, saj je praviloma v teh primerih podan priporni razlog begosumnosti.« Tujci so torej v času sojenja v priporu, saj se zanje domneva, da bi pobegnili v tujino, slovenski državljani, ki se tam res nahajajo (in se svoji državi rogajo na daljavo), pa so na prostosti.

Kazenski postopek zoper Dušana Smodeja ni le brez konca, ampak brez začetka konca. Štiri leta trajajoč porog institucijam pravne države pri žrtvah kaznivih dejanj ne utrjuje vere v delovanje pravnega reda in jim ne zagotavlja dostopa do pravice, ampak jim nalaga nevzdržno breme visečega sodnega postopka. Poleg tega v negotovosti pušča celotno slovensko javnost, saj se med ljudmi prav zaradi neaktivnega delovanja pravosodnih organov razraščajo spontane in orkestrirane teorije zarot, zlorabe in podtikanja. Najhujša posledica nedelovanja pravosodja namreč ni to, da zaradi anesteziranih postopkov ni kriv nihče, ampak da s(m)o krivi vsi.

Opomba

[1] Roma, ki sta 8. junija lani na gasilski veselici ribniškemu županu zadala lahke telesne poškodbe, sta bila v priporu od dne storitve kaznivega dejanja do pravnomočnosti sodbe, to je vseh 8 mesecev sojenja (vir).

Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2024.

Izražena mnenja ne predstavljajo uradnega stališča MJU.