V iskanju človeka
Po starogrški anekdoti naj bi kinik Diogen iz Sinope ob belem dnevu z oljno svetilko v roki hodil po ulicah Aten in »iskal človeka.« Takšno dejanje bi lahko razumeli kot iskanje dobrega človeka, kot ga je razumel Sokrat, eden od začetnikov zahodne (evropske) filozofije in etike. Ta je nekaj desetletij prej zagovarjal idejo, da je vrlina najpomembnejša stvar v človekovem življenju – vrlina, ki pomeni nenehno prizadevanje za spoznavanje in približevanje temu, kar je resnično, dobro in pravično. Samo preko samospoznavanja, premišljevanja in preizpraševanja naj bi namreč človek lahko dosegel resnično srečo v življenju. Seveda iskanje odgovora s pomočjo svetilke ob belem dnevu potrjuje Diogenov cinizem. Nenazadnje so bili ravno Atenci tisti, ki so Sokrata obsodili na smrt, ker naj bi pohujševal atensko mladino in veroval v bogove, ki naj bi si jih sam ustvaril – to je v notranji glas (daimonion), ki mu je v ključnih trenutkih vedno svetoval, čemu se mora izogniti, glas, ki bi mu danes rekli “vest.”
V današnjem času, ko smo na dnevni ravni priča grozodejstvom v Gazi in drugod po svetu, bi se težko čudili Diogenovemu cinizmu. Lahko pa obžalujemo cinizem, ki prevladuje med nekaterimi pravniki in nepravniki, ko govorijo o t. i. “toksični empatiji” do Palestincev. S tem poskušajo diskreditirati mednarodna hudodelstva v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu ter posameznike, ki se zavzemajo za človekove pravice in temeljne svoboščine vseh ljudi po svetu. Kljub temu še vedno obstajajo posamezniki, ki brezpogojno verjamejo v idejo človekovih pravic in (mednarodnega) prava in ob katerih bi se najverjetneje ustavil tudi Diogen ter se vprašal, ali ni morda le našel “človeka.”
Med takšne posameznike nedvomno sodi tudi Budour Hassan, pravnica in raziskovalka pri Amnesty International, ki je v času svojega obiska v Sloveniji spregovorila o pravnih vidikih genocida in drugih mednarodnih hudodelstev, ki smo jim priča v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu. Budour je z izjemno pronicljivostjo in elokvenco, ki jo premore le redkokdo, predstavila poglobljeno raziskavo dejanskega stanja v Gazi in podrobno pravno analizo o izpolnjenosti elementov mednarodnega hudodelstva genocida.
Pri tem ne gre za osamljen glas, do takšnih ugotovitev je prišla tudi Neodvisna preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice v svojem najnovejšem poročilu, v katerem na podlagi utemeljenih razlogov med drugim ugotavlja, da so izraelske oblasti in varnostne sile izvršile in še vedno izvršujejo genocid nad Palestinci v Gazi. Budour nas je hkrati opozorila, da ne smemo biti sužnji tega, kar prija našim čutom in prepričanjem, temveč da moramo do takšnega vprašanja pristopiti sistematično in razumsko ter vse naše poglede kritično presoditi s pomočjo razpoložljivih dokazov. K temu pa moramo seveda pristopiti tudi z empatijo, ki ne predstavlja nasprotnika, temveč pomembnega spremljevalca razumske kritične misli.
Ravno odsotnost vesti in pomanjkanje empatije do sočloveka, še posebej tistega, ki nam je prepuščen na milost in nemilost, sta v zgodovini privedla do najhujših grozodejstev človeštva. Prav zaradi hudodelstev, ki smo jim bili priča med drugo svetovno vojno in ki so prizadela kolektivno vest človeštva, smo lahko v mednarodnem in nacionalnem pravu kodificirali doktrino človekovih pravic. Te med drugim veljajo za temeljne, univerzalne in neodtujljive ter predstavljajo bistven doprinos v zgodovini človeštva. Dolžnost nas vseh, vključno pravnikov, pa je, da se tej ideji ne izneverimo in da se ne skrijemo za tančico navidezne nevtralnosti.