Pravice delavcev niso nabor pogajalskih možnosti, ampak neodpovedljivih in iztožljivih pravic
Predsednik vlade Robert Golob je v pogovoru za Odmeve govoril o možnosti, da »bi predlagal kriterij, da je božičnica lahko odpovedana samo v podjetjih, kjer se s tem strinjajo zaposleni, ker zaposleni najbolje vedo, ali je podjetje res pred tem, da izgubijo delovna mesta.«
V Pravni mreži izpostavljamo, da božičnica sama po sebi nikakor ni ustavno sporna in jo – ob predpostavki spoštovanja socialnega dialoga pri njeni uvedbi – pozdravljamo. Podobno kot drugi pravni strokovnjaki pa menimo, da v Zakonu o delovnih razmerjih ne more biti opredeljena kot možnost, ampak zgolj kot iztožljiva pravica delavcev in delavk. Pravno skladna bi bila tudi možnost, da bi zakonodajalec za morebitno božičnico z davčno zakonodajo uredil oprostitev davkov in prispevkov, dogovor o obstoju božičnice in njeni višini pa bi prepustil kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti.
Ker bi se s tem oddaljili od ideje enakosti delavskih pravic za vse, tega modela ne podpiramo, saj smo prepričani, da mora biti božičnica urejena po vzoru regresa za letni dopust, torej kot iztožljiva in neodpovedljiva pravica, ki pripada vsakemu delavcu in delavki na podlagi zakona. Zakonodajalec naj določi najnižji znesek božičnice, izplačilo višje božičnice do določenega zneska pa stimulira z oprostitvami davkov in prispevkov. Ob tem naj omogoči, da nelikvidni delodajalci izplačilo lahko zamaknejo za največ 4 mesece, tako kot to velja za regres (izplačilo je nujno do 1. julija, s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti pa se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok, ki ne sme biti kasneje kot 1. november).
V zvezi s procesom uvedbe božičnice pa izpostavljamo nedopustno pozen začetek postopkov za njeno uvedbo, nenehne spremembe njene “oblike” ter poskuse zaobhajanja socialnega dialoga, ki je pomemben del demokratičnega procesa. Za vse gospodarske subjekte – še zlasti za mala podjetja – sta namreč predvidljivost in pravna varnost bistvena elementa poslovanja, zato uvajanje zakonskih sprememb po metodi hipnega navdiha štejemo kot slabo prakso upravljanja z državo.