Kaj nam o slovenski parlamentarni preiskavi pove zadeva Grande Oriente d’Italia?
Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP oz. sodišče) je v torek odločil, da je Italija največjemu italijanskemu prostozidarskemu združenju Grande Oriente d’Italia (opr. št. 9550/17) kršila pravico do zasebnosti, s tem ko je parlamentarna komisija, ki se je ukvarjala s preiskovanjem vpliva mafije na politiko, leta 2017 s pomočjo policije preiskala sedež združenja in zasegla osebne podatke več kot 6.000 članov*.
Sodišče se je strinjalo, da je parlamentarna komisija imela legitimen razlog za preiskavo, kar pa ni opravičilo za nebrzdano množično zbiranje osebnih podatkov. Opozorilo je na obseg preiskave, široko diskrecijsko pravico komisije in pomanjkanje učinkovitega nadzora nad njenim delom. Uporaba takšnih pooblastil brez ustreznih nadzornih mehanizmov bi po mnenju sodišča lahko “pomenila tveganje, da bi parlamentarne preiskovalne komisije dobile praktično neomejeno diskrecijsko pravico, kar je težko skladno z zahtevami pravne države”.
Preiskovalna komisija je v končnem poročilu identificirala povezave med prostozidarskim združenjem in mafijo, kar pa po mnenju sodišča ne more opravičevati načina, na katerega je parlament zbral informacije, saj parlament ne more zaobiti postopkovnih varovalk zgolj zato, ker preiskuje organizirani kriminal oz. kakšno drugo zadevo v javnem interesu.
Ali lahko iz zadeve Grande Oriente d’Italia potegnemo kakšen nauk za slovensko ureditev? Lahko.
Slovenska parlamentarna komisija sicer nima pravice sama odrediti zasega predmetov, ampak mora za to pridobiti odredbo sodišča. Bi pa komisija do podatkov o članstvu lahko prišla skozi stranska vrata, ki jih ji na stežaj odpira 175. člen Zakona o bančništvu (ZBan-4). Dolžnost banke varovati bančne zaupne podatke svojih strank namreč ne velja, kadar “te podatke pisno zahteva preiskovalna komisija, kadar v skladu z zakonom, ki ureja parlamentarno preiskavo, izvaja preiskavo”. Iz pridobljenih bančnih izpiskov preiskovancev bi komisija lahko pridobila podatke o vseh članih, ki plačujejo članarino ali druge oblike podpore, četudi ne bi šlo za prostozidarsko ložo, ampak za gasilsko društvo, kulturni zavod ali pravno mrežo. In ne bi se zgodilo prvič: v preteklosti je ena od predsednic komisije tožilcu na podlagi anonimne prijave o prejemanju podkupnine vpogledala v bančne izpiske za 20 let nazaj, nedavno pa je neka druga predsednica pregledala bančne izpiske podjetnika in v njih, oh kako grozno, našla nakazila štipendij njegovima hčerama.
Takšna ureditev preiskovalne komisije je tako na tej, kot še kakšni drugi točki ustavno sporna, saj prekomerno posega v pravico do zasebnosti. Nesankcionirane zlorabe preiskovalnih komisij, grožnje politikov z uporabo preiskav za diskreditacijo posameznikov, nenazadnje pa tudi njihov nikakršen izplen – v letih 1992 in 2022 je od 38 preiskav končno poročilo dočakalo 12 – predstavljajo eno bolj žalostnih zapuščin slovenskega parlamentarizma, za katero so odgovorne tako politične kot pravne elite, približek demokratične države pa spet rešuje civilna družba. Če bodo Janševe spremembe zakona o parlamentarni preiskavi na referendumu padle, bodo prostovoljci in nevladniki, ki so zbrali 42.000 podpisov, s svojim angažmajem uspeli ohraniti zgolj minimalne standarde pravne države, da pa bi bila parlamentarna preiskava podobna civiliziranemu pravnemu postopku, se bo v prihodnje moral aktivirati še kdo drug. Pri tem kot eden od vzorov lahko služi Avstrija, kjer so leta 2015 ureditev dodobra prenovili in vlogo nadzornika zaupali sodniku, ki ves čas parlamentarne preiskave sedi poleg predsednika komisije. Sodnik v tem postopku po eni strani deluje kot varuh človekovih pravic, ki ščiti ljudi pred samovoljo politikov, po drugi pa kot varuh instituta parlamentarne preiskave, ki ščiti demokracijo pred željo politikov po (zlo/upo)rabi njenih institutov za politična obračunavanja.
* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.