Po naši objavi so se nekateri oglasili s kritiko o dvoličnosti Pravne mreže, ker je leta 2021 nudila pravno podporo osebi, ki je policiji prijavila prekršek zaradi izobešanja zastava tuje (izraelske) države na pročelju Vlade Republike Slovenije, tokrat pa zagovarja stališče, da je prepoved uporabe palestinske zastave na prireditvah ali shodih prekomeren poseg v svobodo izražanja protestnikov oz. udeležencev prireditev. Ne gre za dvoličnost, ampak za dve različni situaciji, ki ju tudi pravo različno obravnava. Ker gre pri uporabi zastav tujih držav za zahtevno pravno tematiko, ki se nahaja na stičišču mednarodnih odnosov, suverenosti držav, svobode izražanja, preprečevanja spodbujanja nestrpnosti ter obravnave oblastnih in neoblastnih subjektov, podajamo kratko videnje ureditve in z njo povezanih dilem.

Izobešanje zastave ureja Zakon o varstvu javnega redu in miru (ZJRM-1), ki dovoljuje javno izobešanje le ob posebnih priložnostih (4. člen ZJRM-1), s čimer varuje suverenost Republike Slovenije. ZJRM-1 v prvem odstavku 4. člena določa, da se zastave tujih držav “lahko izobesijo tako, da so javno vidne ob uradnih ali delovnih obiskih šefov držav, uradnih delegacij ali uradnih predstavnikov zakonodajnih, sodnih ali izvršilnih organov tujih držav, ob mednarodnih srečanjih in mednarodnih športnih ali drugih javnih prireditvah ali javnih shodih z mednarodno udeležbo ter pred hoteli in drugimi objekti, kjer se z izobešanjem označuje njihova namembnost.” Zakon torej ureja izobešanje tujih zastav, ki ji ne ureja Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH).

Iz besedila omenjenega člena tako jasno izhaja, da zakon ureja oz. prepoveduje zgolj izobešanje tujih zastav (npr. na drogu ali stavbah), ne pa tudi nošenja zastav oz. plapolanja z njimi na prireditvah, kot je Evrovizija, ali na protestnih shodih (npr. proti genocidu v Gazi). Tega namreč že pojmovno ni mogoče opredeliti kot izobešanja (tuje) zastave in posledično tudi ne kot prekrška po ZJRM-1.

Tudi sicer določba odpira kar nekaj dilem, med katerimi velja izpostaviti zlasti vprašanje, ali se nanaša tako na državne ali tudi na nedržavne subjekte? Iz zadnjega dela stavka, ki se glasi "ob mednarodnih srečanjih in mednarodnih športnih ali drugih javnih prireditvah ali javnih shodih z mednarodno udeležbo ter pred hoteli in drugimi objekti, kjer se z izobešanjem označuje njihova namembnost" izhaja, da za prekršek lahko izvrši tako oblastni subjekt (npr. Vlada, ki brez podlage v zakonskih razlogih izobesi tujo zastavo na vladno poslopje) kot tudi neoblastni subjekt (npr. posameznik, ki tujo zastavo izobesi na pročelje svojega doma ali drugega prostora). Kljub temu se zdi, da določba poskuša rešiti zlasti konflikt med svobodo izražanja na eni strani in suverenostjo in ugledom Republike Slovenije na drugi. V primeru, ko tujo zastavo izobeša Vlada RS ali drug državni organ, mora posebno pozornost nameniti varovanju suverenosti lastne države, zastavo tujih držav pa lahko izobesi le v okviru zakonsko predvidenih razlogov. Ko gre za protestno uporabo zastave tuje države s strani posameznika, gre za gesto "državljana", katerega pravica do svobode izražanja in mirnega protestiranja je izrednega pomena za demokracijo in jo je treba uravnotežiti s pravico do varnosti ter varstvom časti in ugleda države. Zato se tehtnica v tem primeru nagne v prid svobode izražanja. Ob izobešenju tuje zastave s strani Vlade RS pa svoboda izražanja nosilcev oblasti nima take teže, da bi prevladala nad varovanjem ugleda oz. suverenosti Republike Slovenije.

Tudi sodna praksa potrjuje stališče, da protest posameznikov z držanjem zastave tuje države ne predstavlja prekrška po 4. členu ZJRM-1. Leta 2014 je skupina aktivistov s strani policije na nogometni tekmi v Mariboru prejela plačilni nalog (št. 0000109877810 z dne 18.8.2014) zaradi držanja papirnatih palestinskih zastavic, a ne na podlagi 4. člena ZJRM-1, ampak zaradi motenja oz. oviranja prireditve po prvem odstavku 23. člena Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ), pri čemer je sodišče na podlagi zahteve za sodno varstvo ugotovilo, da ni šlo za motenje ali oviranje, saj "storilkino dejanje ni predstavljalo motenja prireditve v smislu preprečitve poteka prireditve oz. ogrožanja varnosti in zdravja udeležencev in premoženja.”