Pritožniki so se obrnili na ESČP zaradi domnevne kršitve štirih pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), in sicer pravice do poštenega sojenja (6/1. člen), pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8/1. člen), svobode izražanja (10. člen) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen).

ESČP je v odločbi v zvezi s pravico do poštenega sojenja in pravico do učinkovitega sodnega varstva na podlagi predloženih dejstev in dokazov ugotovilo, da ni prišlo do kršitve nobene od pravic in svoboščin iz EKČP, zato ugotavlja, da so pritožbe očitno neutemeljene. V zvezi s kršitvami pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter kršitvijo svobode izražanja pa ugotavlja, da še niso bila izčrpana vsa pravna sredstva nacionalnega prava, saj slovensko ustavno sodišče o zadevi še odloča.

Odločitev pozdravljamo, saj smo kot soavtorji izhodišč novele zakona o RTV Slovenija prepričani, da je bila odprava začasne zadržanja in uveljavitev zakona nujna za zagotovitev profesionalnega in pluralnega delovanja javne RTV.

Opozarjamo tudi, da se je v luči odločitve ESČP kot popolnoma zmotna izkazala argumentacija skupine pravnikov s prvopodpisanim vrhovnim sodnikom Janom Zobcem, ki je bila pod naslovom “Ko sodniki obmolknejo” objavljena 15. 6. 2023 v reviji Pravna praksa. V zagovoru protipravne odklonitve sodnikovega odločanja o odpoklicu začasnega zadržanja je skupina zastopala stališče, da v primerih, ko “gre za tako grobe posege v ustavnost, človekove pravice in za flagrantno izničenje edinega sodnega varstva”, odklonitev sodnikovega odločanja “ni samo možnost oziroma “pravica” sodnikov, temveč je to celo njihova moralna zaveza.” ESČP je ugotovilo, da so navedbe pritožnikov o kršitvi pravice do poštenega sojenja in kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva očitno neutemeljene, kar je diametralno drugačna ocena od tega, da so bile flagrantno izničene. Takšna nepremišljena stališča pravne stroke načenjajo zaupanje v temeljne institucije pravne države: če bi jih izrekali le profesorji prava, bi bili lahko zaskrbljeni le za prihodnost pravne države, ker pa jih izrekajo tudi vrhovni sodniki, smo zaskrbljeni tudi za njeno sedanjost.

Tako v tej kot v vseh drugih zadevah, v katerih je pravica ljudi dolga leta zataknjena v sodne mline, pričakujemo, da bo Ustavno sodišče o vsebini zadeve odločilo brez nepotrebnega odlašanja.