Predlagana določba 3. člena ZLD-1D določa, da

»[m]agister farmacije lahko odkloni izdajo zdravila na recept, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in če pri tem ni neposredno ogroženo pacientovo življenje oziroma zdravje. O ugovoru vesti mora magister farmacije delodajalcu predhodno podati izjavo o uveljavljanju pravice do ugovora vesti. V primeru uveljavljanja ugovora vesti mora pacienta pravočasno obvestiti in ga napotiti k drugemu magistru farmacije oziroma v drugo lekarno.«

Po mnenju Pravne mreže za varstvo demokracije (v nadaljevanju: Pravna mreža) ureditev ugovora vesti za farmacevte v novem 21.a členu Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju: ZLD) nerazumno odstopa od sistemske ureditve ugovora vesti (vseh) zdravstvenih delavcev v 56. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej). S predlagano ureditvijo v 3. členu ZLD-1D se nadalje nedopustno posega tudi v človekove pravice posameznic in posameznikov (v nadaljevanju: posamezniki) do zdravstvenega varstva iz 51. člena in svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz 55. člena, v določenih primerih pa tudi osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava).

Pravico do ugovora vesti zagotavlja 46. člen Ustave, ki na splošno določa, da je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ugovor vesti zagotavlja tudi prvi odstavek 9. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Pravica do ugovora vesti ni absolutna, saj jo je skladno z drugim odstavkom 9. člena EKČP dopustno omejiti z zakonom, če je to v demokratični družbi nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih (ustavno dopustni cilji). Kadar posamezen člen EKČP državam podpisnicam nalaga t. i. pozitivne obveznosti, pa so te skladno s sodno prakso ESČP v zadevi R.R. proti Poljski pravico do ugovora vesti celo dolžne omejiti oziroma na drug način zagotoviti učinkovito uresničevanje konvencijskih pravic. Vsebinsko enako določa 46. člen Ustave z dostavkom, »če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb«.

V obravnavanem primeru ni sporno, da farmacevt z vsakokratnim uveljavljanjem ugovora vesti – in posledično neizdajo (predpisanega) zdravila – poseže v pravico posameznika do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. Kadar želi posameznik v lekarni prevzeti – oziroma kupiti – (predpisana) kontracepcijska sredstva oziroma sredstva za umetno prekinitev nosečnosti pa tudi v njegovo pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz 55. člena Ustave. Skladno s sodno prakso Ustavnega sodišča namreč človekova pravica iz 55. člena Ustave zajema tudi pravico:

»človeka […] do preprečevanja zanositve, kar obsega kontracepcijo in sterilizacijo, ter pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti, [p]ri [čemer] mora država zagotavljati dostopnost zdravstvenih in drugih storitev za uresničevanje teh pravic.«

Z Ustavo in EKČP je torej skladna zgolj takšna zakonska ureditev ugovora vesti farmacevtov, ki nesorazmerno ne posega v človekove pravice iz 51. člena in 55. člena Ustave. V primeru, da pride zaradi uveljavljanja ugovora vesti do (hudega) posega v pravico do osebnega dostojanstva posameznika iz 34. člena Ustave, pa je mogoče že a priori govoriti o nesorazmernosti takšne zakonske ureditve in posledično njeni neustavnosti.

Ustavno sodišče se do vprašanja ureditve pravice do ugovora vesti v zvezi z izvajanjem zdravstvene dejavnosti – lekarniška dejavnost skladno z 20. členom ZZDej sodi med (druge) zdravstvene dejavnosti – še ni opredelilo. Se pa je do tega vprašanja v svoji sodni praksi že večkrat opredelil ESČP.

Iz sodne prakse ESČP v zadevi Pichon in Sajous proti Franciji tako izhaja, da se farmacevti v primerih, kadar je izdaja kontracepcijskega sredstva zakonita in predpisana s strani zdravnika ter kadar lahko posameznik to sredstvo dobi izključno v lekarni, ne morejo sklicevati na svoje versko prepričanje kot razlog za neizdajo kontracepcijskega sredstva. Farmacevti lahko namreč svoje versko prepričanje izražajo na različne načine zunaj poklicne sfere, zaradi česar nepriznavanje ugovora vesti farmacevtu v takšnem primeru sploh ne predstavlja posega v njegovo pravico do svode mišljenja, vesti in vere iz prvega odstavka 9. člena EKČP.

ESČP se po drugi strani do vprašanja pravice do ugovora vesti farmacevta v primeru (ne)izdaje (predpisanega) sredstva za umetno prekinitev nosečnosti še ni opredelil. Je pa v zadevi Grimmark proti Švedski zavzel stališče, da ugovor vesti babice, ki iz verskih razlogov ne želi sodelovati pri postopku umetne prekinitve nosečnosti, sodi v polje varstva pravice do svobode mišljenja, vesti in vere iz prvega odstavka 9. člena EKČP. Vendar je ESČP v obravnavani zadevi presodil, da švedska zakonodaja, ki babicam ne omogoča uveljavljanja pravice do ugovora vesti, ni v nasprotju s konvencijsko pravico iz prvega odstavka 9. člena EKČP in pritožbo zavrnil kot očitno neutemeljeno. Iz sodbe v zadevi Grimmark proti Švedski med drugim izhaja:

»[p]oseg je bil tudi nujen v demokratični družbi in sorazmeren. Sodišče ugotavlja, da Švedska zagotavlja storitve splava po vsej državi in ima zato pozitivno obveznost, da organizira svoj zdravstveni sistem tako, da zagotovi, da učinkovito uresničevanje svobode vesti zdravstvenih delavcev v poklicnem okviru ne preprečuje zagotavljanja takih storitev. Zahteva, da morajo biti vse babice sposobne opravljati vse naloge, povezane s prostimi delovnimi mesti, ni bila nesorazmerna ali neupravičena.«

Sodna praksa ESČP pa zakonodajalcu ne preprečuje, da sprejme ureditev, ki zagotavlja višji standard varstva človekovih pravic in svoboščin, če s tem prekomerno ne poseže v človekove pravice in svoboščine drugih. To v polni meri velja tudi za zakonsko ureditev pravice do ugovora vesti iz 46. člena Ustave.

V moderni, pluralni družbi, ki temelji na demokraciji in vladavini prava, je ključno spoštovanje različnih (koherentnih) verskih in drugih svetovnonazorskih prepričanj, četudi se z njimi morda intimno ne strinjamo. Med takšna prepričanja je mogoče skladno z že omenjeno sodno prakso ESČP šteti tudi nasprotovanje umetni prekinitvi nosečnosti. Zakonski ureditvi ugovora vesti za farmacevte zato ni mogoče že a priori odreči legitimnosti. Vendar pa predlagana ureditev ugovora vesti za farmacevte v 3. členu ZLD-1D ni skladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, in sicer s tistim podnačelom, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Ureditev v novem 21.a členu ZDL namreč prekomerno posega v posameznikove človekove pravice iz 51. člena in 55. člena Ustave.

S predlagano ureditvijo se posledice uresničevanja pravice do ugovora vesti v celoti prenašajo na posameznika, saj bo moral farmacevt skladno z novim 21.a členom ZLD: »[v] primeru uveljavljanja ugovora vesti pacienta [zgolj] napotiti k drugemu magistru farmacije oziroma v drugo lekarno.« V nasprotju s sistemsko ureditvijo v 56. členu ZZDej torej lekarnam v primeru uveljavljanja ugovora vesti (enega od) farmacevtov posameznikom ne bo treba zagotoviti nemotenega uveljavljanje njihovih pravic s področja zdravstvenega varstva – torej izdaje (predpisanih) zdravil.

To sploh v manjših krajih pomeni, da bodo prisiljeni posamezniki, ki se že tako znajdejo v hudi stiski in ki pogosto prihajajo iz ranljivejših skupin (npr. mladi, žrtve nasilja in pripadniki manjšin), zaradi uveljavljanja ugovora vesti farmacevta v (edini) krajevni lekarni obiskati lekarno v drugem – lahko tudi več deset kilometrov oddaljenem – slabo poznanem kraju, do katerega bodo po možnosti zelo težko dostopali. V tem in naslednjih krajih pa se bo lahko »ista zgodba« še enkrat oziroma večkrat ponovila. To pomeni, da bodo posamezniki prisiljeni »tavati« od lekarne do lekarne v upanju, da jim bodo v eni izmed njih vendarle izdali (predpisana) zdravila. Uveljavljanje njihovih človekovih pravic do zdravstvenega varstva iz 51. člena oziroma svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz 55. člena Ustave bo tako bistveno oteženo, če ne celo onemogočeno. »Tavanje« posameznikov od lekarne do lekarne v iskanju (predpisanih) zdravil pa je nenazadnje tudi v očitnem nasprotju s človekovo pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave.

V Pravni mreži zato poslanke in poslance Državnega zbora pozivamo, da v nadaljevanju zakonodajnega postopka črtajo 3. člen ZLD-1D.