Odločba št. U-I-60/06 z dne 7. 12. 2006: Ustavno sodišče je odločilo, da je ureditev sodniških plač v takrat veljavnih Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) in Zakonu o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS) v neskladju predvsem z drugim odstavkom 3. člena (načelo delitve oblasti) in 125. členom (neodvisnost sodnikov) Ustave, ker: 1) so bile sodniške plače prenizke v razmerju do plač predstavnikov zakonodajne in izvršilne veje oblasti (npr. okrajni sodnik je bil uvrščen v 39. plačni razred, vrhovni sodnik pa v 55. plačni razred) 2) sodniške plače niso bile v celoti urejene z zakonom, temveč je bila določitev višine sodniške plače v delu prepuščena urejanju z odlokom Državnega zbora in uredbo Vlade, in 3) veljavna ureditev sodniških plač ni vsebovala ustreznih varovalk pred znižanjem plače (nekaterim sodnikom pa so se sodniške plače zaradi sprememb ZSS dejansko znižale).

Zakonodajalec se je na odločbo odzval s sprejetjem novel Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-G) in Zakona o sodniški službi (ZSS-H).

Odločba št. U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008: Ustavno sodišče je (ponovno) odločilo, da je ureditev sodniških plač tudi po sprejetju novel ZSPJS-G in ZSS-H še naprej v neskladju z drugim odstavkom 3. člena Ustave in 125. členom Ustave, saj 1) so bile sodniške plače še naprej prenizke v razmerju do plač predstavnikov zakonodajne in izvršilne veje oblasti (zakonodajalec je namreč plače sodnikov zvišal zgolj za 1 plačni razred), 2) veljavna ureditev sodniških plač še vedno ni vsebovala ustreznih varovalk pred znižanjem plače (zakonska ureditev je preprečevala zgolj znižanje osnovne plače sodnika), poleg tega pa 3) zakonodajalec v ZSPJS in ZSS ni predvidel ustreznega mehanizma, ki bi preprečil dokajšen padec realne vrednosti sodniških plač v prihodnosti.

Zakonodajalec se je na odločbo odzval s sprejetjem novel Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-L) in Zakona o sodniški službi (ZSS-I), pri čemer pa je 32 poslancev vložilo zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma, Državni zbor je na podlagi takrat veljavne ureditve na Ustavno sodišče vložil zahtevo za odločanje Ustavnega sodišča o (ne)dopustnosti zakonodajnega referenduma.

Odločba št. U-II-2/09 z dne 9. 11. 2009: Ustavno sodišče je v okviru odločanja o (ne)dopustnosti zakonodajnega referenduma med drugim presojalo tudi, ali je zakonodajalec s sprejetjem novel ZSPJS-L in ZSS-I odpravil ugotovljene neustavnosti v odločbah št. U-I-60/06 z dne 7. 12. 2006 in U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008. Ustavno sodišče je odločilo, da je zakonodajalec s sprejetjem navedenih novel odpravil ugotovljene neustavnosti in da je (še sedaj) veljavna zakonska ureditev, na podlagi katere je razlika med najnižje uvrščenim okrajnim sodnikom (ki je uvrščen v 48. plačni razred) in najnižje uvrščenim poslancem oziroma ministrom 8 oziroma 15 plačnih razredov skladna z Ustavo.

Zakonodajalec je nato z Zakonom o interventnih ukrepih (v nadaljevanju: ZIU) zaradi finančne krize začasno odložil (do)končno uvrstitev plač sodnikov v plačne razrede, kot je bila predvidena z novelo ZSPJS-L.

Odločba št. U-I-15/14 z dne 26. 3. 2015: Ustavno sodišče je odločilo, da je bil takšen zamik (do)končne uvrstitve sodnikov v plačne razrede zaradi finančne krize ustavno dopusten in da ni pomenil kršitve drugega odstavka 3. člena in 125. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi Ustavno sodišče navedlo še, da za Vrhovno sodišče, ki je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZIU, uvrstitve plač sodnikov v plačne razrede na podlagi novele ZSPJS-L »niso [bile] sporne«.

Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Sodnega sveta v letu 2023 ponovno presojalo ureditev sodniških plač v ZSPJS.

Odločba št. U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023: Ustavno sodišče je odločilo, da je ureditev sodniških plač v veljavnem ZSPJS (ponovno) v neskladju z drugim odstavkom 3. člena Ustave in 125. členom Ustave, saj: 1) so sodniške plače prenizke v razmerju do plač predstavnikov zakonodajne veje oblasti (pri tem je Ustavno sodišče izpostavilo, da pri prejšnjem odločanju o isti ureditvi ni upoštevalo vseh vidikov oziroma okoliščin; predvsem poslanskega pavšala in dejstva, da je večina poslancev uvrščena v višji plačni razred od izhodiščnega) in 2) zakonodajalec v ZSPJS ni predvidel ustreznih varovalk, ki bi preprečevale de facto znižanje plač zaradi inflacije oziroma ki bi zagotovile ohranitev primernega razmerja med plačo sodnika in drugimi plačami v državi (npr. povprečno plačo oziroma plačo drugih primerljivih poklicev).

Na koncu še dodajamo, da je Ustavno sodišče v navedenih odločbah večkrat jasno poudarilo, da iz drugega odstavka 3. člena Ustave ne izhaja:1) da morajo biti plače najnižje plačanih sodnikov izenačene s plačami najnižje plačanih predstavnikov zakonodajne in izvršilne veje oblasti (tj. uvrščene najmanj v 56. plačni razred) in 2) da morajo biti vrhovni sodniki uvrščeni v isti plačni razred kot najnižje plačani ministri (tj. uvrščene najmanj v 63. plačni razred).