V več primerih so sodišča, ko so zavrnila tožbe za plačilo odškodnin izbrisanih, tem naložila plačilo visokega zneska stroškov pravdnega postopka, ki ga morajo plačati Republiki Sloveniji – izvršiteljici izbrisa leta 1992. Vprašanje je, ali se kršitve pravic izbrisanih s tem ne nadaljujejo – tokrat zaradi ravnanja sodišč. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je namreč septembra 2016 v zadevi Cindrič in Beslić proti Hrvaški ugotovilo kršitev pravic do zasebne lastnine in do dostopa do sodišča, če mora stranka, ki izgubi spor proti državi, tej plačati stroške postopka.

September 2016 – februar 1992

Alojz Cindrić in Katarina Bešlić sta hrvaška državljana. Njuna starša sta bila ubita leta 1992 v času vojne na Hrvaškem, in sicer na takratnem srbskem paradržavnem ozemlju – v Srbski avtonomni pokrajini. Različna pričevanja govorijo, da sta bila ugrabljena ter ubita v eni od vasi. Storilca sta bila člana srbske paravojaške enote, eden naj bi po vojni živel v Srbiji, drugi v ZDA. Hrvaške oblasti so uvedle preiskavo in dva postopka izročitve: ena ni mogoča, ker osumljeni biva kot srbski državljan v Srbiji, zoper drugega pa so ameriške oblasti uvedle preiskavo zaradi goljufije in zlorabe uradnih dokumentov.

Pritožnika sta Hrvaško tožila najprej v civilnem postopku za plačilo nepremoženjske škode v povezavi z umorom njunih staršev. Tožba je bila na prvi stopnji uspešna, a jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožnikoma naložilo plačilo vseh pravdnih stroškov. To je potrdilo tudi vrhovno sodišče, ustavno sodišče pa je pritožbo zavrglo. Pritožnika sta podala tožbo na ESČP na podlagi pravice do življenja. Trdila sta, da hrvaški organi niso sprejeli primernih in ustreznih ukrepov za preiskavo smrti njunih staršev, da sta bila starša umorjena zaradi hrvaškega porekla, česar nacionalni organi niso raziskali. Prav tako sta se pritožila zoper odločitev sodišča, da morata poravnati pravdne stroške, zatrjujoč, da je to v nasprotju z varstvom premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 in s pravico do poštenega sojenja. Trdila sta, da plačilo pravdnih stroškov zanju pomeni pretirano finančno breme in jima ovira dostop do pravnih sredstev. ESČP ni ugotovilo kršitev Hrvaške v povezavi s smrtjo njunih staršev, jima je pa pritrdilo glede protipravne zahteve po povrnitvi pravdnih stroškov.

ESČP je tako v zadevi Cindrič in Beslić proti Hrvaški ugotovilo kršitev pravice do zasebne lastnine in pravice do pravnega sredstva. Kršitve so podane, če mora stranka, ki je izgubila spor proti državi, slednji plačati stroške postopka, čeprav je državo zastopalo državno odvetništvo, ki ga financira država, in če tožba, četudi ji ni bilo ugodeno, ni popolnoma nerazumna in neosnovana. ESČP je poudarilo tudi pomen individualnega finančnega položaja (pri)tožnikov in ugotovilo, da lahko govorimo o kršitvi pravic le, če obsodba na plačilo pravdnih stroškov predstavlja nesorazmerno breme za (pri)tožnika.

Istega leta, kot sta umrla starša Alojza Cindrića in Katarine Bešlić, je v Sloveniji prišlo do najbolj množične kršitve človekovih pravic. Ob osamosvojitvi Slovenije 25. 6. 1991 so tisti, ki so imeli republiško državljanstvo federativne Socialistične republike Slovenije, avtomatično pridobili državljanstvo nove države Republike Slovenije. Določba 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je za državljane drugih jugoslovanskih federativnih republik, ki so imeli v Socialistični republiki Sloveniji stalno prebivališče, določil, da lahko v šestih mesecih zaprosijo za državljanstvo. Vsem, ki državljanstva iz kateregakoli razloga niso pridobili, je Republika Slovenija posegla v njihove pravice in jim odvzela status stalnih prebivalcev. 26. februarja 1992 je bilo tako iz registra stalnih prebivalcev nezakonito, brez obvestila in brez možnosti pritožbe izbrisanih 25.671 stalnih prebivalcev in prebivalk. Danes vemo, da je bil izbris samovoljno ravnanje upravnih organov, izvedeno na podlagi centralnega internega navodila ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom ministra Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka.

Vsem Izbrisanim je bilo skupno vsaj dvoje: s stalnim prebivališčem so legalno živeli v Sloveniji in izvirali so iz republik nekdanje Jugoslavije. Z izbrisom so ostali čez noč brez pravnega statusa in brez veljavnih dokumentov: številne so oblasti deportirale iz Slovenije, ostali niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok pa ob rojstvu niso vpisali v matične knjige. Nezakonitost Izbrisa je večkrat ugotovilo Ustavno sodišče: leta 1999 je ugotovilo, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti, v sodbi iz leta 2003 o zakonu, ki naj bi izvršil odločbo ustavnega sodišča iz leta 1999, pa je strožje in izrecno, samo določilo način izvršitve – poprave kršitev človekovih pravic.

Da je Izbris predstavljal množično kršitev človekovih pravic, je potrdil junija 2012 tudi veliki senat ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Kršene so bile pravice do varstva zasebnega in družinskega življenja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in kršena je bila prepoved diskriminacije, saj so bili izbrisani kot nekdanji državljani SFRJ obravnavani manj ugodno kot tisti, ki so imeli status tujca.

Za izvršitev sodbe ESČP je bil sprejet Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Ta je določil, da pripada Izbrisanim za vsak polni mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 50 eurov denarne odškodnine, ki se dodeli v upravnem postopku. Če posameznik meni, da je zakonska odškodnina prenizka, lahko vloži odškodninsko tožbo za razliko, ki sledi pravilom obligacijskega prava. A če s tem zahtevkom posameznik ne uspe, mora Republiki Sloveniji povrniti stroške pravdnega postopka. Ti lahko na koncu znašajo celo več od zakonsko določene odškodnine, pripoznane v upravnem postopku.

Premoženjski status posameznika in pravica do pravnih sredstev

Prvi člen Protokola št. 1 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) pravi, da

»Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.

Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.«.

ESČP je v zadevi Cindrič in Beslić proti Hrvaški presojalo, ali je prišlo do posega v pravico pritožnikov do mirnega uživanja lastnine, ali je bilo vmešavanje zakonito, ali je vmešavanje sledilo zakonitemu cilju in ali je bilo vmešavanje sorazmerno z zasledovanim  ciljem.

Odreditev plačila stroškov pravnega postopka šteje ESČP za poseg v pravico pritožnikov do mirnega uživanja lastnine, pri čemer ne gre za stroške, povezane s samim delovanjem sodnega sistema. Zato ne gre za izjemo iz drugega odstavka, ki državi dovoljuje omejevati uživanje premoženja zaradi interesov države. A vendar je bilo vmešavanje države v mirno uživanje premoženja zakonito, saj je temeljilo na zakonu in je zasledovalo zakoniti cilj. S pravilom, da poražanec plača stroške postopka, se prepreči neutemeljene sodne postopke in nerazumno visoke stroške pravdnih postopkov, s čimer se odvrača od vlaganja nerazumnih in popolnoma neutemeljenih tožb.

Za končno odločitev ESČP je bila ključna presoja, ali je bilo vmešavanje sorazmerno z zasledovanim zakonskim ciljem, za kar se zahteva razumno (so)razmerje med uporabljenimi sredstvi in zasledovanimi cilji. Osebe, ki se jim (zakonito) posega v uživanje lastnine, ne smejo zato nositi nesorazmerna in čezmerna bremena. Sodišče je razsodilo, da je bilo breme, ki sta ga morala nositi tožnika, nesorazmerno. 

• ESČP je izpostavilo, da je bila tožba proti državi razumna.
• Velik pomen je pripisalo temu, da je bila tožena stran država, ki jo zastopa državno odvetništvo, stroški pa so bili odmerjeni po tarifi, ki velja za odvetnike, pri čemer se državni odvetniki financirajo iz proračuna in niso v enakem položaju kot zasebniki.
• ESČP je upoštevalo tudi individualni finančni položaj pritožnikov in ugotovilo, da znesek pravdnih stroškov, ki bi ga morala pritožnika plačati, glede na njuno finančno stanje ni zanemarljiv.

Zato je razsodilo, da je v takih okoliščinah naložitev plačila pravdnih stroškov kršitev pravice do lastnine – in pravice pritožnikov do dostopa do sodišča. Pritožnika sta namreč trdila, da je zaradi določitve plačila visokih pravnih stroškov prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, ali pa v nujno potrebnem obsegu, kadar je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih okoliščin, če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.«

ESČP je pri presoji poudarilo, da naložitev znatnega finačnega bremena po koncu postopka lahko deluje kot omejitev pravice dostopa do sodišča. Preverilo je, ali omejitev zasleduje legitimni cilj in ali obstaja sorazmerje med uporabljenimi sredstvi in zasledovanim ciljem. Čeprav pravilo poraženec plača zasleduje legitimen cilj, pa v konkretnem primeru pomeni nesorazmerno omejitev pravice pritožnikov do dostopa do sodišča.

Ponovne kršitve EKČP v Sloveniji?

V večini primerov izgubljenih tožb žrtev Izbrisa za dodatno plačilo odškodnin so sodišča tožnikom naložila plačilo vseh pravdnih stroškov. Toženo stranko, Republiko Slovenijo je zastopalo Državno odvetništvo. Primeri so primerljivi s sodbo Cindrič in Beslić proti Hrvaški in obstaja velika verjetnost, da je prišlo – in da prihaja – do kršitev pravic do zasebne lastnine in do dostopa do sodišča. 

Temeljna pravna podlaga za zahtevke Izbrisanih za povrnitev škode je 26. člen Ustave Republike Slovenije, ki daje vsakemu pravico zahtevati povračilo škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ratio legis je zagotoviti odškodninsko varstvo zaradi protipravnih ravnanj nosilcev javne oblasti, ko odpovedo drugi mehanizmi zagotavljanja ustavnosti.

ESČP je v sodbi Kurić in drugi proti Sloveniji ugotovilo, da državni ukrepi, sprejeti od leta 1999 dalje, niso zadostovali za celovito in pravočasno popravo krivic, ki so jih oblasti povzročile z Izbrisom. Sodišče je ugotovilo širšo sistemsko umeščenost problema, ki je preprečevala izbrisanim – zaradi pretečenih zastaralnih rokov – uveljavljanje odškodnine za utrpljeno škodo. Zato je ESČP s pilotno sodbo Sloveniji naložilo, da v enem letu pripravi poseben mehanizem za priznanje odškodnin Izbrisanim. Sprejeti zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) je izredno pomanjkljiv in odškodnine ne priznava tistim, ki po Izbrisu svojega statusa v Sloveniji niso urejali, niti tistim, ki so prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje vložili šele po letu 2010 in bili zavrnjeni. Prav tako odškodninske upravičenosti ne priznava otrokom Izbrisanih ali svojcem umrlih Izbrisanih. Zakon določa mesečno višino in obdobje, za katero se lahko odškodnina zahteva, – vse, ki se s tem ne strinjajo, napotuje na sodni postopek po obligacijskemu pravu. Ta zahteva kumulativno izpolnitev štirih pogojev: nastanek škode; zaradi protipravnega ravnanja povzročitelja; obstoj pravno upoštevne vzročne zveze med ravnanjem povzročitelja in nastalo nedopustno posledico ter odgovornost povzročitelja za nastanek škode.

Protipravno ravnanje predstavlja Izbris posameznikov iz registra stalnega prebivalstva in se v postopku domneva. Veljavna zakonodaja tudi priznava, da so bile ljudem z Izbrisom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine ter da je za to odgovorna država. Nadalje sta pravna teroija in sodna praksa zavzeli stališče, da morata biti v sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine zaradi Izbrisa dokazana tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in Izbrisom. Trditveno in dokazno breme je na tožniku. V praksi se je izkazalo za izredno težko, če ne celo nemogoče, dokazovati, da je škoda, ki se je zgodila pred 20 in več leti, posledica Izbrisa. Sodišča so večkrat zapisala, da škoda, ki jo želi tožnik izterjati, ni v vzročni zvezi z Izbrisom. Prav tako Izbrisani niso uspeli dokazati več krivic, ki so se jim zgodile, in njihovih škodnih posledic, kot so zapiranje v center za tujce, nadlegovanje s strani policije, izguba družine, bolezni ... Sodišča neredko zapišejo, da je bila tožnikom že v upravnem postopku prisojena odškodnina primerna ter da tožniki večje škode niso utrpeli.

Vseeno to ni mogoče interpretirati v smeri, da bi šlo za nerazumne tožbe – gre predvsem za problem težkega oziroma nemogočega dokazovanja dejanske škode.  To potrjuje tudi dejstvo, da so ostale postavke odškodninske odgovornosti jasne in se v postopku domnevajo.

Povrnitev stroškov postopka določa Zakon o pravdnem postopku, ki pravi, da stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrne stroške – gre zgolj za pravdo potrebne stroške, ki se jih odmeri po obstoječi tarifi, če ta obstaja. In zakon o državnem odvetništvu, ki zastopa državo, določa, da se stroški zastopanja obračunajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve – četudi njihov položaj ni enak kot položaj zasebnih odvetnikov, kot je ugotovilo ESČP.

Ali zneski, ki jih morajo plačati Izbrisani, predstavljajo nesorazmerno breme za posamezne tožnike je odvisno od primera do primera, od finančnega stanja posameznika. A na tem mestu si upam trditi, da je, v kolikor je strošek postopka višji od odškodnine, ki jo je oseba prejela v upravnem postopku, breme vsekakor nesorazmerno. Posameznik ali posameznica, ki so ji bile kršene človekove pravice, ima sedaj stroške, ker je želela od države izterjati (celotno) odškodnino za povzročeno ji škodo. Nujno je, da bi slovenski sodniki in sodnice v primerih, ko Izbrisani tožijo državo za plačilo odškodnine, pa je zahtevek zavrnjen, upoštevali sodbo ESČP Cindrič in Beslić proti Hrvaški. Če bi tožniki uspeli izkazati, da plačilo stroškov predstavlja za njih nesorazmerno breme, bi morali biti teh stroškov oproščeni.