Odziv policije na neprijavljeni javni shod v centru Ljubljane v torek, 5. oktobra, je bil po moji oceni zelo nasilen in je prišlo do množične nesorazmerne uporabe sredstev fizične prisile, vključno s solzilcem, vodnim topom in gumijastimi naboji. Takojšnja reakcija Pravne mreže za varstvo demokracije (ki zahteva parlamentarno preiskavo glede ukrepanja policije na protestih) je bila zato po mojem mnenju potrebna in upravičena.

V tem kratkem članku bi se rad posvetil drugemu vprašanju in sicer problematiki kaznivega dejanja »hujskanje k upiranju« iz 302. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se glasi:

1. Kdor druge hujska k nasilnemu upiranju zakonitim odločbam ali ukrepom državnih organov ali proti uradni osebi, ki opravlja uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do enega leta.
2. Če zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka odločba ali ukrep državnega organa ni bil izveden ali je bila izvedba zelo otežena ali je to dejanje storil vodja skupine, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Nova »tehnologija discipliniranja« množic

Tema je aktualna. RTV Slovenija je takoj po protestu (in v naslednjih dneh) poročala o policijskem pridržanju Zorana Stevanovića in Zlatka Ćordića. Stevanović je bil pridržan zaradi suma kaznivega dejanja hujskanja k upiranju. Pri njem in na sedežu njegove stranke je bila opravljena hišna preiskava. Zaradi suma istega kaznivega dejanje je bil pridržan tudi glasbenik Ćordić.

Iz precej skopih medijskih poročil ni bilo lahko razbrati, kaj sta navedena posameznika dejansko počela. Ker je Ćordićev odvetnik javnosti razkril odločbo o pridržanju, je zanj jasno, da mu je policija očitala, da je z glasnim pozivanjem prek mikrofona in ozvočenja ter z gestikuliranjem, naj mu sledijo po ulici, protestnike hujskal k upiranju ukazu policije, naj se javni shod razpusti. Ti pozivi naj bi dejansko povzročili, da so se protestniki začeli premikati po ulicah centra Ljubljane in kršiti javni red in mir, tako da policija ni mogla takoj izvršiti ukazane razpustitve shoda. V odločbi o pridržanju je navedeno tudi glasbenikovo domnevno vodenje in usmerjanje množice protestnikov po vozišču Tivolske ceste in naprej po Celovški cesti v smeri severne obvoznice, na shodu 29. septembra. Za Stevanovića mi ni povsem jasno, kaj mu je bilo očitano, a vsekakor je bilo v zvezi z njegovim javnim nagovorom protestnikov. Vendar iz javno dostopnih podatkov (tako kot pri Ćordiću) ne izhaja, da bi protestnike pozival k dejanskemu fizičnemu »nasilju«, kakor to besedo običajno razumemo.

Ta članek zaključujem v petek, 8. oktobra. Ćordić in Stevanović se nazadnje nista znašla v priporu. Vendar to za moj članek niti ni bistveno.

Problematiko je namreč treba posplošiti in abstrahirati. Policija je očitno našla novo »tehnologijo discipliniranja« nepokornih množic. Pridržanja, hišne preiskave in ovadbe zaradi domnevno storjenega kaznivega dejanja iz 302. člena KZ-1 utegnejo postati splošno uporabljeno orožje proti organizatorjem organiziranih shodov in proti tistim, ki jih policija šteje za dejanske organizatorje (po njenem le navidez) neorganiziranih shodov. Zato je pomembno iz javno dostopnih podatkov ugotoviti, kakšna ravnanja policija in tožilstvo štejeta za izpolnitev znakov tega kaznivega dejanja, nato pa analizirati, kolikšne so možnosti, da v pravilnost svoje razlage prepričata sodno vejo oblasti, ki je seveda končni arbiter (preiskovalni sodnik, ki je odredil hišno preiskavo pri Stevanoviću, je na primer očitno že sprejel, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi storil to kaznivo dejanje).

Policija pojem nasilnega upiranja razlaga (pre)široko

Komentirano kaznivo dejanje iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir v sodni praksi ni najbolj zastopano. Uspelo mi je najti sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 26132/2012 z dne 12. 5. 2015, s katero je Višje sodišče potrdilo obsodilno sodbo za hujskanje k upiranju. Sodišče je pojasnilo, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko vsakdo, da je storjeno lahko le naklepno, tako da ima storilec v zavesti, da druge hujska k protipravnemu ravnanju. Za našo razpravo ni nepomembno, da je v tem primeru šlo za osebo, ki je (med policijsko intervencijo v romskem naselju) pozivala množico dvajsetih do tridesetih ljudi, naj »razbijejo« policista, čemur je sledila kanonada metanja različnih predmetov, ki so poškodovali policijsko vozilo. Šlo je torej za hujskanje k uporabi aktivne fizične sile.

V zvezi s 302. členom KZ-1 se pojavljata dve glavni vprašanji.

Kaznivo dejanje je po črki zakona podano tedaj, ko nekdo druge hujska (poziva, zahteva, roti, prosi, napeljuje) k nasilnemu upiranju ukazom državnih organov. Iz postopanja policije proti Ćordiću in Stevanoviću je razvidno, da si policija pojem nasilnega upiranja razlaga zelo široko. Neznosno široko, bi rekel jaz. Za policijo očitno zadošča, da nekdo poziva ljudi, da se ne podredijo, ne izvršijo oziroma ne sledijo odločbi ali ukrepu državnega organa (npr. ukazu za razpustitev javnega shoda; ukazu, da naj se množica nekam premakne ali, da se tja ne premakne; zapori mestne ulice; odredbi o omejitvi gibanja ali dostopa na določene javne kraje; odločbi o prepovedi shoda, itd…). Ni pa po tej policijski logiki bistveno, ali »hujskač« poziva k nasilnemu – kinetičnemu – upiranju (torej k uporabi fizične sile zoper državne uslužbence, z udarci, brcami, metanjem predmetov, ali celo z orodjem in orožjem) ali pa se zavzema zgolj za ignoriranje odločbe ali ukrepa oziroma za neke vrste pasivni upor (blokada ali zasedba javnega kraja z ležečimi telesi, s priklepanjem na ulične svetilke, itd…).

Slovar slovenskega knjižnega jezika nasilje opredeljuje kot »dejavni odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska«, kar je precej široka opredelitev. Navsezadnje tako široko to besedo uporabljamo v vsakdanjem jeziku, ko razpravljamo tudi o čustvenem in psihološkem nasilju in podobno.

Po mojem prepričanju načelo omejenosti kazenske represije in potreba po izogibanju ekstenzivni razlagi kazenskopravnih pojmov narekujeta za potrebe razlage 302. člena KZ-1 ožjo razlago, ki pripozna obstoj kaznivega dejanja le, ko nekdo hujska k uporabi aktivne fizične sile zoper uradne osebe ali tretje, da bi preprečil izvršitev zakonite odločbe ali ukrepa ali uradnega dejanja. Očitno se je tudi v dosedanji skopi sodni praksi 302. člen KZ-1 razlagal prav tako. Zato ne morem sprejeti razlage komentatorke 302. člena KZ-1 Tatjane Bobnar (Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 3. knjiga, 2019), da gre pri tem kaznivem dejanju za nagovarjanje drugih oseb k »neupoštevanju« zakonitega policijskega ukaza (neupoštevanje je pač lahko tudi nenasilno).

Nespoštovanje policijskih ukazov ni nasilje

Še nekaj me vodi k tej ožji razlagi. Zahteva po razlagi našega KZ-1 v skladu z 11. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki varuje mirna zbiranja. Tudi za pričujočo razpravo ni nepomembna jasna tendenca Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) k omejevanju državne represije zoper tiste protestnike, ki niso nasilni, pač pa kršijo zgolj formalna pravila za izvedbo javnega shoda (npr. pravila o organizaciji in prijavi shoda, razni ukazi policije v zvezi s shodom ). Nespoštovanja policijskih ukazov in formalne kršitve oblastnih prepovedi samih po sebi (»razidite se«, »ne hodite po sredini ceste«, »shod je v neskladju s PCT pogojem«) pač ni mogoče šteti za nasilje protestnikov, oziroma za legitimen razlog za tako brezkompromisno oblastno poseganje v ustavno varovano pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj, kot je kaznovanje »hujskačev« (k tem in takim formalnim kršitvam) za kaznivo dejanje. ESČP z vidika sorazmernosti posega v pravico iz 11. člena EKČP pazljivo preverja naravo in težo sankcij za prepovedana zbiranja. Kazenske sankcije zahtevajo posebno močno utemeljitev (Rai in Evans). Miroljubni protestniki, ki ne izvajajo nasilja, načeloma ne bi smeli biti izpostavljeni grožnji kazenske sankcije, tudi, če so kršili formalno prepoved javnega shoda (Akgöl in Göl) – tu je jasno vidno, da je »nasilje« tudi za ESČP aktivno fizično nasilje. ESČP je v zadevi Taranenko označilo kot nesorazmeren odvzem prostosti (eno leto pripora in tri leta pogojne zaporne kazni), čeprav je šlo za udeležbo na protestu, kjer je celo prišlo do lažjega odrivanja enega izmed stražnikov v javni stavbi in do uničevanja pohištva.

Logična se mi zdi izpeljava, da če za določeno dejanje ni sprejemljivo (na določen način) kaznovati protestnika, ki ga je izvršil, prav tako ni sprejemljivo kaznovati tistega, ki ga je k temu pripravil. Takih odločitev ESČP se je prav spomniti, ko razmišljamo o policijsko-tožilski ekstenzivni razlagi »hujskanja k nasilnemu upiranju«, saj gre za kaznivo dejanje, za katerega je moč izreči zaporno kazen.

Nasilno upiranje je dopustno le zoper očitno nezakonite odredbe

Zanimivo je tudi vprašanje, kaj pomeni v dikciji 302. člena KZ-1 odkazilo na »nasilno upiranje zakoniti odločbi ali ukrepu državnega organa«. Se je dopustno nasilno upreti nezakonitemu državnemu ukrepu? Povsem jasno je, da se sme vsakdo tudi neposredno fizično upreti jasno in očitno, frapantno, nezakoniti odredbi policista (če bi npr. od osebe zahteval spolna dejanja). Gre za silobran. Tudi »hujskanje« k dopustnemu silobranu ne more biti kaznivo. Vendar ocenjujem, da je ta obramba mogoča le v primeru nezakonitosti odločbe, ukrepa ali uradnega dejanja, ki očitno pomeni kaznivo dejanje (največkrat zoper življenje in telo protestnika). Šli bi predaleč, če bi poskušali na ta način pravno pokriti nasilna upiranja in hujskanja k njim zoper poskuse uveljavitve sicer (morebiti) nezakonitih in protiustavnih pravnih aktov države (kot je nemara tudi kakšen PCT odlok in ukaz policije za njegovo spoštovanje), saj je te bitke treba biti po pravni poti.

Zapisi avtorjev in avtoric izražajo njihova osebna stališča in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni ali z njimi sodelujejo.