Kdaj ste se sami srečali s strateškimi tožbami zoper sodelovanje javnosti?

Prelomen je bil umor novinarke Daphne Caruana Galizia. Ni šlo zgolj za napad nanjo, ampak za hud napad na svobodo izražanja na Malti. Izjemno zaskrbljujoče je bilo, da smo v času umora začeli opažati, kako se je kritične časopisne prispevke o banki Pilatus, ki je bila bolj ali manj pralnica denarja, začelo umikati ali pa so jih zamenjale pozitivne novice o banki, ki je danes ni več. Tedaj sem pomislil, da lahko sledim vsemu dogajanju razpršeno ali pa posvetim pozornost nečemu, k čemur lahko doprinesem s svojim znanjem. Videl sem, da gre prvenstveno za problem zasebnega mednarodnega prava in prava EU. Zato sem naredil par stvari – na družabnem omrežju sem opozoril na omejevanje svobode izražanja. Na to se je oprl bloger Manuel Delia, ki je tudi pisal o tem. Prišel sem v stik z nevladnimi organizacijami, ki so si prizadevale za širše spremembe prava na ravni EU, da bi se sistemsko omejilo strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti, in s tem je moje sodelovanje postalo bolj formalno, del širše mreže ter tudi institucionalno.

Sodelujete s Komisijo EU kot strokovnjak na področju strateških tožb zoper sodelovanje javnosti?

Da, sem član strokovne skupine EU.

Eno temeljnih načel EU, ki ga v zadnjem času rade poudarjajo članice z avtokratskimi težnjami, je načelo subisidiarnosti. Kako v tej luči pojasniti vašo pobudo za direktivo EU, ki bi posegla na področje ureditve pravosodja z namenom preprečevanja strateških tožb zoper sodelovanje javnosti?

Kaj pravi načelo subisidiarnosti? Da naj EU na področjih skupne pristojnosti deluje zgolj, ko članice same ne morejo doseči istega izida. Članice očitno ne dosegajo izida, ki bi ga lahko EU. Hkrati je jasno, da gre za področje, ki zadeva EU, saj vpliva na notranji trg in na vladavino prava širše. Strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti omogočajo, da pride v večji meri do avtokratske prilastitve oblasti. Njihov namen je zatreti in preprečiti kritična razkritja in zgodbe o politikih ter njihovih gospodarskih prijateljih. Zato predstavljajo problem za demokratično vladavino v EU in za delovanja notranjih trgov. To je postalo posebej očitno ob primerih z meddržavnimi povezavami, korupcije ob javnih razpisih ali ob primerih pranja denarja ...

Načelo subsidiarnosti tudi ne obstaja izolirano. Soobstaja z načelom proporcionalnosti – ukrepi naj segajo do točke, ki je nujna, da se doseže cilj. Ni potrebe, da bi segla direktiva dlje od nujnega. Tudi ne vsiljuje točno določenega ravnanja. Trenutni predlog spoštuje postopkovno avtonomijo članic, zahteva pa določene rezultate: potrebno je zagotovi ravnovesje med strankama v vsaki tožbi, ki jo lahko uvrstimo med zastraševalne strateške tožbe. In vemo, da trenutna ureditev tega ne zagotavlja. Pravic toženega ne ščiti zadostno in preveč je naklonjena tožniku, ki lahko zlorabi postopek. Mehanizmov, ki bi to popravili, ni.

Če se vrnem k vprašanju. Jasno je, da članice enakega rezultata ne bi mogle doseči same, predvsem glede čezmejne pravne predvidljivosti. Zato je ukrepanje EU utemeljno. Osebno sem prepričan, da predlog direktive ne sega onkraj nujnega. S tem so pogoji, s katerimi je urejeno načelo subsidiarnosti, izpolnjeni. Seveda lahko to dokončno oceni zgolj Sodišče EU, ki ponavadi preveri, ali se je test subsidiarnosti izvedel, in če se je, to zadošča. Prepričan sem, da je bil test opravljen dovolj celovito in resno. Zagotovo pa vedno ostane prostor za politične argumente. A trditve, da predlagana ureditev ne izpolni zahtev subsidiarnosti, me ne prepričajo. Ne gre za oblikovanje evropskega civilnega postopka ali sodstva, ampak za ozko, specifično intervencijo, ki daje dovolj prostora za spoštovanje in uresničevanje različnih postopkovnih tradicij in pravil članic.

Kaj je staro in kaj je v sedanjem trenutku novo glede strateških tožb zoper sodelovanje javnosti? V Sloveniji jih lahko prepoznamo že pred leti v postopkih zoper okoljevarstvenike, v zadnjem času jih je več zoper novinarje, aktiviste ...

Tu gre za dve dimenziji. Umor Daphne Caruana Galizia je bil trenutek streznitve. Če zamenjamo problematiko in vzamemo nasilje v družini. Lahko bi rekli, da je vedno obstajalo. A če želimo doseči sprejem zakonodaje, ki ga bo bolje preprečevala, naše izhodišče ne bo, zakaj to počnemo zdaj, če to nasilje obstaja že odkar obstajajo živa bitja. Naše izhodišče bo, da obstaja o problemu večje zavedanje – žal pogostokrat zato, ker postaja problem vse večji. To je del naše situacije – obstaja več zavedanja in vedenja o strateških tožbah zoper sodelovanje javnosti. In to kaže tudi na to, da gre za zares velik problem. Nikoli ne bomo poznali resničnega obsega zastraševalnih tožb, saj pogosto ostanejo skrite. Na Malti smo problem zaznali bolj ali manj po naključju. Malokdo pride in reče, da članke briše ali jih o neki temi ne objavlja več ... enostavno do tega pride. Torej, zavedanje se veča, ker smo bolj pozorni, več pa je tudi varnih prostorov za aktiviste in novinarje, da zberejo in primerjajo podatke.

Druga dimenzija je dejanski porast teh tožb – problem se veča. Deloma zaradi načina, kako pravniki in odvetniki delujejo po naročilu svojih strank. Marsikje je zakonodaja zastraševalnim tožbam in zlorabam naklonjena – denimo v Angliji in Walesu. Odvetniki s sedežm v vzhodnem Londonu zastopajo zelo bogate stranke, marsikdaj z bogastvom sumljivega izvora.

V preteklosti so novinarji, ko so zastavili vprašanje, dobili odgovor, praviloma zanikanje, ter nato šli v objavo prispevka. Sledila je možnost, če so zlonamerno objavili nepreverjene netočnosti, da je prišlo do zahteve za popravek ali do tožbe zaradi razžalitve. Danes novinarskemu vprašanju sledi rafal z vseh topov in odvetniki poskušajo vnaprej preprečiti objavo. Jo Phillips iz časopisa The Guardian pravi, da se je pristop spremenil – kadarkoli pripravljajo raziskovalen prispevek, pride do takojšnjega poskusa, da bi se preprečilo objavo prek sodnih poti in z grožnjami tožb. Problem je, da so te grožnje konkretne in imajo tožniki veliko finančnih sredstev. Ne gre jim za zmago – njihov cilj je izčrpati toženo stran in izsiliti kompromis. Gre za klasično pogajanje – obe strani želita uporabiti vse, kar lahko, da bi prišli do zanju najboljšega izida. Težava je, da ne gre za zaseben, nevtralen posel, ampak za temelje naših demokracij, ki postanejo predmet izrazito neenakopravnih pogajanj z namero, da se z neprimernim pritiskom pride do neupravičenih prednosti.

Torej: da, problem že dolgo obstaja, a se ga zdaj bolj zavedamo, tudi ker je vse večji. Čas za ukrepanje odgovornih oblasti je pravi. Gre tudi za politično vprašanje in sedanji trenutek moramo izkoristiti.

Del predlogov in priporočil Komisije EU je tudi “hitro odločanje” – razsodba v krajšem roku kot običajno, če je tožba očitno neutemeljena. Zdi se, da gre za reakcijo na problem, ko poskušajo ljudje z neproporcionalno močjo sistem zlorabiti. Je dovolj ponuditi reakcijo ali bi bilo smiselno nasloviti sam izvor problema, torej tolikšne družbene razlike, da dobi posameznik z močjo idejo, da si lahko podredi cel sistem? Hkrati, kakšne argumente lahko ponudimo – če vemo, da mora biti vsaka pravičnost hitra, če naj nekaj pomeni –, da posebej za strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti predvidimo hitro odločanje?

Ne bi si upal trditi niti se ne trdi, da je sedanji predlog absolutno nujen in edini pravilen. Vključuje pripoznanje, da lahko v večini pravosodnih ter političnih sistemov obstaja problem neenake moči in neuravnoteženosti položajev strank. To neenakost položajev je treba najprej razkriti in to lahko naredijo novinarji in novinarke s svojim delom. Marsikaj je pogojeno s svobodo izražanja. To, da se spopadamo z neenakostmi v moči in poskušamo omejiti zlorabe, zahteva, da za te nenakosti in zlorabe vemo. Obstaja tudi nevarnost, če se ustvari močan pritisk zoper zlorabe, da pride do še večjih, prikritih koncentracij in potencialnih zlorab. Lahko se znajdemo v začaranem krogu. Zato je svoboda govora tako pomembna. Je temelj zagotavljanja spoštovanja vseh ostalih pravic, demokracije in vladavine prava. In zato je posebna pozornost upravičena.

Ali to pomeni, da je v drugih primerih sprejemljivo, če pravosodje ne zagotovi pravičnosti na dostopen, hiter in učinkovit način? Ne. A v tem primeru ne gre za to. Lahko se vrneva k vprašanju subsidiarnosti. Ali so to zadeve EU ali članic? Ponavadi so ti postopkovni problemi zadeva članic, razen če dosežejo obseg, ko se postavi pod vprašaj vladavina prava, kot je določeno v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji.

In morda se strinjava glede porazdelitve bogastva v družbi, a to ni problem, ki ga želimo nasloviti. Ne poskušamo rešiti vseh krivic sveta, ampak se odzivamo na zaskrbljujoče dogajanje, ki, kot rečeno, škodljivo vpliva tudi na druge probleme, s katerimi smo soočeni.

Nas situacija v Evropi opozoarja na krhkost vladavine prava? V Sloveniji je najbogatejši par v državi s sodno odredbo preprečil objavo članka o njiju, imeli smo primere, ko je vlada poskušala zlorabiti pregon zoper protestnike, hkrati politiki govorijo, da so sodišča skorumpirana in se njim godi krivica, če so sami na zatožni klopi. Kako nevarno je, da se ti problemi prelevijo v nezaupanje v pravosodje širše, in ali imate vpogled, ali prihaja pogosteje do čiste zlorabe finančne moči ali do zlorab vladajočih politikov, ki si želijo podrediti pravosodni sistem?

Vladavina prava je krhka. Povsod. Ne le v mlajših demokracijah, tudi v Združenih državah Amerike, v Britaniji ... Tudi v Španiji v Kataloniji. Dejansko gre za probleme, s katerimi se soočajo v vseh državah sveta. Ker je vladavina prava krhka, moramo zanjo skrbeti in ji namenjati primerno pozornost.

Načini zatiranja – ugašanja luči, ko bi morali videti določene stvari – so različni. Vedno se vrnem na primer Malte in Pilatus banke, ker je ilustrativen. Banka je bila ustanovljena v okoliščinah, da ni jasno, ali je sploh izpolnjevala pogoje za dodelitev licence. Prihajalo je do očitnih primerov pranja denarja, ki pa jih tožilci niso preganjali, policija pa jih ni preiskovala. Zelo visoki člani malteške vlade so banko uporabljali za vprašljive namene – in tudi politiki tujih držav. Ni šlo za zaseben spor, ko nekdo reče nekaj žaljivega o nekom drugem. Razkritja nepravilnosti so imela potencial vplivati na delovanje države in na delovanje notranjih trgov EU. Nujno je bilo, da pridejo na dan. To, da se je te novice zatrlo, je bilo odraz delovanja in financiranja banke Pilatus – njenega vodenja, a tudi delovanja javnega sistema, javnih razpisov, korupcije. Gre za vprašanje vladavine prava – in poskrbeti moramo, da ta deluje. To je pomembno v vsaki demokraciji. Hkrati dobijo v EU te težave, ki so najprej notranja zadeva držav, tudi zunanjo, meddržavno dimenzijo. Problemi na Poljskem in Madžarskem so klasični primeri, a težave so tudi na Slovaškem, Češkem, v Sloveniji, Bolgariji, Romuniji, na Malti in tudi v zahodnih članicah EU.

Ko se problem pojavi v Sloveniji, kmalu ne zadeva le Slovenije, ampak celotno EU, ki obljublja delujoč notranji trg in enakopravne odnose za vse. Igralci, ki so v neupravičeno ugodnejšem položaju v Sloveniji, ne pridobijo koristi zgolj v Sloveniji, ampak v celi EU – njihov položaj je privilegiran tudi v primerjavi z italijanskimi, hrvaškimi ali avstrijskimi tekmci. Ta dimenzija čezmejnosti obstaja na ekonomsko-gospodarskem področju, a tudi na demokratično-ustavnem. Ker gre za zadevo, ki vpliva na vladavino prava, ima to posledice za demokratično vladavino celotne EU. Če sem politik in uspem negativne zgodbe zatreti ter preprečiti njihovo objavo, bodo ljudje morda volili zame, ker ne vedo za vse nepravilnosti. Kot član vlade članice pa bom tudi član vladajočih struktur na ravni EU in posledice so lahko velikanske, saj države članice tudi imenujejo strokovnjake na določene funkcije in v organe EU. Sam podpiram stališče, da članice, ki kršijo načela demokratičnega vladanja in vladavine prava, ne bi smele imeti pravic glasovanja v organih EU. A sedanja raba prava EU tega ne podpira niti to ne nudi zares institucionalnih rešitev problemov.

So ukrepi, ki so vključeni v predlog in priporočila glede strateških tožb zoper sodelovanje javnosti – možnost zahtevati povračilo za materialno in nematerialno škodo, odvračilne kazni –, orodja in mehanizmi, ki jih vidite kot najboljše? Ste zadovojni, kako tečejo postopki na ravni EU?

Postopki in predlogi gredo v pravi smeri, če govorimo o osnovnih okvirjih, ki bi jih morala vsebovati zakonodaja za omejitev zastraševalnih strateških tožb zoper sodelovanje javnosti. Vključena je tudi možnost sodelovanja zainteresiranih strank, zaščita pred zastraševalnimi strateškimi tožbami iz tretjih držav in priporočilo za boljši nadzor nad osebami, ki opravljajo pravni poklic. Ostajajo nekatera vprašanja glede mehanizma zgodnje zavržbe tožb. Nanj je dala pripombe koalicija nevladnih organizacij in tudi sam sem opozoril na problematičnost omejevanja tega mehanizma zgolj na primere, ko je tožba očitno neutemeljena. To namreč izpusti primere, ko morda obstaja določena podlaga za tožbo, a je zahtevek vseeno očitno pretiran. Predlog nikakor ni popoln, a je boljši od pričakovanj, ki jih pred nekaj leti skoraj nismo upali imeti. Pristojni so se odzvali na opozorila civilne družbe in strokovnjakov, s sodelovanjem Komisije in parlamenta EU sem zadovoljen, zadržki so v nekaterih članicah, ravno glede načela subsidiarnosti, a mislim, da gre pri tem za politična stališča.

Priporočilo Komisije predvideva tudi petletno okno poročanja in spremljanja situacije. Kdaj upate, da ne bo šlo zgolj za ozaveščanje in pozivanje, ampak bodo sprejeti konkretni mehanizmi?

Nimam natančnega pregleda nad stališči članic glede predloga ureditve, a vtis imam, da ga podpira zadosti članic, da imamo kritično maso za uveljavitev. Precejšen interes je tako v parlamentu kot v Komisiji EU. Zato sem glede sprejema direktive previdno optimističen. A ne bo šlo za čarobno rešitev. Strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti še vedno obstajajo v več kot tridesetih ameriških zveznih državah, ki imajo posebno zakonodajo zoper takšne zastraševalne tožbe. Primeri strateških tožb zoper sodelovanje javnosti obstajajo še naprej v Kanadi, Avstraliji ... Kar predlagamo so zgolj orodja, ki lahko pomagajo pri spoprijemanju s tem problemom in lahko zmanjšajo privlačnost ali celo odvrnejo od teh zlorab. Hkrati ponujajo zaslombo, da bodo novinarji, urednice ali aktivisti bolj suvereno nadaljevali s svojim delom.

Vseeno pa je za to, da bo direktiva sprejeta v najboljši možni različici, pomembno, da se nadaljuje z ozaveščanjem in opozarjanjem tako na strokovni kot na civilnodružbeni ravni. Del problema zastraševalnih tožb je njihova nevidnost. Težko tudi izmerimo uspešnost odvračilnih mehanizmov. A novinarji in aktivisti naj bi bili opogumljeni in ob morebitnih grožnjah s tožbami, naj jih ne bi tako skrbelo, kot jih sedaj. Tistemu, ki jim bo grozil, bodo lahko rekli, da bo na koncu on moral plačati njim in ne obratno. Tega psihološkega učinka ne moremo izmeriti, a je pomemben. Kajti te zlorabe temeljijo prav na psihološkem pritisku, ki ga prinaša grožnja.

Imate cilj, do kdaj naj bi direktivo sprejeli?

Nimam. Verjetno bodo o predlogu kar nekaj časa razpravljale članice v Svetu EU. A morda lahko odgovorim takole: če bo prišlo do sprejema pred koncem leta 2023, bom presenečen.

Omenili ste zaščito pred obtožnicami in sodbami tretjih držav – ali to kaže na to, da je vse manj meddržavnega zaupanja v neodvisno pravosodje drugih držav in da je vse več političnih prilastitev ter zlorab pravosodja za politična obračunavanja?

Tu gre za specifiko, saj je cilj, da se zastraševalne tožbe oziroma pritrdilne sodbe v primerih strateških tožb zoper sodelovanje javnosti ne pripozna. Hkrati imamo zaščitne mehanizme, kot je povračilo stroškov. To so orodja, ki ne ščitijo le notranjega delovanja EU, ampak zaščitijo tudi ljudi, ki so v EU poiskali zatočišče. To je pomembno, saj EU trdi, da je njena naloga tudi demokratizacija okoliških regij in držav. Čeprav EU te svoje naloge morda ne uresničuje dosledno, je to mehanizem, ki bi k temu doprinesel.

Ali ocenjujete, da je premalo deljenja izkušenj in znanj med odvetniki in preganjanimi? Ali problem ni toliko v spretnostih odvetnikov, kot bi bilo pomembno povečati zavedanje o zlorabah tožbenih postopkov med sodniki?

Pritrdilni odgovor bi dal na vsa vprašanja. Da, odvetniki so spretni pri uporabi obstoječih orodij in možnosti. A v vseh poklicih je pomembno izobraževanje in program, ki ga razvijamo v okviru projekta PATFox, želi zagotoviti prav to, da odvetniki spoznajo in vedo, kako uporabiti obstoječa in bodoča orodja učinkovito. Deljenje znanj in izkušenj je nujno. Zakon ni, kar se naučimo na univerzi – spreminja se iz dneva v dan; lahko gre zgolj za organske spremembe v sodni praksi in interpretaciji ... Bi bilo potrebno povečati ozaveščenost sodnikov? Zagotovo. Vsi delujemo znotraj okvirov in po poteh, ki jih najpogosteje vidimo ali smo jim najpogosteje izpostavljeni. Sodniki imajo praviloma opravka z zahtevki, ki pridejo do sodišč in so tedaj temu primerno oblikovani. Nujno jih ne zanima, kaj se je dogajalo prej, niti jih morda ne skrbi, ali gre za tožbe, ki so del problematičnega razvoja zlorab tožbenih postopkov. Če želimo, da se zavedajo problema in so del njegovega reševanja, je pomembno, da sodelujejo v pravosodnih izobraževanjih, ki vključujejo tudi te teme in izkušnje iz različnih juridikcij. Potrebujejo orodja, ki jim bodo na voljo, in ki jih bodo nato tudi dejansko uporabili.

Obstajajo morda dobre, preverjene prakse, kako se najbolje zoperstaviti strateškim tožbam zoper sodelovanje javnosti in zastraševalnim pregonom?

Težko bi govoril o dobrih in učinkovitih praksah. Obstaja dobro ravnovesje med različnimi človekovimi pravicami v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice Sveta Evrope, a to so konceptualni okviri, znotraj katerih morajo delovati nacionalni pravni sistemi in pridejo do izraza šele v argumentaciji razsodb. Ne morejo pa nadomestiti specifičnih sistemskih mehanizmov za preprečevanje zlorab. Če so strateške tožbe prisilile aktiviste, civilnodružbene organizacije ali novinarje, da so potrošili denar za odgovore na tožbe in za sodne postopke, če so šli skozi ves stres, ki ga taki pregoni prinesejo, je to zelo visoka cena. Ublažijo jo lahko specifični mehanizmi, denimo zgodnje zavrnitve zastraševalnih strateških tožb. Obstoječa, splošna orodja specifik strateških tožb zoper sodelovanje javnosti ne upoštevajo.

Je kaj, kar bi želeli posebej poudariti?

Morda ne smemo pozabiti, da prvotni poziv nevladnih organizacij in evropskih poslank ter poslancev ni vključeval zgolj sprejema direktive, ampak tudi reformo obstoječega prava EU glede splošnih določil mednarodnega zasebnega prava: torej spremembe Bruseljske I. uredbe in uredbe Rim II. Bruseljska I. uredba omogoča širok izbor glede krajevne pristojnosti – to lahko pomeni, da se zaradi članka, objavljenega v Sloveniji o nekom, ki posluje v Sloveniji, tožbo vloži v Franciji, saj ima tožnik tam majhno pisarno ali poštni nabiralnik, nato pa bo drugo tožbo z dodatnim tožbenim zahtevkom vložil še v Nemčiji. Edini namen tega je, da toženi porabi več denarja za odgovor na tožbo in to v okolju, ki ga ne pozna. Uredba Rim II pa določa, katero materialno pravo se uporablja v sodnem postopku. Za nepogodbene obveznosti ni določenih posebnih pravil, niti za tožbe zaradi razžalitve – to pomeni, da toženi ne ve, katero pravo se bo uporabilo oziroma je treba vsakič preučiti vse možne pravne ureditve in uporabiti najnižji standard. Vsa ta določila pomenijo, da je sistem v primerih meddržavnih sporov pisan na kožo tožnika. Čeprav direktiva prinaša nekaj pomembnih varovalk, ne bo rešila vseh težav.

Je možno, da bi končna različica direktive vseeno vključevala rešitve za več pripoznanih problemov?

Direktiva omenjenih težav ne more celostno rešiti. Mnoge izvirajo iz razhajanja med mednarodnim zasebnim pravom in standardi spoštovanja človekovih pravic. Področje mednarodnega zasebnega prava je zelo konzervativno in nenaklonjeno spremembam. Potrebovali bi mnogo boljše razumevanje, kaj natančno trenutno ne deluje dobro. V analizah in predlogih parlamentu EU sem poudaril nujnost, da bi ureditev vključevala jasno pravilo v korist toženega. Zavedanje, da je potrebno omejiti možnosti izbire sodišča oziroma krajevne pristojnosti, obstaja. A še vedno ni jasno, kaj natančno in kako bi bilo najbolje sistem spremeniti.

Se krepi zavedanje, da si najmočnejši igralci želijo podrediti ali pa si že podrejajo, tudi z vzpostavljanjem vzporednih mehanizmov, obstoječe sisteme, ki naj bi bili stebri demokracije in vladavine prava? Na to se je opozarjalo tudi ob pogajanjih za mednarodne investicijske in trgovinske sporazume, denimo CETA in TTIP?

Zagotovo je vse več zavedanja o nekaterih manj simpatičnih in nezaželenih posledicah globalizacije, ki pa se krepijo in pospešujejo. Imamo vse večje koncentracije bogastva in vse več poskusov in sposobnosti, da se jih zlorabi. Globalizacija ni zgolj to, a teh negativnih vidikov se vse bolj zavedamo in smo do njih tudi vse bolj kritični.

Že štirinajst let so koristi globalnega razvoja in gospodarske rasti za večino neoprijemljive. Imamo generacijo niti ne več mladih ljudi, ki bodo prvič po zelo dolgem obdobju živeli v manjšem blagostanju kot njihovi predhodniki. In naslednji generaciji kaže še slabše. Ko je ljudem vse manj udobno, so praviloma tudi vse bolj kritični in opazijo nepravilnosti ter krivice, ki bi jih morda drugače spregledali. Ali bomo zato prišli do črno-belih problemov in rešitev? Ne. A dejstvo je, da problemi so.

Pri strateških tožbah zoper sodelovanje javnosti smo ob vse večji ozaveščenosti družb in, verjamem da, z dovolj strokovne pozornosti iskali rešitve, ki ne bi prinesle nezaželenih posledic, zaradi katerih bi se situacija lahko sistemsko na dolgi rok poslabšala. Obstaja določena zrelost, kako rešujemo probleme, ki jih prepoznamo.

Rešitev ni, da vržemo roke v zrak in obupamo nad obstoječim sistemom?

Treba je delati na izboljšavah in na popravljanju obstoječega, da. In še nekaj. Našim generacijam EU ni bila predstavljena zgolj kot zagotovilo blagostanja. Videli smo jo kot okvir, znotraj katerega si bomo ponovno izborili demokracijo in demokratično življenje, naše mesto v razvitem sistemu, ki zagotavlja, da so naše pravice zaščitene in spoštovane ter da se avtoritarnost, v katero smo bili rojeni, ne bo vrnila. In ne bo se – ne v ekonomskem smislu. A avtokracija je zelo prilagodljiva in vidimo, da ni vezana na ekonomski sistem. Zato – če želimo izpolniti obljubo, ki smo jo prepoznali ob vstopanju v EU – mora EU postati bolj robustna v boju zoper avtoritarne in avtokratske zlorabe, ki smo jim priča.

*** Intervju je nastal v okviru projekta PATFox, pri katerem prek Pravne mreže za varstvo demokracije sodeluje tudi zavod za kulturo raznolikosti Open. Projekt PATFox sofinancira EU.