V Državnem zboru so danes pričeli s 24. redno sejo, kjer bodo obravnavali tudi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-D). Na Pravni mreži za varstvo demokracije smo preučili predlog zakona, ki je objavljen na spletni strani Državnega zbora.

Državni zbor bo predlog, s katerim se izvršilni veji oblasti omogoča poseganje v najbolj temeljne človekove pravice, sprejel brez javne razprave, pri čemer na obravnavo predloga zakona na odbor DZ za zdravstvo ni bila povabljena nobena organizacija, ki se ukvarja z varstvom človekovih pravic.

Zakon ne predstavlja dovolj določne zakonske podlage, ki bi varovala pred arbitrarnim poseganjem izvršilne oblasti v človekove pravice in temeljne svoboščine. Vlada ima tudi po novem predlogu široko polje proste presoje pri odločanju o ukrepih, zakon je pomensko zelo odprt.

Problematično je tudi, da zakon ne zagotavlja mehanizmov za strokovno neodvisnost presoje. Nikjer ni določeno, v kakšnem odnosu do Vlade so predstavniki stroke, ki pripravljajo poročila. Ravno tako ni določeno, za strokovnjake katerih strok gre. Ravno zaradi zagotavljanja transparentnosti in strokovnosti postopka ni dovolj, da se objavijo le strokovne ocene, primerneje bi bilo, da se objavi vse, kar je bila podlaga za to strokovno oceno. S tem mislimo predvsem kazalnike, merila in raziskave, ki so bile podlaga za oceno.

Predlog zakona se osredotoča zlasti na vprašanje zakonitosti, premalo pozornosti namenja načelu sorazmernosti posegov v človekove pravice. Zakon bi moral zagotoviti postopnost posegov v človekove pravice. Odločitev o tem, kateri ukrep bo uporabljen, je prepuščena Vladi. Kot primer lahko navedemo ukrep omejitve prihoda v državo: menimo, da bi moral zakon v tem primeru določiti, da se za določen čas odredi delna ali popolna prepoved prihoda iz teh držav zgolj, če ukrep predložitve ustreznih dokazil o imunosti ne zadošča. Podobno velja za ukrep glede omejitve gibanja, po katerem bi moral zakon določiti, da se odredi omejitev na občino šele, če omejitev gibanja na statistično regijo ni učinkovita. Oblast mora pri posegih v človekove pravice upoštevati raven ustavnega varstva pravic, ter pri tem vanje posegati po načelu postopnosti ter pri tem narediti vse, kar je v njeni moči, da zagotovi izvajanje pravic višjega statusa.

Sporna je tudi možnost popolne prepovedi shodov, ki onemogoča javno kritiko, s prepovedmi in kaznovanjem pa se ustvarja zastraševalni učinek. Na podlagi izkušenj preteklega leta je realna skrb, da predlog zakona omogoča Vladi omejevanje javne kritike in onemogočanje participacije, skozi katero bi lahko ti izrazili politična stališča. Menimo, da bi morala oblast celoten čas epidemije aktivno iskati za javno zdravje varne načine načine, po katerih bi se lahko posamezniki mirno zbirali z namenom izražanja političnih stališč, ne pa ta druženja prepovedovat.

V zakonu bi bilo treba vzpostaviti hitrejšo in učinkovitejšo sodno kontrolo ukrepov izvršilne veje oblasti. V tokratni epidemiji so sodišča odločala počasi, o ustavnosti in zakonitosti posameznih ukrepov bo Ustavno sodišče odločalo šele dolgo časa po koncu epidemije. Zato ocenjujemo kot nujno, da se vzpostavi sistem hitrejše sodne kontrole ukrepov izvršilne oblasti.