Intervju s predsednikom društva državnih tožilcev:
“Strah vedno obstaja”


Piše: Kristina Božič

Državni tožilec Boštjan Valenčič je specializiran za pregon gospodarskega kriminala in za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Pravi, da v zadnjem času opaža hitro odzivnost družbe, kar opiše kot odgovornost prebivalstva – ko ljudje zaznajo nepravilnosti, pošljejo naznanila kaznivih dejanj. A hkrati opozarja, da ni nikoli dobro, če se začne politika ukvarjati s kazenskimi postopki. “Naše delo je ultima ratio, skrajno sredstvo. Če se podajanje kazenskih ovadb začne zlorabljati, je to nevarno – s tem se zmanjšuje pomen instituta kazenske ovadbe, pomen in ugled represivnih organov, posledica pa je, da se ukvarjamo z obrobnimi zadevami, namesto da bi bila pozornost na težkih kaznivih dejanjih.”

Na državnem tožilstvu so že več kot leto dni soočeni z resnim kadrovskim pomanjkanjem – predvsem zaradi nikoli do slej videnega vladnega izmikanja nalogi, da imenuje predlagane državne tožilke in tožilce. Zaradi zadnjih nekaj sprememb kazenske zakonodaje pa predsednik društva državnih tožilcev poudarja pomen tega, da se s kazensko zakonodajo ukvarjajo strokovnjaki s področja kazenskega materialnega in procesnega prava, ne pa politika, ki želi biti všečna. “Drugače dobimo rešitve, ki so nepremišljene in kasneje tudi ne naletijo na dober odziv sodne prakse,” pravi.

Tekom lanskega leta smo večkrat slišali opozorila, da vlada ne imenuje ali imenuje samovoljno le tretjega ne pa prvih dveh kandidatov na prosta tožilska mesta. Kakšna je trenutna situacija?

Po mojih zadnjih podatkih ostaja 21 neimenovanih tožilcev. Čakajo na sklep vlade o imenovanju – večinoma gre za okrožne in okrajne državne tožilce, nekaj je višjih, trije, mislim da, čakajo na imenovanje na vrhovno državno tožilstvo. Gre za tožilce in tožilke, ki jih je že izbral državnotožilski svet. Vlada pa jih ne imenuje. Nekateri kandidati čakajo že od septembra 2020.

Gre za tožilce, ki čakajo na napredovanje v višjo funkcijo, ali tudi za kandidate, ki šele nastopajo tožilsko delo in so v negotovi situaciji glede zaposlitve?

Profili so različni. Gre tako za višje pravosodne svetovalce, ki delajo na državnem tožilstvu ali na sodišču, kot za napredovanja. Imenovanja so zadržana na vseh ravneh, kar pomeni, da na vseh teh ravneh prihaja tudi do zaostankov.

So neimenovanja posebej otežila delo določenih območnih tožilstev ali ravni sistema?

Morda bi posebej opozoril na Ljubljano, kjer je največji pripad zadev, hkrati pa tudi največji kadrovski manko. Situacija je kritična. Tudi na Specializiranem državnem tožilstvu smo samo v lanskem letu zaradi uspešnih kandidatur tožilcev in tožilk na evropsko raven ali odhodov na sodišča ostali brez petih kolegov in kolegic. Njihova mesta ostajajo nezapolnjena, ostajajo pa tudi predhodni odhodi, ki niso bili nadomeščeni. Veriga se prelomi: če se ne imenuje kandidatov na okrožna državna tožilstva, tudi Specializirano državno tožilstvo ne dobi primernih kandidatov. Ob tem je treba omeniti tudi velik manko vrhovnih državnih tožilcev, ki čakajo zgolj na imenovanje.

Na Specializiranem državnem tožilstvu delate od septembra 2014 – je bila v tem času kdaj situacija podobna, da vlada ne bi imenovala državnih tožilcev?

Ne, to v preteklosti ni bila redna praksa. Sicer so bili posamezni primeri, vendar pa so se tudi v teh primerih naposled imenovanja izvedla. Čakalo se je na formalno imenovanje, ko je bil predlog državnotožilskega sveta uvrščen na sejo vlade, in nato na zaprisego kandidata pred ministrom za pravosodje. A na nobenega od teh korakov se ni čakalo dlje časa.

Že oktobra 2020 ste v intervjuju dejali, da primanjkuje tako državnih tožilcev kot strokovnih sodelavcev. Situacija je zdaj verjetno še slabša. Kakšne posledice to prinaša za vaše vsakdanje delo?

Posledica je ta, da na vsakega državnega tožilca “pade” več dela. Če govorim o tožilcih na specializiranem tožilstvu, ima vsak tožilec v povprečju pred seboj trideset spisov. Če torej ni imenovanj, dobi vsak še nekaj spisov več.

Kaj po vaših izkušnjah in opažanjih prinese taka dodatna obremenitev? In zakaj to ni v interesu državljank in državljanov?

Vedno gre za časovni vidik, v katerem se moramo odločiti ali bomo dali prednost kakovosti ali količini. Manj spisov, kot ima državni tožilec, bolj kakovostno lahko reši zadevo v rokih, ki jih določa zakon o državnem tožilstvu. Če ima tožilec na voljo 90 dni za reševanje spisa, bo seveda bolj kakovostno rešil manjše število spisov.

Konkretno to pomeni, da je kakovost dokazov, ki jih zbere policija v predkazenskem postopku na podlagi usmeritev državnega tožilca nedvomno slabša, kot bi bila, če bi tožilec usmerjal manj postopkov hkrati. Če ima spisov manj, se lahko osredotoči na očitke iz kazenske ovadbe, ustrezno usmerja postopek, si vzame čas za premislek in razmislek o možnostih in kako bo morda postopek potekal v nadaljevanju. Posledično tudi policijo usmerja v razkritje tistih podrobnosti, ki utegnejo biti bistvene kasneje.

Torej, več kot ima tožilec spisov pred seboj, večje so obremenitve, manj je poglobljenega razmišljanja in manj kakovostno je delo. Osredotočenost na količino in hitrost prav gotovo spodkoplje kakovost. Pri tem pa gredo spremembe procesne zakonodaje glede dela državnih tožilcev v smeri določanja vedno novih rokov za reševanje zadev in nalaganja novih obveznosti, kar prav tako doda k zmanjševanju kakovosti odločanja.

Slovenija je kot država leta 2004 vejala za zgled med članicami, ki so vstopale v EU. V vmesnem času se je zgodilo marsikaj in različni deli države so ugled in spoštovanje tudi zapravili. Kako v Evropi in regiji gledajo na slovensko tožilstvo, kakšne odnose imate?

Slovenski državni tožilci smo dobro zastopani na mednarodnih strokovnih konferencah, predavamo v tujini, sodelovali smo s številnimi državnimi tožilstvi iz članic EU in iz drugih držav. V Evropi deluje agencija Eurojust, kjer se povezujemo z drugimi državnimi tožilci pri pregonu kriminalitete, ki sega onkraj nacionalnih meja. Naša sodelovanja so vselej bila in so zgledna ter dobra. Vabijo nas na različna izobraževanja in konference. V mesecu novembru, sedaj že tradicionalno, društvo državnih tožilcev in Center za izobraževanje v pravosodju (CIP) organizirata Forum za finančni in gospodarski kriminal, na katerem poleg uglednih domačih strokovnjakov gostimo tudi tuje strokovnjake, v preteklem letu smo gostili predavatelje iz Nemčije, Nizozemske in z Mednarodnega kazenskega sodišča, v preteklosti pa tudi iz Irske, Velike Britanije, Italije, Avstrije in s Hrvaške. Z mednarodnim povezavovanjem in sodelovanjem bomo prav gotovo nadaljevali tudi v prihodnje. Prav tako tradicionalno je postalo izobraževanje Nasilje nad otroki, ki ga organiziramo skupaj s CIP in z generalno policijsko upravo. Tudi nanj prihajajo udeleženci iz tujne.

Na Poljskem je prišlo do takšnega nazadovanja vladavine prava, da nekatere članice EU ne sprejemajo in ne uresničujejo več nalogov za aretacijo ali druga pravosodna sodelovanja s Poljsko. V Sloveniji nimate takih izkušenj?

Nikakor se nihče ne obrača stran od sodelovanja z nami. Težko pa sodim o našem sodelovanju s Poljsko, saj posamičnih postopkov ne poznam. V zvezi s sodelovanjem s Poljsko lahko le dodam, da sem konec leta 2019 sodeloval na virtualni konferenci o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki jo je organiziralo prav poljsko pravosodno ministrstvo in na kateri smo sodelovali številni tožilci in strokovnjaki iz različnih držav EU.

Se v vaših krogih čuti, da je ideja pravne države širše in mednarodno pod pritiskom? Namreč zdi se, da nismo v času razcveta spoštovanja neodvisnosti pravosodja, demokratičnih načel zakonitosti in vladavine prava.

Težko podam jasen odgovor. Z evropskim javnim tožilcem je Evropa dobila organ, ki povezuje vse države v boju zoper goljufije na škodo EU. To je velik mednarodnopravni dosežek. Zame osebno je uresničitev ideje evropskega javnega tožilca na ravni ustanovitve Mednarodnega kazenskega sodišča. Evropske države so se poenotile, vzpostavile organ, ki deluje in ki bo, to verjamem, zelo uspešen v prihodnosti. Res je, Madžarska, Poljska in še nekatere druge države niso pristopile, a to ni ovira, da evropski javni tožilec ne bi sodeloval v konkretnih primerih z nacionalnimi organi teh držav pri pregonu kaznivih dejanj na škodo EU. Zato si upam reči, da ideja pravne države v EU zaenkrat ne trpi.

V javni imaginaciji državni tožilci praviloma niso junaki. Je mogoče pojasniti, kaj je pomen kakovostnega dela neodvisnih državnih tožilcev, ko pride do načel zakonitosti in enakosti pred zakonom?

Zagotovo. Državni tožilci delujemo na podlagi ustave in zakona. Smo branik pravne države in varuhi zakonitosti. Če neko ravnanje ni v skladu z zakonom, torej izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, moramo to preganjati. To pa marsikomu ni po godu. Če se ugotovi na podlagi zbranih dokazov, da osumljeni, obdolženi, obtoženi ali tudi obsojeni ni kriv izvršitve kaznivega dejanja, odstopimo od pregona oziroma umaknemo obtožni akt. Borimo se in delamo za pravičnost in pravico tekom celotnega predkazenskega in kazenskega postopka: z usmerjanjem policije pri zbiranju dokazov, z vlaganjem tožilskih aktov in tudi z zahtevami za varstvo zakonitosti. Na ta način uresničujemo ustavno določbo, da je Slovenija pravna država. Zato je še toliko pomembneje, da imamo dovolj državnih tožilcev – da se lahko poglobljeno ukvarjajo s kazenskimi zadevami, da spise kakovostno, z vseh vidikov preučijo, da kakovostno usmerjajo predkazenski postopek in da vlagajo kakovostne tožilske akte.

Kako velik problem je lahko nekaznovanost, če državnih tožilcev ni dovolj? Ali če obstajajo pritiski, da se določenih zadev ne preišče ali ne vodi skozi postopek dovolj kakovostno?

V javnosti odmeva deset odstotkov najodmevnejših primerov in ti so lakmusov papir pravne države. Mediji o njih poročajo, vsi vemo zanje in ljudje po njih merijo kakovost pravne države. A najmanj devetdeset odstotkov primerov je dobro raziskanih in vodenih ter ustrezno preganjanih, o tem sem prepričan. Tudi to je eden od dejavnikov, zaradi katerih je Slovenija varna država. Storilci so “pripeljani pred sodišče”, ki jim sodi. Velik delež jih sodišča obsodijo in ustrezno kaznujejo.

Prav gotovo pa določena ravnanja in storilci ostajajo neodkriti, neraziskani in neprocesuirani. A po mojem mnenju delež nepreganjanih kaznivih ravnanj ni velik.

V BiH se je v zadnjih letih opozarjalo na problem politične podrejenosti tožilstva, ki ni preganjalo določenih ravnanj tudi javnih funkcionarjev, ki so spodkopavala samo ustavno zasnovo države. Kako nevarno je, da se taki problemi in prakse širijo po regiji?

Do politizacije tožilstva lahko vedno pride. Že v preteklosti so bili tovrstni poskusi politike. S tem mislim na “premik” državnega tožilstva pod ingerenco ministrstva za notranje zadeve, kar je bil po mojem mnenju prvi korak v smeri poskusa, da bi politika imela večji vpliv na delo državnih tožilcev. Torej z ustrezno spremembo zakonodaje lahko vedno pride do političnega podrejanja. Državni tožilci se bomo seveda tem poskusom upirali in vedno zagovarjali samostojnost ter neodvisnost v razmerju do drugih državnih organov. Nenazadnje se je o tem vprašanju povsem jasno opredelilo tudi ustavno sodišče.

Kaj je povedalo ustavno sodišče?

Da je državno tožilstvo del izvršilne oblasti, vendar pa je v razmerju do drugih organov izvršilne oblasti samostojno, v razmerju do zakonodajne in sodne oblasti pa neodvisno. Ustavno sodišče je tudi pojasnilo, da državni tožilci niso del izvršilne oblasti, ki bi lahko bil podvržen političnemu nadzoru in politični odgovornosti.

A slišimo opozorila sodstva, da vlada za delovanje sodišč namenja manj denarja. Verjetno so oblike pritiska izvršilne veje oblasti na neodvisnost pravosodja različne?

Nedvomno je – krepko – zmanjševanje proračunskih sredstev eden od načinov pritiska na delo državnih tožilcev ter poseg v neodvisnost državnega tožilstva. Ob tem naj še enkrat opozorim tudi na neimenovanje državnih tožilcev ter nedomišljeno spreminjanje kazenske – materialne in procesne – zakonodaje. Vse to so mehanizmi, ki lahko predstavljajo pritisk na delo v konkretnih zadevah.

Na drugi strani pa tudi ni posluha za nujno reformo kazensko-procesne zakonodaje, na kar državni tožilci opozarjamo že dlje časa in kar se kaže kot “rak rana” kazenskih postopkov: imamo resnično zastarel zakon o kazenskem postopku, veliko nedoslednih rešitev v kazenskem zakoniku – vse to v končni fazi privede do težav v kazenskih postopkih, ki potekajo pred slovenskimi sodišči. Na ta problem opozarjamo ves čas. A slovenski zakonodajalec rešuje problematiko časovnega skrajševanja kazenskih postopkov tako, da spreminja roke za izdelavo tožilskih aktov, kar ima za posledico manj kakovostne tožilske akte – drugih vprašanj pa ne rešuje.

Glavno vodilo dobro premišljenih sprememb bi prav gotovo moralo biti ohranjanje možnosti za kakovostno opravljeno delo organov odkrivanja, pregona in sojenja.

Zakon o kazenskem postopku je bil predlani decembra spremenjen in od maja lani spremembe veljajo. Kaj po dobrega pol leta vidite, da so spremembe prinesle, so se vaša opozorila konkretizirala v dejansko poslabšanje?

Omenil sem skrajševanje rokov za izdelavo tožilskih aktov, pri čemer nisem zasledil nobene obrazložitve ali morebiti predhodno opravljene raziskave, na podlagi katere so bile te spremembe sprejete. Pred tem smo izražali pomisleke glede sprememb v zakonu o kazenskem postopku, ki so se nanašale na obveščanje “kvalificiranih” ovaditeljev – na primer računskega sodišča ali finančne uprave – o odločitvi državnega tožilca, da kazenske zadeve ne bo preganjal. Omenil bi tudi spremembo, ki se nanaša na popisovanje spisov in prav tako predstavlja veliko breme za državna tožilstva.

Problem vidimo tudi v zadnji noveli kazenskega zakonika, da se grožnje proti najvišjim predstavnikom države in njihovim bližnjim preganja po uradni dolžnosti in ne več na predlog. Spremembe, ki temeljijo na hipnih odločitvah zakonodajalca, ter so rezultat konkretne zadeve, so kazenskopravno vprašljive in skrb vzbujajoče.

Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami je politična situacija v Sloveniji postala povezana z Republiko srbsko v BiH, kjer je prepletenost kriminala in politike večja.

Da, zagotovo je tam večja.

Se situacija v Sloveniji spreminja v smeri približevanja situaciji v Republiki srbski v BiH?

Ne vem, upam, da ne. Skrbijo pa določene zakonodajne spremembe pri nas, na primer spremembe zakona o organiziranosti in delu v policiji, ki brez dvoma pomenijo politizacijo organa odkrivanja. V tem primeru je sicer ustavno sodišče začasno zadržalo izvrševanje nekaterih spornih določb zakona, a vendarle skrbi tendenca izvršilne veje oblasti, da še poveča svoj vpliv in nadzor nad delovanjem organov odkrivanja, pa tudi nesporna želja po nadzoru nad delom organov pregona in sodišč. Tudi spremembe uredbe o sodelovanju državnega tožilstva in policije, ki ne skrivajo tendence politike, da bi preko policije “skrbela” za ustrezen nadzor nad kazenskimi zadevami, ki naj se preganjajo. Z drugimi besedami, da bi policija in ne državni tožilec izvajala selekcijo zadev, ki se bodo preganjale.

Je policijski sindikat v pritožbi na ustavno sodišče izpostavil iste spremembe, ki najbolj skrbijo tudi vas?

Sindikat je izpostavil problematiko ureditve pridobitve, trajanja in prenehanja vodilnih položajev v policiji, kar naj bi vplivalo tudi na strokovnost delovanja policije. To pa skrbi tudi nas. Tožilci in policija zaenkrat zelo dobro sodelujemo, zato lahko samo upam, da bo tako tudi v prihodnosti.

Seveda pa je vedno prisoten določen strah pred tem, da bi se Slovenija obrnila v smer manj demokratičnih držav oziroma v smeri bolj problematičnih držav ali entitet znotraj držav, kot v primeru Republike srbske, ki ste ga omenili. Mislim, da ni države, ki bi bila lahko popolnoma imuna pred tovrstnimi nevarnostmi in pritiski.

K Velikemu znanstvenem komentarju posebnega dela kazenskega zakonika ste leta 2019 prispevali komentarje kaznivih dejanj, kot so zloraba uradnega položaja, oškodovanje javnih sredstev, ponareditev uradne listine, ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve – in tudi širjenje nalezljivih bolezni. Ta kazniva dejanja ne sovpadajo s področjem vašega dela, za katerega ste specializirani?

Ne, Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1 je projekt, h kateremu me je povabil profesor dr. Damjan Korošec, kar si štejem v veliko čast. Ukvarjal pa sem se z res nevsakdanjimi inkriminacijami, kot sta denimo širjenje nalezljivih bolezni ali ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve. Sedaj, po določenem obdobju, ki je preteklo od zaključka našega dela, pripravljamo revizije, spremembe in dodatke k členom. Gre za projekt, ki se najverjetneje ne bo zaključil v bližnji prihodnosti ... že samo na področju nalezljivih bolezni se je v zadnjem obdobju odprlo mnogo kazenskopravno relevantnih vprašanj, ki terjajo podrobno analizo in odgovore, ali je naš sistem ustrezen, ali se dobro odziva na problematiko v zadnji epidemiji, kako bi lahko izboljšali inkriminacijo ...

So za vas določeni vidiki zanimivi z vidika državnega tožilstva in pregona odgovornih oseb na pozicijah moči?

Kazenskega pravnika zanima individualna kazenska odgovornost. Politična odgovornost je onkraj našega razmisleka in dometa. Za individualno kazensko odgovornost političnih funkcionarjev mora obstajati ustrezno izvršitveno ravnanje, vzročna zveza med ravnanjem in posledico ter krivda.

Kaznivo dejanje širjenja nalezljivih bolezni ter druge inkriminacije, ki prihajajo v ospredje ob zadnji epidemiji, bi bilo treba ponovno analizirati, prevetriti in spremeniti posamezne določbe, kar je eden od namenov avtorjev Velikega znanstvenega komentarja – torej napotiti zakonodajalca k strokovno primernim spremembam inkriminacij. Z vprašanji, ki jih je pandemija odprla, bi se morali ukvarjati tudi v kazenskopravni stroki: od tega, kdo je odgovoren za premalo rezerv zaščitne opreme, do tega, kdo je odgovoren za protiustavne odloke in kako je z obveznim cepljenjem ...

Tudi kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja in oškodovanja javnih sredstev sta v zadnjem času bolj v središču pozornosti javnosti – velja tu na kaj opozoriti, ko pride do možnosti učinkovitosti pregona?

Zloraba uradnega položaja je kakovostna inkriminacija, morda bi se lahko izboljšalo malenkosti, inkriminacija oškodovanja javnih sredstev, kot je zastavljena zdaj, pa je popolnoma neuporabna.

Zakaj?

Ker ni nastala “izpod peresa kazenskopravnega strokovnjaka”, posledično je izvršitveno ravnanje zapisano izjemno kompleksno in razvejano, tako da je v sodni praksi dejansko neuporabna, še posebej ob hkratni veljavnosti kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali nevestnega dela v službi.

Pa obstaja na področju teh kaznivih dejanj dovolj sodne prakse, ki pomaga in daje smernice pri tožilskem delu, ali gre za področje, kjer ni dosti sodb?

Dovolj sodne prakse obstaja glede kaznivih dejanj, ki so relativno pogosta, denimo tatvina, velika tatvina, poslovne in navadne goljufije. Za bolj “eksotična” kazniva dejanja pa ni veliko sodne prakse, saj se tovrstni primeri v Sloveniji dogajajo zelo redko.

Se ne dogajajo ali se ne preganjajo?

Do nedavnega nismo bili priča dejanskemu stanu, ki bi ga bilo mogoče subsimirati pod kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve. Pa smo doživeli tudi to in sedaj imamo en primer v sodni praksi.

Zlorabe uradnega položaja verjetno niso nekaj, za kar bi ljudje trdili v lokalnih okoljih ali na državni ravni, da se ne dogajajo.

In tudi relativno veliko obtožnih aktov je vloženih zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja. Imamo tudi relativno veliko obsojenih storilcev. Tu ne vidim problema.

Sistem deluje?

Občutek je, da sistem deluje.

Lahko razložite?

Tožilstvo sproža kazenske postopke zoper storilce teh kaznivih dejanj, sodišče pa jih bodisi obsodi bodisi oprosti. Sodbe sodišč je treba spoštovati, ne glede na dejstvo slabega priokusa v primerih, ko je obtoženi oproščen, kot tožilec pa si mnenja, da bi moral biti obsojen. Sodišča delujejo v skladu z zakonom in sodišča so v končni fazi tisti organ, ki razsodi. Tožilec v dvomu obtoži, sodišče v dvomu oprosti. To je temeljno pravilo, ki ga moramo vedno imeti pred očmi.

Obstaja med državnimi tožilci povezanost? Vam uspe v društvu državnih tožilcev, ki mu od lani predsedujete, graditi solidarnost in skupnost?

Mislim da in to zelo dobro. Večina državnih tožilcev in višjih pravosodnih svetovalcev je članov društva. Organiziramo izobraževanja za vse tožilce, pa tudi sodnike, zaposlene na finančni upravi, policiji, uradu za preprečevanje pranja denarja in za zainteresirano strokovno javnost. Organiziramo športne dogodke in druženja. Skrbimo, da se državni tožilci v svojem poklicu dobro počutijo. Oglašali smo se zaradi znižanja plač in pritiskov na posamezne državne tožilce, tudi ko so nas različni politiki blatili na družabnih omrežjih. Oglašali smo se zaradi neimenovanja državnih tožilcev in evropskih delegiranih tožilcev. Vedno opozarjamo na ključne probleme, ki nas kot državne tožilce zadevajo, in to bomo počeli tudi v prihodnje. Znotraj društva obstaja občutek povezanosti in osebno vidim veliko kolegialnost.

V intervjuju 2020 ste dejali, da neposrednih pritiskov ne zaznavate, posrednih pa je ogromno. Velja o posrednih pritiskih povedati še kaj poleg že omenjenih sprememb zakonodaje in blatenja? Kam se lahko državni tožilci obrnete v primerih konkretnih pritiskov, ki presegajo polje zakonitega – vi ste tisti, ki naj bi preganjali nezakonita ravnanja?

Če posamezni državni tožilec naleti na določene pritiske, denimo s strani politike, se obrne na svojega predstojnika, na vodjo državnega tožilstva, ta pa na generalnega državnega tožilca, ki se nato ustrezno odzove.

Če smo izpostavljeni pritiskom kot institucija, se na te pritiske odzovemo kolektivno – prek generalnega državnega tožilca, vrhovnega državnega tožilstva, tudi društvo se praviloma vključi v odziv. Prav tako smo člani Mednarodnega združenja tožilcev - International Association of Prosecutors. Tam prispevamo svoj glas in delimo probleme, s katerimi se soočamo. Če je potrebno, prideta tudi z njihove strani podpora in odziv.

Dejstvo je, da je državni tožilec oseba, ki mora marsikaj prenesti. To nam pogostokrat pove tudi sodišče. Jasnega odgovora, kje je meja, kdaj državni tožilec odreagira s kazensko ovadbo, ni. Zagotovo je ta meja postavljena višje kot pri običajnih državljanih. A ko državni tožilec zazna, da je žrtev kaznivega dejanja, se mora ustrezno odzvati, vložiti kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon. Te pravice imamo nenazadnje vsi kot državljani, po zakonu.

Tega, kakšne vse ambicije ima politika glede državnega tožilstva, ne vemo. Zagotovo pa je mikavno imeti roko nad organom pregona – določaš lahko, kaj in koga ter kako se bo preganjalo. To je z vidika neodvisnega državnega tožilstva večni strah. In proti temu se moramo vedno boriti.

Je z vašega gledišča prišlo na področju sovražnega govora do premika?

Da, na slabše.

Kaj pa na ravni pregona? Ali pa gre tu bolj kot za kriminaliteto za higieno družbe?

Gre za oboje – kazenski zakonik natančno določa, kdaj določen govor prestopi v polje kaznivosti. Državni tožilci “sovražni” govor, ki ima znake kaznivega dejanja, preganjamo. Če ni vseh elementov kaznivega dejanja, ovadbo zavržemo.

Sovražni govor je postal spolitizirana besedna zveza. Nespoštljive komunikacije in žaljenja je ogromno in nazadujemo iz dneva v dan. A vse ni kazensko pregonljivo.

Naj poudarim, da problem ni v kritiki – če govorim konkretno o delu državnega tožilstva. Marsikomu odločitve tožilcev niso povšeči in prav je, da ima vsak možnost to povedati. A velja pričakovati, da se to naredi na dostojen in civiliziran način. Ne z blatenjem ali z osebno diskreditacijo ali z neimenovanjem posameznikov na višjo funkcijo – zaradi odločitev, ki so bile v končni fazi spoznane za pravilne. Taki komunikaciji bomo in moramo vedno ostro nasprotovati.

Tudi sami opozarjamo na probleme, ki so pogostokrat v zakonodaji. Pomembno bi bilo, da se posluša, sliši in upošteva odzive državnih tožilcev, kaj je narobe in zakaj določeni postopki zastarajo. Nato pa bi veljalo najti sistemske rešitve in izboljšave, da bomo lahko vse postopke pripeljali do vsebinske odločitve – da se posameznika bodisi oprosti bodisi obsodi. Vsebinsko moramo odpreti vprašanja, kje so problemi, ki podaljšujejo kazenske postopke pred slovenskimi sodišči do zastaranja.

V omenjenem intervjuju ste izpostavili večkratno zaslišanje prič tekom postopka – velja izpostaviti še kaj?

Zelo abstrakten odgovor je, da je problem slaba procesna zakonodaja. Omenil sem deset odstotkov primerov, ki pridejo pred oči javnosti in ki so test pravne države. A velika večina zadev ne zastara. Pri teh nekaj zadevah, ki zastarajo, je poleg slabe procesne zakonodaje eden izmed problemov tudi ta, da pozno pride do zaznave kaznivega dejanja – da dobimo kazensko ovadbo denimo šele deset let po izvršitvi kaznivega ravanja. Problematičnost hitrega in nepremišljenega spreminjanja zakonodaje se kaže tudi v primeru zastaranja po dveh letih v primeru, ko vrhovno sodišče razveljavi sodbo. V nekaj odmevnih zadevah smo bili priča zastaranju kazenskega pregona na podlagi te določbe iz 91. člena kazenskega zakonika, čeprav absolutno zastaranje še dolgo ne bi nastopilo.

Zakaj pride do pozne zaznave?

Ker nihče ne poda ovadbe in se organ pregona ali odkrivanja ne seznani s tem, da je bilo nekaj narobe.

Ni pa problem, da vi ne berete dovolj novic ali policija ne sledi dovolj informacijam ljudi?

Včasih tudi mediji objavijo zgodbo o nepravilnostih deset let kasneje. Denimo prisluhi, o katerih se je veliko govorilo pred nekaj tedni, so se zgodili pred štirinajstimi leti.

Problematična pa se mi zdi tudi ureditev kazenskega postopka pri nas. Najprej tožilec v predkazenskem postopku usmerja policijo, ki zbira dokaze in ugotavlja dejstva; nato gre zadeva v sodno preiskavo, ki zopet terja svoj čas, da se izvedejo vsi dokazni predlogi. Nato tožilec napiše obtožnico in zadeva gre v ugovorni postopek, in šele, ko je obtožba pravnomočna, sodišče razpiše predobravnavni narok in nato glavno obravnavo. Vse to terja svoj čas, in če je zaznava kaznivega dejanja pozna, lahko v takih primerih nastopi tudi zastaranje, posebej ob kratkih zastaralnih rokih za nekatera kazniva dejanja. Ob tem ne smemo pozabiti na preobremenjenost sodnikov, na varovanje človekovih pravic in svoboščin, na pravice obrambe, na dejstvo, da je v določenih zadevah obtoženih več storilcev, da gre v nekaterih primerih za zahtevne postopke, da je treba pridobiti dokaze iz tujine in tako daje. Kombinacija vsega tega pripelje tudi do dolgotrajnega poteka kazenskih postopkov – veljavni zakon o kazenskem postopku pa nima rešitev za tovrstne primere in je v tem smislu zastarel. Na ta vidik ves čas opozarjamo tako tožilci kot tudi sodniki.

Rešitve so in jih poznate?

Seveda, s podobnimi izzivi se soočajo vse okoliške države. Marsikje so že našli ustrezne rešitve teh problemov. In tudi v Sloveniji imamo dovolj strokovnjakov, praktikov in teoretikov s področja kazenskega procesnega prava, ki pa, vsaj tako se zdi, niso vključeni v postopke ob zakonodajnih spremembah.