To, kak se v letu 2022 prostor za aktivno državljansko delovanje vse bolj krči, mnogim, ki se borijo za človekove pravice, obuja spomine na resnične izkušnje – nadlegovanja prek oblastne propagande ali družabnih omrežij, izjave politikov, ki razpihujejo sovraštvo, preiskave in celo zakonodaja, ki je uperjena zoper dela in sredstva civilnodružbenih skupin. Z vsemi tem se želi zastrašiti zagovornike človekovih pravic, jih stigmatizirati, zmanjšati njihovo kredibilnost, odvrniti njihove podpornike in uporabnike, demoralizirati in iztrošiti tam zaposlene, jim vsiliti, da preusmerijo delo v odzivanje na napade, ter jih prisiliti, da sredstva namenjajo zgolj boju za preživetje, in jih odvrniti od iniciativ, ki gradijo na sodelovanju z državljani in državljankami.

A zakaj, četudi vplivajo na to, kako živimo v Evropi, skrbijo te kršitve zgolj tiste angažirane državljanke in državljane, ki v besu zaradi neuspešnih in neučinkovitih nacionalnih politik poskušajo vzpodbujati empatijo in pogum za protestiranje? Kratki odgovor, ki se ga redno ponuja in kot bodo pojasnili akademiki, je, da kot Unija še nismo zgradili demosa – panevropske identitete in zavesti, da četudi v celoti cenimo skupnost usode, ki si jo delimo in je bila zasejana s skupnimi zakoni, zgodovinami in institucijami, se ne odzivamo skupno na nazadovanja – tudi ko se ta tičejo vseh in ne zgolj prebivalstva ene države.

Kako to, da smo tako daleč odstopili od obljub, ki smo jih dali? Sedanja predsednica Ursula von der Leyen je, ko je prevzela vodenje Komisije EU, obljubila Evropo, ki ščiti in se je pripravljena postaviti za pravičnost in vrednote. Ta obljuba še kar čaka, da se jo na področju zaščite demokracije, pravičnosti in vrednot, ki so zagotovljene vsem prebivalcem in prebivalkam, uresniči. Po dolgih letih pogostokrat mlačne podpore ljudi za EU nas bi lahko morda sedanji čas po 24. februarju (po začetku ruskega vojaškega napada v letu 2022 na Ukrajino, op. ur.) vzpodbudil, da začnemo Unijo na novo ceniti – kot prostor, kjer so zasidrani naši občutki skupnosti in pripadnosti projektu miru in demokracije, v nasprotju z izključevanjem in agresijo sosednjih avtokratskih držav. Nas lahko to dogajanje vzpodbudi, da nam postane bolj mar za to, kaj se dogaja v našem, EU prostoru?

Zmešnjava, v kateri smo

Izguba zaupanja v demokratične institucije in procese v Evropi ogroža demokracijo. Osredotočenost na gradnjo birokratskih institucij in modelov tehničnega sodelovanja – na gibanje dela, kapitala in storitev prek meja ter na skupne politike, ki smo jih dodali na začetno ogrodje, ne da bi krepili tudi sodelovanje ljudi s temi institucijami, je paradoksalno ošibilo demokracijo v številnih članicah EU. Kjer prebivalstvo ne zaupa več institucijam, bodo tisti, ki jim je v interesu spodkopati in razgraditi demokracijo, izrabili priložnost, da to naredijo. Nedavna študija je analizirala odnos ljudi do demokracije in njihove izkušnje z njo. Pojasni nam, da resnični problem ni v tem, da bi večina ljudi raje imela alternative demokraciji. V večji meri je problem negotovost, kaj demokracija pomeni in v kolikšni meri lahko zagotovi konkretne rezultate. Ta kriza zaupanja ustvarja globoke prepade tako med ljudmi in institucijami kot znotraj družb. Pri preveč ljudeh vzbuja demokracija občutke brezbrižnosti in razočaranja. Mladi ljudje še posebej čutijo, da jih politika ignorira, in da se njihovih skrbi ne upošteva. Zgovorno je, v kolikšnem številu mladi volivci niso odšli oddati svojega glasu na spomladanske paralamentarne volitve v Franciji: kar 71 odstotkov starih med 18 in 24 ni volilo.

Civilna družba naj bi kot temeljni del liberalne demokracije gradila trdne temelje, zasnovane na sodelovanju prebivalstva v demokratičnih procesih, in terjala od vlad ter institucij odgovornost tako glede spreminjajočih se izbir volivcev kot glede bolj stabilne vladavine prava, ki temelji na načelu ustavnosti. A danes vlade v številnih članicah EU krčijo prostor sodelovanja ljudi in tudi civilne družbe vse težje delujejo neovirano. Mnogi civilnodružbeni aktivisti in novinarji v EU čutijo posledice vzorca kršitev, ki so tipične za neliberalne avtoritarne države. Še posebej to velja za zagovornike človekovih pravic, ki podpirajo migrante in begunce, za LGBTIQ zagovorniške skupine in za tiste, ki preiskujejo in razkrivajo korupcijo oblasti.

Zaščita prostora za delovanje civilne družbe ni pomembna zgolj za prebivalke in prebivalce; je tudi način krepitve supranacionalne legitimnosti Unije ter zagotavlja javno zaupanje v njeno delovanje. EU institucije ne morejo uresničevati konkretnih politik in varovati evropskih norm in vrednot, če nimajo podpore vlad članic in njihovega prebivalstva. Tako pandemija Covida kot vojna v Ukrajini še dodatno poudarjata bistveno vlogo civilne družbe, ki jo ima ta v času kriz in zakaj je lahko ključni zaveznik tako vlad kot institucij EU – v slednjem primeru z oblikovanjem pobud in s podporo pobudam, da se ljudi, ki so prizadeti, namesti, nahrani, da se jim svetuje in se jih podpre na najvarnejši in najhitrejši način. Aktivnosti za preprečevanje podnebne krize poganjajo osveščevalne kampanje, ki jih vodijo transnacionalna gibanja. Podobno se pri zagovarjanju človekovih pravic, enakopravnosti, demokracije, vladavine prava in odgovornosti vlad civilne družbe zavzemajo za vrednote in pravice, ki so postale DNK EU in zaradi katerih je EU globalni vzor. Tudi prispevek civilnih družb k integraciji EU je bil ključen.

Distopični scenariji lahko brez civilne družbe postanejo pravilo tudi v Evropi: nezaznana korupcija, krivice, ki ne doživijo sodnega epiloga, in kršitve človekovih pravic, ki niso popravljene. Kje je torej problem? Komisija EU je videla in vidi civilno družbo zgolj kot ali uresničevalca politik EU ali kot žrtev nazadovanja. Slepa pega pa ostajajo ključne funkcije, ki jih opravljajo civilne družbe in v katerih leži moč njhovega delovanja.

Premalo, prepozno? Kaj so institucije EU počele?

Ko so se v letih po 2010 začeli pojavljati sistemski znaki nazadovanja na področju spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava v nekaterih članicah, je Komisija z zamikom in le počasi prepoznavala resnost problema. Kot sta pokazala Tomasso Pavone in R. Daniel Kelemen, je sčasoma izgubila zagnanost, da bi članice postavila pred sodišče zaradi kršitev vrednot EU. A vendar je v navalih normativnega aktivizma oblikovala številne strategije za boljšo zaščito temeljnih pravic, demokracije in vladavine prava, denimo EU anti-rasistični akcijski načrt 2020-2025, Strategijo o enakopravnosti spolov 2020-2025, Strategijo za krepitev vladavine prava znotraj Unije (2019) in Evropski akcijski načrt za demokracijo (2020). Kot odziv na vseprisotne grožnje medijski svobodi je Komisija nedavno predstavila tudi načrte za evropski akt o svobodi medijev in osnutek direktive za zaščito novinarjev pred strateškimi tožbami zastraševanja (SLAPP – strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti). Ti dokumenti prepoznajo pomembno vlogo, ki jo ima civilna družbe pri varovanju in krepitvi temeljnih vrednot, in so izrazi podpore državljanskim iniciativam na teh področjih. A zaenkrat ni nobeni dejansko uspelo okrepiti civilnodružbenega sektorja in njegove zmožnosti, da ščiti demokracijo in človekove pravice v EU.

Program Državljani, enakopravnost, pravice in vrednote (CERV), vreden 1.55 milijarde evrov, ki je bil zasnovan leta 2021, je investicija v temeljne pravice, skupni družbeni prostor, demokracijo in vladavino prava znotraj same EU s potencialom. A organizacije civilne družbe in donatorji vedo, da ne časovnica niti finančni obseg programa ne moreta zagotoviti občutnega napredka brez spremljajočih ukrepov. Paradoksalno se je vlada ZDA nedavno odločila, da bo ponovno obudila financiranje svobodne civilne družbe, neodvisnih medijev in protikorupcijskih iniciativ v članicah osrednje-vzhodne EU – približno dvajset let potem, ko je USAID odšel iz regije.

Komisija ni dovolj jasna glede doprinosov civilne družbe. Njeno sporočilo o evropskem zelenem dogovoru (2019) omeni civilno družbo in nevladne organizacije, denimo, zgolj dvakrat. A spremembe, ki jih prinašata zeleni dogovor in digitalna agenda za Evropo, bodo potrebovale civilno družbo, da naslovi verjetna družbena nezadovoljstva, ki bi jih lahko poskušale izkoristiti antidemokratične politične sile in z njimi manipulirati prek zavajanj in lažnih novic, ki jih širi Kremlin.

Izključevanje evropskih civilnih družb iz oblikovanja politik v Evropi je kratkovidno, saj brez sodelovanja ni mogoče preusmeriti antidemokratičnih trendov, še posebej v članicah EU, kjer je v krizi tudi vladavina prava. Organizacije civilne družbe potrebujejo podporo institucij EU in si zaslužijo, da so vključene v njihovo delovanje, saj lahko te institucije uporabijo politične, pravne in finančne pritiske na vlade: ali prek pritožbenih postopkov, pravil o pogojevanju z vladavino prava ali prek postopkov po 7. členu (pogodbe o EU, op.ur.).

Če želimo, da se solidarnost med evropskim demosomokrepi, mora postati odnos med prebivalstvom, civilno družbo in EU bolj sodelovalen in vključujoč. EU mora razmišljati strateško o ponovnem povezovanju s svojimi državaljani in državljankami – tako neposredno kot prek samoorganiziranih “vmesnih členov” in družbenih skupin – ter posebej s tistimi, ki nikoli ne pridejo do Bruslja. Jasno je, da EU tega ne bo mogla doseči zgolj prek svojih institucij in prek vlad članic, ki številne prevprašujejo pravo EU in temeljne vrednote ter jim nasprotujejo. Pred nekaj tedni so državljanske skupine v oviru Konference o prihodnosti Evrope predlagale krepitev vladavine prava in civilne družbe v EU. Odziv Komisije je bil, da bo o tem razmislila, državljanom in državaljankam pa ni dala nobenih zagotovil.

Kako naprej? Evropska civilnodružbena strategija

Okrepitev in nadgradnja demokracije v Evropi bi morali temeljiti prav na poskusih krepitve civilne družbe v vseh njenih vlogah: nadzora, zagovarjanja ukrepov, opozarjanja na neuspešne politike, ščitenja človekovih pravic, izgradnje skupnosti in zagotavljanja storitev. Posebej v članicah EU, kjer vladavina prava ne deluje, kot bi morala, bi morala sama EU podpreti in krepiti prizadevanja civilnih družb. A delovanje sistemov EU za sodelovanje s civilnimi družbami, za njihovo podporo in zaščito je omejeno, njen pristop pa omahljiv in razpršen. Če želimo doseči napredek, se moramo premakniti od zgolj diagnosticiranja omejevanja civilnodružbenega prostora tekom procesa spodopavanja demokracije. Zavzem drže pa zahteva, da se zagovarja širitev civilnodružbenega prostora na način, da postane civilna družba vselej prisoten, opolnomočen in aktivno-vključen igralec evropske vladavine v prihodnosti.

Če želi omogočiti krepitev evropskih civilnih družb, medtem ko poskušajo zaustaviti in popraviti nazadovanja, bi evropska komisija morala predlagati evropsko civilnodružbeno strategijo z vizijo zagotoviti živahno, neodvisno in mnogotero civilno družbo v EU. Celosten in strateški pristop k sodelovanju z evropskimi civilnimi družbami bi EU omogočil, da učinkoviteje razreši izzive, kot so podnebna kriza, ekonomsko okrevanje po Covidu, hitra digitalizacija, naraščajoči iliberalizem in negotovost glede demokracije. Če potrebujejo v nekaterih članicah neodvisne civilne družbe podporo, da se zoperstavijo grožnjam iliberalistov, pa potrebujejo civilne družbe povsod po EU priznanje, da so ključni akter vladanja in strateški partner institucij EU ter vlad. Z Evropsko civilnodružbeno strategijo bi Komisija pokazala, da je politično zavezana k podpori civilnim družbam in širjenju prostora tako za njihovo delovanje kot sodelovanje pri oblikovanju politik EU ter pri uresničevanju le-teh. Strategija bi morala izrisati pot do okrepljene zaščite, do izboljšanega sodelovanja in do podpore civilni družbi vzdolž treh smernic.

1. Povečati zaščito

Članice EU so dolžne spoštovati svobodo združevanja in povezovanja ter svobodo izražanja in neodvisnost akterjev civilne družbe. Če naj nudi učinkovit odpor zoper neupravičena vladna vmešavanja, mora s strateškim acquisom o civilni družbi priti do sprejema tudi pravnih varovalk na ravni EU, kot je denimo priporočilo EU parlamenta za evropska določila o čezmejnih združenjih in skupnih minimalnih standardih v EU. Prav tako bo ključno, da tudi v letnih poročilih o vladavini prava nameni Komisija več pozornosti prostorom za delovanje civilnih družb v vseh 27 članicah EU ter da ukrepa takoj, ko pride do kršitev prava EU, ki dušijo delovanje civilnih družb in šibijo ustavne varovalke vladavine prava. Organizacije civilne družbe bi morale imeti uradne poti, da oddajo poročila Komisiji o uresničevalnju vrednot EU s področja svojega dela – podobno kot obstajajo postopki ugotavljanja kršitev in sodelovanje v postopkih pogojevanja koriščenja sredstev iz proračuna EU in iz Načrta za okrevanje in odpornost NextGenerationEU z vladavino pravo. Organizacije civilne družbe bi morale biti tudi hitro in učinkovito zaščitene pred povratnimi, kaznovalnimi ukrepi vlad, če pomagajo pri ščitenju finančnih interesov in temeljnih vrednot EU.

1. Izboljšati sodelovanje

Boljše sodelovanje z EU institucijami je ključno in do njega bi prišlo z izboljšanjem sistemskih posvetovanj ter dialoga s civilno družbo. Trenutno EU institucije uporabljajo različne modele sodelovanja s civilnodružbenimi organizacijami. Evropski parlament se poslužuje odprtega, pogostokrat neformalnega pristopa, kar pomeni, da lahko civilnodružbene organizacije relativno preprosto pristopijo do parlamentark in parlamentarcev ter do njihovih svetovalcev. Komisija uporablja formailizrian postopek javnih posvetovanj, ki pa redko zagotovijo dovolj prostora, da bi civilnodružbene organizacije celovito predstavile svoje vidike in analize. Poleg tega ne morejo zaprositi Komisije, naj začne s posvetovanji o določenih izzivih, s katerimi se soočajo, denimo z neenakomerno porazdelitvijo domačih sredstev ali z oblastnimi kampanjami blatenja. Kot tretja institucija, Svet EU – dobesedno črna skrinja – ne ponuja ne postopkov ne priložnosti za posvetovanja z javnostjo med svojimi normativnimi ali nenormativnimi postopki. Predpostavka, da bodo ministri avtomatično predstavljali skrbi prebivalstva držav članic, ni več pravilna zaradi pomanjkljivih in nedelujočih demokratičnih postopkov v nekaterih članicah. Civilnodružbene organizacije so redko, če sploh, povabljene, da predstavijo svoja stališča delovnim skupinam ali drugim organom Sveta EU. Najpomembneje pa, nobena od institucij EU nima kontaktne točke, namenjene temu, da bi civilna družba lahko tja naslovila svoje skrbi (torej sistema zgodnjega opozarjanja). Postopki za dostop do informacij javnega značaja o delu EU institucij so preveč podobni labirintu, da bi imeli uporabno vrednost za družbena gibanja in civilnodružbene skupine. EU mora, če želi zagotoviti svojo legitiminost, vlagati več v vljučevalnost in v sodelovanje prek civilnodružbenega dialoga.

1. Zagotoviti podporo

EU ima številne programe, ki ponujajo sredstva za krepitev demokracije, vladavine prava in spoštovanja temeljnih pravic. Ta bi morala služiti civilnodružbenemu sektorju. A njihova dostopnost ni zagotovljena vsem, še posebej ne manjšim in neformalnim organizacijam, ne podpira se vseh aktivnosti, ki jih izvajajo civilnodružbene organizacije (denimo strateškega iskanja sodnih poti za zagotovitev spoštovanje EU vrednot), ali pa so geografsko ali metodološko zamejene. Novi CERV program (2021-2027) predstavlja dobrodošel napredek, a vseeno so potrebni še nadaljni ukrepi, da se zagotovi enakopraven, pravičen in neomejujoč dostop do EU financiranja za civilnodružbene organizacije, ki delujejo na različnih ravneh (mednarodni, nacionalni in lokalni). Enako pomembno je, da se civilnodružbene organizacije vključi v oblikovanje, uresničevanje in nadzor različnih oblik financiranja, s čimer bo tudi dostop do finančne podpore odprtejši in preglednejši.

Zaključek

To, kako veliko civilnodružbenih organizacij v EU se sooča s stigmatizacijo, s predlogi ali sprejetimi zakoni, ki omejujejo njihove možnosti delovanja na določenih področjih ali jim nalagajo neproporcionalno obsežne obveze glede poročanja, kar krči njihova razporožljiva sredstva, je presenetljivo. V mnogih tradicionalno naprednih in liberalnih zahodnoevropskih državah se politike in ukrepe, ki so namenjeni boju zoper terorizem, vse bolj uporablja pan-sektorsko, s čimer se lahko zamejuje tudi delovanje nevladnih organizacij. Tako kot obstaja enotni trg za blago in storitve, se zdi, da obstaja “enotni trg” za nazadnjaške politike v Evropi, ki se širi in raste eksponentno. Oblasti čezmejno posvajajo najslabše prakse in jih brez težav kopirajo v domačo zakonodajo, ne glede na njihovo politično umeščenost in zgodovino.

Da bi zasejali evropski demos, za katerega že predolgo tarnamo, da nam manjka – občutek panevropske skrbi za naše skupne pravice in svoboščine –, moramo od institucij EU zahtevati, da bolje opravijo svoje delo. V naslednjem programu dela lahko Komisija EU združi omenjene usmeritve – podporo, sodelovanje in zaščito – v Evropsko civilnodružbeno strategijo. Pozivi Ursuli von der Leyen, naj bo to del programa dela Komisije za leto 2023, se krepijo.

Če želi EU ostati globalni vzor in podpornica visokih demokratičnih standardov, spoštovanja človekovih pravic in zaščite, ki jo prinaša vladavina prava, mora ukrepati tudi “doma”, znotraj same unije, da zaščiti in okrepi branike civilnodružbenega prostora v državah, ki so donedavno veljale za varna območja spoštovanja človekovih pravic in zagotavljanja vladavine prava. Glede na trenutne pritiske na delovanje demokracije in spoštovanje človekovih pravic v EU je to, da se v naslednjem desetletju nameni pozornost krepitvi podpore civilni družbi ter njeni vključenosti v postopke odločanja in zaščiti, ključnega pomena.

Prvotna verzija zapisa je bila v nemščini objavljena v reviji Internationale Politik pod naslovom “Bedrohte Freiheit Europas”; zgornji zapis je prevod iz angleščine članka, objavljenega na VerfBlog.

Márta Pardavi je diplomirana pravnica z budimpeške ELTE pravne fakultete in sopredsedujoča madžarski organizaciji Helsinški komite.

Bernhard Knoll-Tudor je strokovnjak za mednarodno politiko. Delal je na Osrednje-evropski univerzi v Budimpešti, sedaj dela na visoki šoli Hertie v Berlinu.