Kot lahko vidimo doma, blizu in daleč poskusi erozije naših pravic ne spijo, ampak poskušajo počasi vplivati na javno mnenje tako, da bi lahko nekega dne nova normalnost postala prepoved ženske pravice do odločanja o lastnem telesu.

Zakonska enakost spolov – enakopravnost – bi morala biti razumeljena kot temeljna predpostavka enakosti, enakih možnosti in enake obravnave spolov. Pred kakšne grožnje smo danes postavljene ženske in naše priborjene pravice, če se nam jih lahko mirno ukinja in onemogoča? In to domnevno v svetu, v katerem naj bi dosegle že vse in se nimamo za kaj več boriti?

Ameriška konservativna politika je ure po razkritju medijskega portala Politico, ki je nakazal, kakšna prihodnost čaka ženske v svobodni in mogočni Ameriki, svoj odnos do enega najpomembnejših civilizacijskih dosežkov – pravice do odločanja o lastnem telesu – brezsramno pokazala tudi s tem, ko se je bolj kot z vsebino osnutka sodbe Vrhovnega sodišča, ki je v javnost prišel pred jesenskimi volitvami v kongres – ukvarjala z vprašanjem zagotavljanja “varnosti” razkritega dokumenta. Cinično bi lahko opazili, da so se hudovali najbrž predvsem nad dejstvom, da novice o eni največjih zmag njihovega gibanja niso mogli v javnost plasirati ob svojem izbranem času. Patriarhalnemu nadzoru nad ženskimi telesi, nad našimi seksualnostjo in zmožnostjo reprodukcije je končno uspelo. Tudi s pomočjo velikega darila, ki jim ga je teden dni pred volitvami izročil Donald Trump, ko je za vrhovno sodnico, ki je nasledila preminulo Ruth Bader Ginsburg, imenoval Amy Coney Barrett. Za nadaljnjih nekaj desetletij jim je uspelo zasesti večino prestolov pravosodnega organa, ki bo pomembno določal, kje bodo prihodnje meje delovanja in življenja vseh, ki v Ameriki ne sodijo v kategorijo belih, heteroseksualnih in premožnih moških. Ta udobna republikanska večina vrhovnega sodišča ne bo le – kot kaže danes – pomagala Trumpu uresničiti predvolilne obljube in dokončno ukiniti dostop do že sedaj marsikje oteženega izvajanja abortusa, temveč bi lahko v prihodnje posegla še naprej, ali nazaj – kakor si pač interpretiramo realno možnost prihodnjega omejevanja kontracepcije, pravice do ločitve in splošnejšega utrjevanja ženske manjvrednosti.

Prepoved splava slednjega de facto ne ukinja, ampak zgolj bistveno zmanjša število žensk, ki si varne abortivne storitve lahko privoščijo, ter s tem v nevarnost za zdravje in življenje sili vse tiste, ki tega preprosto finančno ali drugače ne zmorejo. To je realnost, o kateri beremo iz vseh držav sveta, kjer se v zadnjih letih pravica do splava – pod pretvezo branjenja nerojenega življenja v imenu družine – vztrajno krči. Kot da nasprotniki svobodne ženske volje in dvomljivci v kakovost naših, ženskih odločitev o našem telesu vztrajno zavračajo zgodovinske lekcije, ki dokazujejo, da je uravnavanje rojstev že od nekdaj sestavni del človeške zgodovine. In da bi v letu 2022 naša dolžnost morala biti, da vsem zagotovimo možnost varne prekinitve nosečnosti. V resnici pa je resničnost taka, da se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije na leto izvede okoli 25 000 000 nevarnih splavov, ki privedejo tudi do tega, da med njihovim potekom 39 000 žensk in deklet izgubi življenje, še nekaj dodatnih milijonov pa jih zaradi (kasnejših) zapletov išče druge oblike zdravniške pomoči.

Kako bi opisali situacijo na Hrvaškem, kjer se z zakonom, ki je podoben slovenskemu (dovoljen je abortus do 10. tedna nosečnosti), sicer dopušča uresničevanje te selektivne pravice, a v praksi nato to onemogočijo s preusmerjevalnimi vprašanji, z izmikanjem odgovorom in z ugovori vesti zdravstvenih delavk in delavcev – znotraj sistema javnih zdravstvenih storitev obstajajo bolnišnice, v katerih ni ginekologa ali ginekologinje, ki se ne bi sklicevala na ugovor vesti in odtegovala to pravico pacientkam. Kakšne stiske doživljajo Hrvatice, ki v državi, kjer šestdeset odstotkov ginekološkega osebja uveljavlja ugovor vesti, težko najdejo zdravnika ali zdravnico, ki bi jim splav brezplačno, kot to veleva zakon, opravil? Mnoge izmed njih so prisiljene – včasih pri taistih zdravnikih, ki v popoldanskem času v zameno za plačilo grizenja vesti očitno ne občutijo – storitev plačati ali pa se odpravijo v Slovenijo. Hrvaška feministična gibanja opozarjajo na dejstvo, da se je število ugovorov vesti povečalo v zadnjih desetih letih. Ob spremljanju zadnjega dogajanja pred volitvami v hrvaški sabor in tudi ob izjavah aktualnih oblastnikov ob žalostnemu primeru Mirele Čivajda, ki je po več dnevih medijskega in pravnega pritiska le prejela odgovor, da bi lahko njeno nosečnost zaradi terminalno bolnega plodu končali tudi na Hrvaškem, pa se lahko upravičeno sprašujemo, zakaj vlada pod taktirko HDZ-ja z novim zakonom o abortusu – trenutno je v veljavi zakon iz leta 1978 – toliko časa menca?

Kako pa lahko v Sloveniji razumemo odzive ali bolje, molk politikov in političark, ki dogajanja v naši bližnji in daljni okolici ne obsodijo? Ki so molčali, ko je poljsko ustavno sodišče lani odločilo, da izjema hujše okvare zarodka ne more več pomeniti razloga za umetno prekinitev nosečnosti, s čimer je splav za Poljakinje postal dejansko prepovedan, saj je v 98 odstotkih primerov umetnih prekinitev nosečnosti dejansko to bil razlog za dovoljeni abortus. Molčali so tudi, ko so na dan prišle zgodbe o smrtih nosečih žensk, ki jim zdravstveno osebje ni pomagalo, dokler so nosile živ plod. Abortus je na Poljskem sedaj mogoč zgolj v primerih ogroženega zdravja matere ali pa če je mogoče dokazati, da je zanositev rezultat posilstva in incesta.

Kakšni so učinki tega vzajemnega delovanja Cerkve in oblasti, ki Poljakinje pošilja v daljno preteklost – od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja se ta pravica počasi in vztrajno krši in omejuje. V 40-milijonski Poljski so na leto izvedli manj kot 2000 splavov že pred zadnjimi dodatnimi omejitvami te pravice. V Sloveniji, državi z dvema milijonoma prebivalcev in državi, ki ima eno najnižjih stopenj abortusov – med mladoletnicami celo najnižjo –, so leta 2015 izvedli 3682 umetnih prekinitev nosečnosti. To pomeni, da je vsako leto, po oceni poljskih nevladnih organizacij, izvedenih vsaj 20 000 nezakonitih prekinitev nosečnosti in da se ženske na Poljskem za potrebe izvajanja storitev, ki so del reproduktivnega zdravja – splav kot nujno medicinsko storitev obravnava tudi Svetovna zdravstvena organizacija –, odpravijo čez mejo. Če si to seveda lahko privoščijo.

Ceneno dušebrižništvo, ki s slabim poskusom prikrivanja mizoginije vpije o pomenu družine in o svetosti življenja – predvsem nerojenih – otrok, vztraja na najbolj očitnem reproduciranju ženske drugosti: ženske in naša telesa zreducira na posodo za rojevanje in v svojem razumevanju naše vloge ne dopusti kančka možnosti, da katera izmed nas to ne bi želela biti. Ali pa bi želela to biti kasneje. Morda celo nikoli.

Materinstvo in družina, ki jo idealizirajo in v imenu katere naj bi se borili, ni kar vsaka skupnost, v kateri se imajo ljudje radi, se poročijo – ali pa ne – in se odločijo za potomstvo – ali pa ne. Ne, ženske ki morajo rojevati, so ženske, ki so v pravih, heteroseksualnih družinah v vlogi, ki je, skupaj z otroki, podrejena moškemu, ki ve o vsem več in bolje od njih samih. Zato lahko namesto drugih članov družine tudi sprejema odločitve.

Ko se v Sloveniji ženske soočimo z neželeno nosečnostjo in iščemo informacije na spletu, naletimo med prvimi zadetki na spletne strani zavodov in organizacij, ki poudarjajo žensko stisko, ponujajo svetovanje in nasploh zbujajo občutek, da gre za življenjsko odločitev, ki jo bomo ženske do smrti obžalovale, razen če se bomo odločile otroka obdržati. Vsake toliko lahko ženske v Sloveniji poslušamo tudi bolj ali manj javna izjavljanja incelov, politikov in drugih vpoklicancev o tem, kakšna je naša vloga in kakšno nalogo imajo moški, da nas spravijo nazaj v red. Nekaj let že molitve za nerojene otroke pred porodnišnico nadomeščajo protesti po prestolnici, skupaj z vsem glasnim vpitjem, ki na vse pretege poskuša postati javno mnenje. Ta govorica ženske nadzoruje, disciplinira in usmerja v njihovo drugost in nepomembnost. Kako daleč smo od tega, da bi se pogovarjali o tem, na kakšne načine lahko ženske zakonske pravice uživamo; kakšne so izkušnje žensk, ki so splav opravile; kaj bi one povedale o izobraženosti in informiranosti zdravstvenega osebja? Kako so se počutile, če so na spletu iskale informacije o svojih pravicah, naletele pa na obsodbe svojega prepričanja in grožnje o prihodnosti svojega zdravja, ki se bo v fizičnem smislu poslabšalo, v psihičnem pa jih bo pahnilo v obup in obžalovanje? Se kdaj izpostavijo tiste, ki so pravico do splava izkoristile in bi še enkrat storile enako? Čeprav jih vse poznamo, jih v javnosti ne slišimo – zakaj ne? Če je ženska enakopravnost vsak dan na preizkušnji, potem prostora za enakost dejansko ni.