Strateške tožbe proti kritičnim posameznikom in posameznicam niso novost. Angleški izraz strategic lawsuits against public participation (s kratico SLAPP) sta skovala profesor in profesorica z Univerze v Denverju George Pring in Penelope Canan že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.1 Tudi v Sloveniji tovrstne tožbe niso nov pojav. Posebno pozornost pa jim je Evropska unija začela posvečati po umoru malteške novinarke Daphne Caruana Galizia, zoper katero je bilo v času njene smrti vloženih kar 43 civilnih in 5 kazenskih tožb.2 Smrt novinarke je bila očitno tisti sprožilec, ki je države Evropske unije prisilil, da so tožbe SLAPP prepoznale kot problem.

Zakaj so strateške tožbe proti kritičnim posameznikom (SLAPP) oziroma tožbe v slabi veri vredne posebne pozornosti in tudi reakcije EU ter zakonodajalcev v državah članicah? Gre za tožbe (možna pa je tudi zloraba drugih pravnih sredstev), ki so uperjene zoper samo bistvo demokracije, to je zoper svobodno in javno razpravo o temah javnega pomena. Tožba SLAPP pomeni zlorabo prava, cilj te zlorabe pa je omejiti ali izničiti pravico do svobode izražanja. V nadaljevanju prispevka se bomo zato 1) spomnili razsežnosti pravice do svobode izražanja, 2) seznanili s tem, kaj je SLAPP tožba, 3) kakšne rešitve ponuja predlog anti-SLAPP direktive ter 4) se na koncu zazrli še sami vase.

1. Pravica do svobode izražanja

Pomen pravice do svobode izražanja, ki je zapisana v 39. členu Ustave, je priznan v praksi Ustavnega sodišča RS in v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Svobodi izražanja se namenja posebna pozornost, saj kršitev svobode izražanja ne prinaša hudih posledic le za tistega, ki želi javnost o nečem obvestiti, ampak tudi za demokracijo. Pravica do svobode izražanja je »v načelu varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna«.3 Pravica do svobode izražanja je takšnega varstva deležna zato, da se zagotovi svobodna razprava v zadevah, ki so upravičeno v interesu javnosti.

Ko gre za svobodo izražanja in tožbe SLAPP, je treba poseben poudarek dati ne le aktivnemu vidiku te pravice, ki določa, da lahko vsakdo svobodno širi vesti in mnenja, ampak tudi pasivnemu vidiku pravice do svobode izražanja, ki določa, da vsakdo lahko svobodno zbira in sprejema vesti in mnenja. Tožba SLAPP namreč ne prizadene le neposredno tožene stranke, ki si zaradi odprtega sodnega postopka ne upa več uresničevati svoje pravice do svobode izražanja, ampak prizadene tudi vse tiste, ki so zaradi utišanja tarče tožb SLAPP prikrajšani za informacije ali mnenja.

Poleg tega tožba SLAPP zastraševalno deluje tudi na druge posameznike ali posameznice, ki bi se sicer odločili javno izpostaviti in spregovoriti o javno pomembni temi, a se zaradi strahu, da bodo deležni tožb SLAPP oziroma dolgotrajnega sodnega postopka, za to ne odločijo. V primeru tožb SLAPP se zastraševalni učinek kaže v strahu pred dolgotrajnim in časovno, čustveno ter finančno napornim sodnim postopkom, ki ga je deležna žrtev tožb SLAPP, četudi na koncu v postopku uspe. Ko gre za tožbe SLAPP, torej žrtev nikoli ni le neposredni toženec ali toženka, ampak je žrtev tudi javnost, ki je osiromašena za raznoliko in vsebinsko javno razpravo o temah javnega pomena.

Svoboda izražanja ima seveda svoje meje in ni absolutna. V drugem odstavku10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) je zapisano, da izvrševanje svobode izražanja »vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva«.

2. Kaj je SLAPP?

Pravico do svobode izražanja je torej v nekaterih primerih mogoče omejiti z namenom varovanja prej naštetih legitimnih ciljev, a tožnikom, ki vlagajo strateške tožbe zoper kritične posameznike, ni do tega, da bi uspeli v postopku, saj gre, kot bomo videli v nadaljevanju, za očitno neutemeljene tožbe, ki se po več mesecev trajajočih sodnih postopkih končajo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pri tožbi SLAPP cilj tožeče stranke ni uspeti s tožbo, ampak je cilj izčrpati toženo stranko z dolgotrajnim sodnim postopkom, z namenom utišanja razprave o družbeno pomembni temi. Tožba SLAPP torej pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva.

Značilno za tožbo SLAPP je, da jih vlagajo tisti, ki imajo (finančno, politično, družbeno) moč, proti kritičnim posameznikom in posameznicam, naj bodo to pravne osebe, kot so medijske hiše ali nevladne organizacije, ali fizične osebe, kot so novinarji_ke, predstavniki_ice civilne družbe, okoljevarstveniki_nice, umetniki_ice itd. Za tožbo SLAPP je torej značilno nesorazmerje moči med tožečo in toženo stranko. Ob tem je treba opozoriti na pojav prikritega financiranja tožnikov s strani tretjih oseb. Z namenom prikritja nesorazmerja moči med tožnikom in tožencem se poišče t. i. slamnatega tožnika oziroma »malega človeka«, ki se ga financira, da sproži pravdo proti osebi, ki jo resnični tožnik želi utišati.4 Znan primer financiranja tožnika s strani tretje osebe je t. i. zadeva Hulk Hogan proti mediju Gawker. Kot se je izkazalo po koncu sodnega postopka, je za tožbo Hulka Hogana, katere rezultat je bil bankrot medija Gawker, finančno stal bilijonar Peter Thiel, ki je do medija Gawker gojil osebno zamero zaradi Gawkerjevih objav o njem.5

Poleg nesorazmerja moči med tožečo in toženo stranko je pomemben indic, da gre za tožbo SLAPP, namen, ki mu tožeča stranka sledi z vložitvijo tožbe. V primeru tožbe SLAPP tožeči stranki namreč ni do tega, da bi se postopek končal hitro in z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ampak da postopek traja čim dlje, saj dolgotrajni postopki toženi stranki prinašajo finančno in časovno obremenitev, vedno pa tudi neko mero negotovosti, ki povečuje čustveno obremenjenost tožene stranke. Cilj take zlorabe pravice do sodnega varstva je torej v tem, da se toženo stranko finančno, čustveno in časovno tako izčrpa, da nima več volje, da bi se še javno angažirala z opozarjanjem na nepravilnosti ali s kritiko tožnikovega ravnanja v okviru določene družbeno pomembne teme.

Poleg utišanja tožene stranke pa je cilj tožb SLAPP tudi utišanje potencialnih drugih kritikov oziroma t. i. psov čuvajev, ki si ne upajo povzdigniti svojega glasu zoper tožečo stranko v okviru družbeno pomembne teme, saj se bojijo, da bodo oni naslednja žrtev tožb SLAPP.

Taka tožba se lahko pojavi v najrazličnejših oblikah. Lahko gre za tožbo v civilnem postopku ali za sprožitev kazenskega postopka, tudi prekrškovni ali upravni postopki so lahko SLAPP. Pogosto tožniki v postopkih SLAPP zatrjujejo, da so postopek sprožili z namenom zaščite svoje časti in dobrega imena oziroma, ko gre za pravne osebe, ugleda ali zasebnosti. Kot SLAPP se lahko pojavijo tudi druge pravne podlage, denimo varstvo osebnih podatkov, zaščita avtorskih pravic, izvrševanje delovnopravnih pravic, zaščita javnega reda in miru itd.

3. Predlog anti-SLAPP direktive

Po umoru novinarke Daphne Caruana Galizia se je v Evropi okrepila zavest, da je problem tožb SLAPP treba reševati na ravni EU in nacionalni ravni držav članic, za kar bo potrebna zakonodajna sprememba, saj trenutna procesna zakonodaja na ravni EU in v njenih državah članicah ne daje na voljo dovolj orodij za učinkovit boj s tožbami SLAPP. Evropska komisija je 27. aprila 2022 objavila predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti oseb, ki se udejstvujejo pri udeležbi javnosti, pred očitno neutemeljenimi ali zlorabljenimi sodnimi postopki (strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnosti) (v nadaljevanju predlog anti-SLAPP direktive).6

Predlog anti-SLAPP direktive pomeni minimum zaščite, ki jo bodo morale države članice prenesti v svojo nacionalno zakonodajo. Anti-SLAPP direktiva se bo nanašala le na civilne zadeve s čezmejnimi posledicami, saj, glede na delitev pristojnosti med EU in državami članicami, EU ne more posegati v ureditve nacionalnih zakonodaj, ko gre za t. i. domače spore, torej spore, ki nimajo čezmejnih posledic (Pogodba o delovanju Evropske unije, 81. člen, drugi odstavek, točka f). Vendar dejstvu, da se predlog anti-SLAPP direktive nanaša le na civilne spore s čezmejnimi posledicami, po mnenju profesorja Galiča ne gre posvečati prevelike pozornosti, saj je mogoče pričakovati, da racionalen domači zakonodajalec ne bo imel dveh zakonov: enega, ki bi urejal čezmejne spore SLAPP, in drugega, ki bi urejal domače spore SLAPP.7 Pričakujemo torej lahko, da bo slovenski parlament, ko bo anti-SLAPP direktiva sprejeta, rešitve iz anti-SLAPP direktive vnesel v nacionalno zakonodajo tako, da bodo te rešitve veljale tako za spore s čezmejnimi posledicami kot za t. i. domače spore.

Iz predloga anti-SLAPP direktive izhaja, da gre v primeru tožb SLAPP za zlorabljene sodne postopke oziroma neutemeljene tožbe, katerih glavni namen je preprečiti, omejiti ali kaznovati javno oglašanje posameznikov-nic v zadevah javnega interesa (1. in 3. člen predloga). Prepoznamo lahko torej dva glavna elementa tožb SLAPP: neutemeljenost in glavni namen preprečiti, omejiti ali kaznovati javno oglašanje. Ta namen se lahko kaže kot:

(a) nesorazmerna, pretirana ali nerazumna narava zahtevka ali njegovega dela;

(b) obstoj več postopkov, ki so jih sprožile tožeča stranka ali pridružene stranke v zvezi s podobnimi

zadevami, in

(c) ustrahovanje, nadlegovanje ali grožnje s strani tožeče stranke ali njenih zastopnikov (tretji odstavek 3. člena predloga).

Predlog anti-SLAPP direktive prinaša več rešitev, pri čemer je najpomembnejša med njimi možnost zgodnje zavrnitve očitno neutemeljene tožbe (9. do 13. člen predloga). Predlog anti-SLAPP direktive predvideva, da lahko tožena stranka8 poda predlog za zgodnjo zavrnitev očitno neutemeljene tožbe. Presoja predloga za zgodnjo zavrnitev naj bi potekala po hitrem postopku, pri čemer se upoštevajo okoliščine zadeve ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do poštenega sojenja. Dokazno breme, da zahtevek ni očitno neutemeljen, je na tožeči stranki. Zoper odločitev sodišča v zvezi s predlogom za zgodnjo zavrnitev očitno neutemeljene tožbe bo mogoča pritožba.

Možnost zgodnje zavrnitve je glavno orodje za boj proti tožbam SLAPP, saj je prav dolgotrajnost sodnih postopkov tista, ki najbolj obremenjuje tožene stranke. Vendar profesor Galič, četudi prepoznava številne koristi ureditve (poenotenja) anti-SLAPP zakonodaje na ravni EU, ob tem opozarja tudi na nevarnosti. Na primer na nevarnost, da bi zapletenost odločanja o ugovoru SLAPP lahko povzročila učinke, ki so ravno nasprotni želenim: še bolj kompleksna in draga pravda ter podaljšanje postopka.9 Lovljenje ravnotežja med učinkovito (hitro) zaščito pred tožbo SLAPP v obliki zgodnje zavrnitve in zagotavljanjem pravice do sodnega varstva bo za sodišče zagotovo zahtevna naloga, zato bo veliko vlogo pri tem, ali bo rešitev zgodnje zavrnitve v praksi zaživela, igralo usposabljanje sodnikov_nic, kot ga predvideva že veljavno Priporočilo Komisije (EU) 2022/758 z dne 27. aprila 2022 o zaščiti novinarjev in zagovornikov človekovih pravic, ki se udejstvujejo pri udeležbi javnosti, pred očitno neutemeljenimi in zlorabljenimi sodnimi postopki (strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnosti) (Priporočilo).

Predlog anti-SLAPP direktive predvideva tudi možnost varščine, ki bi jo tožeča stranka morala plačati za stroške postopka ali odškodnino (8. člen predloga). Na ta način bi se lahko preprečilo, da bi tožena stranka na koncu, kljub uspehu v postopku, ostala brez povrnitve stroškov in brez možnosti, da bi od tožeče stranke izterjala odškodnino.

Sodišču daje predlog anti-SLAPP direktive možnost, da žrtvi tožbe SLAPP prisodi odškodnino za škodo, ki jo je le-ta utrpela zaradi zlorabljenega sodnega postopka za onemogočanje udeležbe javnosti (15. člen predloga). Po mnenju profesorja dr. Aleša Galiča gre pri tem za premoženjsko škodo, ki se lahko kaže v obliki plačila odvetniških stroškov nad odvetniško tarifo, povrnitve stroškov dela pravne službe, povrnitve stroškov pravnih mnenj ipd.10 Poleg odškodnine žrtvi predlog anti-SLAPP direktive tudi sodiščem daje možnost, da tožeči stranki naložijo plačilo kazni (16. člen predloga).

Med orodja, ki jih predvideva anti-SLAPP direktiva, spada še možnost udeležbe tretjih oseb v pravdi (7.člen predloga), in sicer se predvideva možnost udeležbe nevladnih organizacij, ki varujejo ali spodbujajo pravice oseb, ki se udejstvujejo pri udeležbi javnosti, bodisi za podporo toženi stranki bodisi za posredovanje informacij.

Kot zadnje izmed orodij proti postopkom SLAPP je treba omeniti še možnost sodišča, da tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s celotnimi stroški pravnega zastopanja tožene stranke, razen če so taki stroški pretirani (14. člen predloga).

Poleg tega pa predlog direktive obravnava tudi možnost, da bi postopek SLAPP proti osebi iz EU potekal v tretji državi. Nevarnost take situacije je v tem, da bi postopek potekal v tretji državi, v kateri žrtev tožbe SLAPP ne bi imela ustrezne zaščite v zakonu. V takem primeru bi lahko žrtev tožbe SLAPP nato pred domačim sodiščem v EU zahtevala odškodnino za škodo in stroške, nastale v zvezi s postopkom pred sodiščem tretje države, ne glede na stalno prebivališče ali sedež tožeče stranke v postopku v tretji državi (18. člen predloga).

4. Sklep ali kakšno odgovornost nosimo odvetniki in odvetnice

Odvetniki in odvetnice smo prvi, ki bi morali stranki, ki želi zlorabiti sodni postopek z namenom, da bi utišala svojega kritika, povedati, da ji pri tem ne bomo nudili svoje strokovne pomoči. To od nas terjata tako Zakon o odvetništvu11 kot Kodeks odvetniške poklicne etike.12 V primerih, ko smo soočeni z zahtevami strank, ki merijo na zlorabo sodnega postopka, prepogosto pozabimo, da smo kot samostojna in neodvisna služba del pravosodja.13

O odvetnikovi dolžnosti do stranke je profesor dr. Janez Kranjc govoril na Odvetniški šoli 2016. Povedal je, da mora odvetnik v razmerju do svoje stranke »ohraniti intelektualno in strokovno avtonomijo. Predvsem ne sme postati slepi izvrševalec mandantovih želja, to, čemur Američani pravijo 'hired gun', torej nekdo, s pomočjo katerega bo stranka 'streljala' na sodnika, na nasprotno stranko itd. Odvetnik mora vedno ostati strokovno in intelektualno avtonomen, kar pomeni, da mora stranko ne le opozoriti na to, kaj je prav in kaj ni, ampak jo mora skušati tudi odvrniti od nepremišljenih ali pretiranih ravnanj.«14

Ob tem se nam seveda lahko postavi vprašanje, kako verjetno je, da bo odvetnik zavrnil zastopanje stranke, ki želi odvetniško pomoč pri zlorabi sodnega postopka, ob zavedanju, da bo s tem ob stranko in posledično tudi ob vir zaslužka. Na tej točki se srečamo tudi z vprašanjem poštenega plačila za odvetniško delo in finančne neodvisnosti,15 ki sicer ni zagotovilo za naše strokovno in neodvisno ravnanje, je pa pomembna osnova.

Viri in literatura:

1 Evropski parlament, Think tank, 3.7.2023, https://www.europarl.europa.eu/thinktank/en/document/EPRS_BRI(2022)733668.

2 Daphne Foundation, Defence against frivolous and vexatious libel suits, https://www.daphne.foundation/en/justice/vexatious-libel-cases.

3 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-226/95, 11. točka.

4 Povzeto po Galič, A.: Razmerje med anti-slapp direktivo in slovensko ureditvijo civilnopravnih postopkov, posnetek je dostopen na https://youtu.be/59qKTEYs7AM (minuta 23:54).

5 Primer Hulk Hogan proti Gawker je opisan v Bergeleson, Lauren: The Need for a Federal Anti-SLAPP Law in Today’s Digital Media Climate, Columbia Journal Of Law & The Arts, 213 (2019), str. 223.

6 Predlog Direktive Evropskega parlaneta in Sveta o zaščiti oseb, ki se udejstvujejo pri udeležbi javnosti, pred očitno neutemeljenimi ali zlorabljenimi sodnimi postopki (strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnost), 27.4.2022, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52022PC0177&from=EN.

7 Povzeto po Galič, A.: Razmerje med anti-slapp direktivo in slovensko ureditvijo civilnopravnih postopkov, posnetek je dostopen https://youtu.be/59qKTEYs7AM (minuta 1:12).

8 Predlog anti-SLAPP direktive državam članicam omogoča uvedbo takega postopka tudi po uradni dolžnosti, in ne le na predlog stranke (tretji odstavek 5. člena predloga).

9 Povzeto po Galič, A.: Razmerje med anti-slapp direktivo in slovensko ureditvijo civilnopravnih postopkov, posnetek je dostopen na https://youtu.be/59qKTEYs7AM (minuta 4:08).

10 Povzeto po Galič, A.: Razmerje med anti-slapp direktivo in slovensko ureditvijo civilnopravnih postopkov, posnetek je dostopen na https://youtu.be/59qKTEYs7AM (minuta 18:37).

11 Zakon o odvetništvu – ZOdv (Ur. l. RS, št. 18/93, 24/96 ‒ odl. US, 24/01, 111/05 ‒ odl. US, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 ‒ odl. US, 46/16, 36/19, 130/22), 11. člen.

12 Kodeks odvetniške poklicne etike, členi 41, 58/1 in 60a.

13 Prvi odstavek 137. člena Ustave RS.

14 Kranjc, J.: Kaj je etika in kdo jo potrebuje?, Odvetnik, št. 4 (77) – jesen 2016, str. 19.

15 »Država še vedno ne dojema odvetništva kot dela pravosodja, kamor ga, ne brez tehtnega razloga, umešča Ustava. Država bi morala imeti interes, da odvetniki dobro funkcioniramo in smo finančno neodvisni. Le finančno neodvisen odvetnik je tisti, ki lahko tudi odkloni kakšno stranko. V Sloveniji je zaradi nezavidljivega finančnega položaja odvetnikov mogoče tudi z najbolj bizarnimi idejami najti takega, ki vas bo zastopal. To pa za sistemski pogled na delovanje pravosodja ni dobro.« Starman, J.: Moder odvetnik spor razreši brez sodišča, Pravna praksa, št. 30-31/2021, str. 3.

***

Odvetnica Jasna Zakonjšek sodeluje z Zavodom Open, ki je eden od enajstih partnerjev v evropskem projektu PATFox, katerega namen je zasnovati sistem usposabljanja za pravne strokovnjake_ in je v zvezi z zastraševalnimi strateškimi tožbami v Evropi. Program sofinancira Evropska unija.