Delo policije ureja Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki v 14. členu izrecno določa, da policisti pri opravljanju policijskih nalog ne smejo nikogar diskriminirati na podlagi narodnosti, rase, barve kože ali katerekoli druge osebne okoliščine.

To pomeni, da policistom 14. člen ZNPPol prepoveduje, da bi se pri opravljanju policijskih nalog oziroma ukrepanju zoper posameznike posluževali »tehnike« rasnega profiliranja. Slednja je namreč že po svoji naravi diskriminatorna, saj je edini razlog za izvedbo policijskega ukrepa zoper posameznika v tem primeru njegova narodnost, rasa oziroma barva kože. Vsebinsko enako izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi Timishev proti Rusiji zavzelo naslednje stališče:

»Sodišče meni, da nobeno različno obravnavanje, ki temelji izključno ali v odločilni meri na posameznikovi etnični pripadnosti, ne more biti objektivno utemeljeno v sodobni demokratični družbi, ki temelji na načelih pluralizma in spoštovanja do različnih kultur.«

V zvezi z ugotavljanjem identitete pa ZNPPol v prvem odstavku 40. člena taksativno določa (našteva) razloge, zaradi katerih smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, in sicer lahko ugotavljajo identiteto osebe le, če:

• je treba osebo privesti ali pridržati;
• oseba vstopa v območje, kraj, prostor, objekt ali okoliš, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje, ali se tam nahaja;
• je oseba na območju, v kraju ali objektu, v katerem se izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali predmetov in sledi, ki so pomembni za kazenski postopek ali postopek o prekršku;
• oseba z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek;
• je oseba po opisu podobna iskani osebi;
• oseba z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali v določenem času vzbuja sum, da je otrok ali mladoletnik na begu od doma ali iz vzgojnega zavoda, socialnovarstvenega zavoda, prevzgojnega doma ali zdravstvene ustanove ali se je izgubil;
• je oseba očitno nebogljena in je ugotavljanje identitete nujno za zagotovitev pomoči;
• bi lahko oseba dala koristne podatke za opravljanje policijskih nalog.

Pri tem morajo policisti v skladu s prvim odstavkom 41. člena ZNPPol osebi pojasniti razlog ustavitve.

Kot že rečeno, zgolj narodnost, rasa oziroma barva kože ne sme biti (edini) razlog za izvedbo identifikacijskega postopa, saj na podlagi teh osebnih okoliščin ni mogoče utemeljiti »vzbujanja suma«, da bo oseba storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek.

V zvezi s tem opozarjamo tudi na raziskavo o »neučinkovitost« rasnega profiliranja z vidika policijskega dela, na katero se v priročniku z naslovom »Razumevanje in preprečevanje diskriminacijskega etničnega profiliranja« sklicuje Agencija za temeljne pravice EU:

»Raziskava o prenašalcih drog prinaša dokaze, da je mogoče z izključitvijo rasne ali etnične pripadnosti iz splošnega profila storilca (namesto posebnega profila osumljenca) in z zahtevo policistom, da preučijo navedena neetnična merila, izboljšati učinkovitost ali »število zadetkov« policijskega nadzora in se izogniti diskriminacijski obravnavi. V redkem primeru, v katerem se je opustilo etnično profiliranje in se je upošteval izrecni nerasni vedenjski profil, katerega učinek se je tudi ugotavljalo, so rezultati nakazali, da lahko vedenjski profili – namesto uporabe opredeljujočega rasnega ali etničnega dejavnika – dejansko izboljšajo učinkovitost kazenskega pregona.«

Glede na navedeno zakonska ureditev že prepoveduje uporabo »tehnike« rasnega profiliranja, upoštevaje splošno in abstraktno naravo zakonskega urejanja, pa je po našem mnenju tudi povsem ustrezna.

Menimo, da se problem pojavlja predvsem pri izvajanju obstoječih zakonskih določb v praksi. Vse prevečkrat smo namreč žal (še vedno) priča dogodkom, kot je dogodek, o katerem ste poročali v Dnevniku. Sami bi k temu želeli dodati še primer rasnega profiliranja tujih potnikov temnejše polti na slovenskih vlakih, s katerim je bil seznanjen tudi Zagovornik načela enakosti.

S tem v zvezi želimo opozoriti predvsem na neustrezno oziroma zastarelo ureditev mehanizmov nadzora nad delom policistov, zaradi česar takšna in podobna ravnanja policistov pogosto ostajajo neraziskana in nesankcionirana. ZNPPol v 139. do 156. členu sicer ureja postopek »pritožbe zoper delo policistov«, v katerem se lahko osebe, ki so žrtve rasnega profiliranja oziroma drugih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožijo zoper delo policistov. Vendar so ti postopki po naših izkušnjah pogosto dolgotrajni in za žrtve zelo naporni (žrtvi se zdi, da je cilj postopka »utruditi« žrtev in ji v čim večji meri onemogočiti dokazovanje neustreznega ravnanja policistov), na koncu pa pogosto vodijo do zaključka, da policisti niso ravnali narobe oziroma se jim v primeru ugotovljene kršitve izreče le opozorilo.

Letno poročilo o postopkih »pritožbe zoper delo policistov« je dostopno na tej povezavi.