Potem ko so mediji poročali, kako azilni dom poka po šivih in kako vlada ne zagotovi nujno potrebnih namestitvenih kapacitet za prosilce za mednarodno zaščito, je policija presenetila s tiskovno konferenco in izjavo za javnost. Sledila so medijska poročanja o tem, da so prosilci za mednarodno zaščito varnostno tveganje. (1, 2, 3)

Analiza izjav policije kaže, da te vsebujejo elemente kaznivega dejanja javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Policija je namreč javno spodbujala in razpihovala sovraštvo, nasilje ali nestrpnost proti prosilcem za azil, dejanje pa je bilo storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir.

Na tiskovni konferenci sta nastopila vodja sektorja kriminalistične policije in vodja oddelka za državno mejo in tujce v sektorju uniformirane policije Policijske uprave Ljubljana, kar je že na simbolni ravni dalo vedeti, da naj bi bili področji povezani. Iz njunega izvajanja je izhajalo, da naj bi bili povezani celo vzročno posledično, saj naj bi bili prosilci za mednarodno zaščito vzrok (povečane) kriminalitete na območjih, kjer so njihove nastanitve in kjer se zadržujejo na javnih mestih. Med drugim je bilo rečeno, da se na Policijski upravi Ljubljana zavedajo povečanega varnostnega tveganja, ki ga predstavlja večje število prosilcev za mednarodno zaščito v nastanitvenih objektih v Ljubljani. Policisti tudi ugotavljajo, da se prosilci za mednarodno zaščito zadržujejo na glavni avtobusni in železniški postaji, vmesnih postajah ter na drugih javnih krajih.

Kazanje na kriminalnost prosilcev za mednarodno zaščito in problematiziranje tega, da se zadržujejo na za javnost odprtih krajih, sta pravzaprav kontradiktorna glede na podatke, s katerimi je ob tej priložnosti postregla policija. Sporočila je namreč, da v 2023 zaznava določeno povečanje kriminalitete na območju Policijske uprave Ljubljana, vendar med storilci (osumljenci) prevladujejo slovenski državljani (nekaj več kot dve tretjini), ostala kazniva dejanja naj bi izvršili državljani Bosne in Hercegovine, Srbije, Kosova, Alžirije in Maroka (preostala tretjina). Približno 4,5 odstotni delež osumljencev so osebe iz Alžirije in Maroka.

Policija je tako javnosti tendenciozno predstavila statistični razrez storilcev le po državljanstvu, ne pa tudi po drugih okoliščinah, na primer po spolu, starosti ali premoženjskem stanju. Tudi sicer ni prepričljivo pojasnila, ali 4,5 odstotni delež državljanov Alžirije in Maroka med domnevnimi storilci predstavlja povečanje glede na preteklo leto, pa tudi ne, koliko od njih je dejansko prosilcev za mednarodno zaščito, kakšen delež vseh prosilcev za mednarodno zaščito je to in kakšne kriminalitete naj bi bili ti prosilci pravzaprav osumljeni. Izhajajoč iz te statistične manipulacije je kot varnostno tveganje izpostavila prav prosilce za mednarodno zaščito, torej celotno družbeno skupino prebivalcev, ki v Sloveniji prosijo za zaščito pred preganjanjem v izvornih državah in jo je država dolžna obravnavati kot tako skladno z mednarodnopravnimi standardi varovanja človekovih pravic.

Opisano komuniciranje policije z javnostmi negativno stigmatizira prosilce za mednarodno zaščito, javnosti pa pravzaprav ne daje celovite slike. To vodi do tega, da se migrante (pa tudi tiste, ki se jim to značilnost le pripisuje) na splošno v političnih in javnih razpravah razume kot neželeno družbeno skupino, katere člani so nagnjeni k izvrševanju prepovedanih dejanj in torej nosijo oznako pripadnikov varnostno tvegane skupine. Gre za negativno vrednotenje celotne skupine prebivalcev, ne zgolj za nevtralno predstavljanje kriminalitetene statistike in policijskega dela.

Prikazovanje prosilcev za mednarodno zaščito kot družbene skupine, ki je kriva za porast kriminalitete na določenem območju, problematizira migrante (ne glede na njihov status) in migracije na splošno ter ustvarja v družbi občutenje izrednih razmer. To spodbuja sovraštvo do njih v splošni javnosti. Sovražno okolje pa ustvarja resne težave pri integraciji vseh skupin migrantov, še posebej pa beguncev in prosilcev za azil. Ne gre pozabiti, da je integracija dvostranski proces – za integracijo morata biti pripravljena oba, tako migrant kot družba, v katero se ta vključuje. Z ustvarjanjem sovražnosti do migrantov v družbi se to občutljivo razmerje krha, kar je težko popraviti.

Migracijska politika ni samo zbir uzakonjenih ukrepov, ki se tako ali drugače izvajajo. Njen del je tudi diskurz, ki spremlja načrtovanje in uresničevanje politik. Do nedavno nismo bili vajeni, da bi policija aktivno prikazovala eno skupino prebivalstva kot varnostno tveganje. Lahko se upravičeno sprašujemo, ali je politika na področju azila s tem prešla iz praks odvračanja, ki se kažejo v ustvarjanju prenatrpanih namestitvenih kapacitet, dolgotrajnih azilnih postopkih, izgonih na meji ipd., na aktivno ustvarjanje sovražnega družbenega okolja za prosilce za azil. V tem je zaznati politično prizadevanje za to, da bi se razumevanje mednarodne zaščite razdvojilo od človekovih pravic in humanitarnosti ter preneslo v polje varnostnih tveganj in družbenih kriz, ki jih povzroča ustvarjanje moralnih panik. Zgolj upamo lahko, da netenje sovražnosti do migrantov ne bo služilo legitimiranju represivni protimigrantskih ukrepov, ki bi lahko kršili njihove človekove pravice.

Vprašanje je, ali je policija zgolj nestrokovno komunicirala z javnostmi ali gre za namerno razpihovanje sovražnosti do izpostavljene marginalizirane in ranljive družbene skupine. Težko si je predstavljati, komu in kako naj bi opisan diskurzivni obrat koristil. Politični tvorci kriznih razmer lahko razmeroma hitro izgubijo nadzor nad razvojem moralne panike. To se pri nas potencialno že kaže v ustanavljanju vaških straž. Morebiti pa se skuša na tak način prikriti manko naprednih politik, ki dejansko zaznamuje občutenje negotovosti in strahu pri ljudeh, kot so stanovanjska ali zdravstvena.

Opisano komuniciranje z javnostmi ima nekatere elemente kaznivega dejanja javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Statistika je bila namreč prikladno prestavljena na način, da označuje kot kriminalno družbeno skupino, opredeljeno po narodnostni, rasni, etnični ipd. pripadnosti. Vse to pa je bilo storjeno na način, ki lahko ogrozi javni red in mir - preko sredstev javnega obveščanja in s strani organa, ki naj bi mu ljudje posebej zaupali, da skrbi za varnost.

Sedanja vlada se je zavezala preprečevanju sovražnega in sovraštvenega govora. Zato bi bilo pričakovati, da se odločno distancira od diskurza, ki prikazuje prosilce za mednarodno zaščito, posredno pa vse ljudi migrantskega izvora, kot varnostno tveganje in jih s tem ogroža.

Na fotografiji: Martin Rupnik, vodja Sektorja kriminalistične policije PU Ljubljana, in Matjaž Kondardi, vodja Oddelka za državno mejo in tujce v Sektorju uniformirane policije PU Ljubljana (vir: policija.si)